Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost kreditne pogodbe z 28. 6. 2007, notarskega zapisa te pogodbe in sporazuma po 142. členu SPZ.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, notarskega zapisa te pogodbe in sporazuma po 142. členu SPZ.

3.Toženka predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

-Ali je materialnopravno pravilno stališče, da se v obravnavani zadevi uporabi Direktiva 93/13/EGS, čeprav je bil v času sklepanja pogodbe veljaven specialni zakon (ZVPotK), ki je izrecno urejal potrošniške kredite v tuji valuti, ter ali bi zato moralo sodišče presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti primarno na podlagi notranjega prava?

-Ali je skladna s 155. členom URS razlaga pritožbenega sodišča, ki pojasnilno dolžnost banke presoja na podlagi sodne prakse, oblikovane šele po letu 2015, čeprav je bila kreditna pogodba sklenjena leta 2007?

-Ali je pravilna razlaga, da se obstoj kršitve pojasnilne dolžnosti ugotovi izključno abstraktno z vidika povprečnega evropskega potrošnika, ne da bi sodišče izvedlo konkretno presojo stopnje razumevanja valutnih tveganj pri potrošniku v Sloveniji v letu 2007?

-Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da mora banka v okviru pojasnilne dolžnosti potrošniku podati konkretno kvantitativno ponazoritev učinka "'zelo velike" depreciacije domače valute na višino obroka in celotno ceno kredita, čeprav sodišče hkrati ni opredelilo, kakšna magnituda takšne depreciacije je bila glede na objektivno razpoložljive podatke, regulatorna spoznanja in tržne kazalnike let 2006-2009 razumno predvidljiva ex ante, ter ali je v takih okoliščinah mogoče zaključiti, da banka ni ravnala v dobri veri zgolj zato, ker potrošnika ni opozorila na scenarije, ki v relevantnem obdobju niso sodili v okvir razumno pričakovanih tečajnih odklonov?

-Ali je materialnopravno pravilna presoja, da banka ni ravnala v dobri veri, čeprav ni bilo ugotovljeno, da bi razpolagala s posebnimi informacijami o mogočih ekstremnih gibanjih CHF, ki bi jih bila dolžna razkriti potrošniku?

-Ali je pravilno pravno stališče pritožbenega sodišča, da bi se morala banka kot ''dober strokovnjak" že leta 2007 zavedati neomejenosti in potencialno visokega valutnega tveganja CHF, če pa tedanja objektivno dostopna strokovna spoznanja (zgodovinska volatilnost CHF, analize finančnih institucij, podatki Banke Slovenije, odsotnost regulatornih opozoril in mednarodnih napovedi) takšnega tveganja niso kazala in niso omogočala predvideti?

-Ali je pravilna razlaga sodišča, da pravni standard ''dober strokovnjak" vključuje tudi pričakovanje, da bi banka v letu 2007 morala predvideti izjemne makroekonomske šoke (globalna finančna kriza 2008, politika SNB, ukinitev tečajnega koridorja 2015), če takšni dogodki niso bili predvidljivi ne s strani regulatorjev (Banka Slovenije, ECB) ne s strani mednarodne finančne stroke?

-Ali sme sodišče šteti, da banka ni ravnala v dobri veri zgolj zato, ker ni opozorila na možnost ekstremnih tečajnih premikov CHF, če je bil CHF v letu 2007 mednarodno priznan kot stabilna valuta z nizko volatilnostjo, pri čemer takratna strokovna literatura, podatki BIS, OECD, ECB in Banke Slovenije niso izkazovali nevarnosti sistemskih odstopanj, ki so se zgodili šele po letu 2010?

-Ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da že sama kombinacija neomejenega valutnega tveganja in pomanjkljive pojasnilne dolžnosti avtomatično predstavlja znatno neravnotežje iz 24. člena ZVPot, brez konkretne analize posledic v obravnavanem razmerju?

-Ali je pravno vzdržno stališče pritožbenega sodišča, da mora banka za izpolnitev pojasnilne dolžnosti že leta 2007 izvajati numerične simulacije ali prikaze "črnega scenarija", če taka zahteva ni izhajala iz nobenega predpisa, nobenih strokovnih smernic, nobenih opozoril regulatorjev, niti iz sodne prakse tistega časa, ter zato pomeni ex post uvedbo nove pojasnilne obveznosti?

-Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da že ugotovitev pomanjkljive pojasnilne dolžnosti banke sama po sebi zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo, ne da bi sodišče opravilo konkretno presojo, ali je pomanjkanje pojasnil dejansko vplivalo na odločitev potrošnika ob sklenitvi pogodbe ter ali so se v obravnavanem razmerju tveganja realizirala na način, ki v smislu 24. člena ZVPot predstavlja znatno neravnotežje oziroma bistveno odstopanje od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj?

-Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je pri presoji pojasnilne dolžnosti dopustno izključiti upoštevanje osebnih okoliščin kreditojemalca (npr. izobrazba, delovne in življenjske izkušnje, potek komunikacije, opozorila notarja) ter standard "povprečnega potrošnika" razlagati uniformno, ne individualizirano in brez kazuistične presoje, čeprav pravo EU (Direktiva 93/13) in 24. člen ZVPot zahtevata kontekstualni test razumno obveščenega, pozornega in preudarnega potrošnika v konkretnih okoliščinah primera?

-Ali je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da gre za nepošten pogodbeni pogoj, čeprav ni presojalo možnosti ohranitve pogodbe z izločitvijo spornega pogoja ali uporabe instituta delne ničnosti po 88. členu OZ, skladno z zahtevami SEU?

-Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da možnost konverzije kredita, ponujena potrošniku med trajanjem kreditnega razmerja, ne predstavlja pravno relevantnega mehanizma za presojo dobre vere banke in uravnoteženosti pogodbenih obveznosti ter zato ne more vplivati na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot, ne glede na to, da konverzija potrošniku objektivno omogoča zmanjšanje ali odpravo valutnega tveganja?

4.Predlog ni utemeljen.

5.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Temu je dodati, da toženka v okviru obrazložitve predloga za dopustitev prvega revizijskega vprašanja, spregleda, da presoja Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 37/2023 o neutemeljenosti ugovora izključitve nepoštenosti pogodbenega pogoja na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13, ne temelji le na stališču, da so iz presoje nepoštenosti izvzeti zgolj pogoji, ki temeljijo na zakonskih določbah, ki so bile sprejete posebej za obravnavano vrsto pogodbe, ali na zakonskih določbah, ki na take določbe izrecno napotujejo. Med drugim je na podlagi 12. uvodne izjave in 8. člena Direktive 93/13 ter upoštevaje sodno prakso SEU, pojasnilo, da pravila nacionalnega prava v tem delu določajo višjo raven varstva potrošnikom in ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo.

6.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS II Ips 37/2023, 28. - 31. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa SEU.