Jedro

Ker solidarni dolžniki niso enotna pravdna stranka, je vsak od njih kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. čl. ZPP) in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno in izdati različne odločbe. To pa pomeni, da je v primeru, če je tožbeni zahtevek zrel za končno odločitev glede nekaterih od dolžnikov mogoče v tem delu izdati delno sodbo (314. čl. ZPP). Primerjava tožbenega predloga in izdane sodbe pokaže, da je beseda "solidarno" plačilo iz tožbenega predloga zamenjana v "nerazdelno" plačilo. Glede na avstrijsko pravo, ki je bilo pri nas v uporabi, izraz nerazdelno pomeni solidarno (prim. pragrafe 891 do 896 ODZ, ki urejajo korealne - solidarne obveznosti). Sodišče prve stopnje je torej odločilo v skladu s tožbenim zahtevkom, saj je tožencema naložilo prav solidarno plačilo upnikove terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je drugemu in tretjemu tožencu naložilo, da tožniku nerazdelno plačata 4.065.282,80 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.11.1999 ter mu povrneta 111.392,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo sta se drugi in tretji toženec pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 314. in 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter odločilo drugače, kot pa je tožbeni zahtevek postavila tožeča stranka. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, da ji vsi trije toženci solidarno plačajo 4.065.282,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.11.1999 ter ji povrnejo pravdne stroške, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da sta drugi in tretji toženec dolžna nerazdelno in ne solidarno plačati vtoževano terjatev. Bistvena razlika je med solidarno in nerazdelno odgovornostjo. Solidarno so dolžni plačati terjatev vsi trije toženci in delitev na drugega in tretjega toženca ni dopustna. Gre za nujno sosporništvo in bi moralo sodišče upoštevati določbo 191. čl. ZPP. Sodišče pa se zmotno sklicuje na 314. čl. ZPP, saj ne gre za več tožbenih zahtevkov ampak za enega solidarnega do vseh tožencev. Tako niso podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Delno sodbo je mogoče izdati, kadar so od več tožbenih zahtevkov samo nekateri od njih zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končo odločbo (1.odst. 314. čl. ZPP). Odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru mogoče izdati delno sodbo le glede nekaterih tožencev je odvisen od narave sosporištva tožencev. Ti so sosporniki po 1. odst. 191. čl. ZPP, kot to opozarja pritožba, vendar pa niso enotni in še manj nujni sosporniki. Prva toženka je namreč posojilojemalka, druga dva toženca pa solidarna plačnika, ki solidarno jamčita za vračilo dolga v skladu s sklenjeno pogodbo. Ker takšni solidarni dolžniki niso enotna pravdna stranka, je vsak od njih kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. čl. ZPP) in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno in torej izdati zanje različne odločbe. To pa pomeni, da je v primeru, če je tožbeni zahtevek zrel za končno odločitev glede nekaterih od dolžnikov, mogoče v tem delu izdati delno sodbo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo 314. čl. ZPP. Do enakega odgovora pripelje razlaga pravne narave solidarne obveznosti: čeprav so obveznosti dolžnikov v medsebojni notranji povezavi in medsebojno odvisne, saj s plačilom enega dolžnika, dolgovi ostalih ugasnejo, gre za več obligacijskih razmerij (podlage oziroma pravni naslovi obveznosti so lahko različne, prav tako tudi vsebina in lastnosti obveznosti, kot npr. roki in pogoji). O njih je mogoče odločiti na različne načine. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo drugače, kot je vtoževala tožeča stranka. Primerjava tožbenega predloga in izdane sodbe pokaže, da je beseda "solidarno" plačilo iz tožbenega predloga zamenjana v "nerazdelno" plačilo. Zakon o o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) nerazdelnih terjatev in obveznosti ne opredeljuje (prim. 3. oddelek V. poglavja 1.dela ZOR), čeprav izraz našemu pravnemu redu ni tuj (prim. npr. 2. odst. 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Glede na avstrijsko pravo, ki je bilo pri nas v uporabi (Občni državljanski zakonik - ODZ), izraz nerazdelno pomeni solidarno (prim. pragrafe 891 do 896 ODZ, ki urejajo korealne - solidarne obveznosti). Sodišče prve stopnje je torej odločilo v skladu s tožbenim zahtevkom, saj je tožencema naložilo prav solidarno plačilo upnikove terjatve (prim. 414. čl. ZOR). Kolikor pa morda tožena stranka meni, so z izrazom nerazdelno opredeljene nedeljive obveznosti (čeprav to denarne obveznosti pojmovno ne morejo biti), pa jo je treba opozoriti na določilo 1. odst. 435. čl. ZOR, po katerem se za nedeljive obveznosti smiselno uporabljajo predpisi o solidarnih obveznostih. Tudi to kaže, da je sodišče prve stopnje odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Glede na navedeno je torej pritožba drugega in tretjega toženca neutemeljena, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbo je torej zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).