Jedro

Glede pravilnosti vročitve tožbe je treba upoštevati okoliščine dejanskega prebivališča stranke in ne zgolj status formalno prijavljenega prebivališča. Toženka je dokazala, da v času vročitve tožbe na naslovu vročanja ni več prebivala. Formalna prijava prebivališča glede ugotavljanja statusa dejanskega bivanja ni pravno odločilna.

Ker je sodišče obnovo dovolilo in razveljavilo predhodno odločbo, bo ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Stroškov, povezanih z obnovo, ni mogoče ločeno obravnavati, temveč so tudi slednji odvisni od uspeha strank v postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki izreka tako spremeni, da se odločitev o stroških v zvezi z obnovo postopka pridrži za končno odločitev.

Sicer se pritožba zavrne ter v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka, zaključenega z zamudno sodbo P 26/2005 z dne 19. 9. 2005. Omenjeno sodbo je razveljavilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 413,75 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sklep spremeni tako, da v celoti zavrže oziroma zavrne predlog za obnovo postopka ali napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je predlogu ugodilo iz razloga, ki ni bil podan. Po 2. točki 394. člena ZPP je namreč mogoče obnoviti postopek, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče v konkretni zadevi ni storilo ničesar nezakonitega, saj je pošiljko vročalo toženki na naslov, kjer je imela stalno prebivališče. Toženka bi morala na upravni enoti prijaviti novi naslov, kamor bi se ji pošiljke vročale, in do zapleta ne bi prišlo. Razlog, da toženka ni prejela sodnih pisanj, bi bil lahko podan v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, glede katerega je toženka zamudila 6-mesečni absolutni rok. Napačna je odločitev o razveljavitvi sodbe, saj je ta postala pravnomočna. Zmotna je tudi stroškovna odločitev, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj je toženi stranki priznalo vse stroške postopka. Odločitev o stroških bi bilo treba pridržati do odločitve o glavni stvari. V primeru, če bi toženka v postopku propadla, bi sama krila vse stroške s postopkom in tudi stroške obnove postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožena stranka kot bistveno trdi, da ji niti tožba niti zamudna sodba nista bili pravilno vročeni, saj na naslovu stalnega prebivališča takrat dejansko ni več bivala.

6. Po določilu 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V predlogu za obnovo postopka toženka zatrjuje nepravilno vročitev tožbe in posledično uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku pred izdajo sodbe. Hkrati sicer zatrjuje tudi nepravilno vročitev zamudne sodbe, na kateri je potrdilo o njeni pravnomočnosti. To potrdilo vzpostavlja domnevo o pravnomočnosti in posledični neizpodbojnosti sodbe, kar stranki preprečuje vložitev pritožbe zoper tako sodbo. Dokler ta domneva ni izpodbita, velja to dejstvo kot resnično. S tem pa so izpolnjeni pogoji za uveljavitev izrednega pravnega sredstva (primerjaj odločbo VS RS II Ips 243/2010).

7. Stališče sodišča, da je glede pravilnosti vročitve tožbe treba upoštevati okoliščine dejanskega prebivališča stranke in ne zgolj status formalno prijavljenega prebivališča, je pravilno. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazni zaključek, da toženka v času vročitve tožbe na naslovu vročanja ni več prebivala. Formalna prijava prebivališča glede ugotavljanja statusa dejanskega bivanja ni pravno odločilna. Neutemeljen je tudi pavšalni pritožbeni očitek, da je toženka zamudila rok za obnovo postopka. Toženka je prepričljivo izkazala, da je bila z odločbo sodišča seznanjena ob vročitvi sklepa o izvršbi 25. 8. 2014, zato je bil predog za obnovo postopka vložen znotraj 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 396. člena ZPP. Drugega roka za pravočasno vložitev predloga za obnovo iz 2. točke 394. člena ZPP pa zakon ne predvideva.

8. Bistvo obnove kot izrednega pravnega sredstva je, da poseže v pravnomočno sodno odločbo, in sicer tako, da se razveljavi odločba, izdana v prejšnjem postopku (peti odstavek 400. člena ZPP). Nerazumljivo je zato pritožbeno stališče, da bi toženka najprej morala predlagati razveljavitev klavzule pravnomočnosti, šele nato pa bi sodišče lahko razveljavilo sodbo.

9. Pritožbi je mogoče pritrditi v delu, ki se nanaša na stroške postopka za obnovo. Ker je sodišče obnovo dovolilo in razveljavilo predhodno odločbo, bo ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Stroškov, povezanih z obnovo, ni mogoče ločeno obravnavati, temveč so tudi slednji odvisni od uspeha strank v postopku. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odločitev o stroških v zvezi z obnovo postopka pridržalo za končno odločbo (3. točka 365. člena ZPP). Enako je odločilo tudi glede stroškov tega pritožbenega postopka.