Jedro

V postopku izdaje zamudne sodbe se dejansko stanje ne ugotavlja, ker se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožnikovih dejanskih navedb v tožbi, resnično. Na podlagi neprerekanih trditev tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnici nastala nepremoženjska škoda zaradi ravnanj prvotožene stranke kot njenega delodajalca ter drugotožene stranke kot odgovorne osebe pri delodajalcu, ki je tožnico neposredno nadlegovala oziroma jo silila opravljati delo, ki ni ustrezalo njenim omejitvam iz invalidske odločbe, pri čemer so bila ta ravnanja ponavljajoča se, graje vredna in očitno negativna ter žaljiva in usmerjena zoper tožnico. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožnici zaradi trpinčenja na delovnem mestu solidarno plačati odškodnino v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2014 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, to je obračun ter odvod davkov in prispevkov, je zavrnilo (I. točka izreka). Prvotoženi in drugotoženi stranki je še naložilo solidarno povračilo stroškov postopka tožnici v višini 171,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe pravočasno vlagata pritožbo prvotožena in drugotožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava zaradi dejstev, ki so bila sodišču znana v sami fazi postopka. Sklicujeta se na trditve tožnice iz tožbe, da se je 3. 12. 2014 zaradi domnevnega trpinčenja zgrudila v krč ter da so sodelavci klicali rešilca, ki jo je odpeljal na Psihiatrično kliniko A.. Navajata, da je imelo sodišče na vpogled obvestilo Psihiatrične klinike A., iz katerega je razvidno, da je bila tožnica sprejeta 4. 12. 2014. Menita, da bi na osnovi navedenega sodišče moralo zaključiti, da omenjena dogodka nista povezana, saj je med njima zamik enega dneva in s tem po njunem mnenju ne moreta biti osnova za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče, ki je ugodilo tožnici. Predlagata, da se sodba v celoti razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja in navaja, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede datuma 3. 12. 2014 pa pojasnjuje, da je šlo za tipkarsko napako. Pove, da je tožnica v tožbi trdila, da je bila isti dan, ko se je na delovnem mestu zgrudila, z rešilcem odpeljana v Psihiatrično kliniko A.. Navaja, da je bilo to zatrjevano, neprerekano in resnično dejstvo, ki se je zgodilo 4. 12. 2014, kar dokazuje izvid in zaslišanje tožnice, pri pisanju tožbe pa je pooblaščenec pomotoma zapisal datum 3. 12. 2014. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zamudni sodbi je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2014 dalje. Po ugotovitvi, da toženi stranki na tožbo nista odgovorili, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji iz ZPP, je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. V postopku izdaje zamudne sodbe se dejansko stanje namreč ne ugotavlja, ker se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožnikovih dejanskih navedb v tožbi, resnično. Na podlagi neprerekanih trditev tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici nastala nepremoženjska škoda zaradi ravnanj prvotožene stranke kot njenega delodajalca ter drugotožene stranke kot odgovorne osebe pri delodajalcu, ki je tožnico neposredno nadlegoval oziroma jo silil opravljati delo, ki ni ustrezalo njenim omejitvam iz invalidske odločbe, pri čemer so bila ta ravnanja ponavljajoča se, graje vredna in očitno negativna ter žaljiva in usmerjena zoper tožnico.

7. Edina pritožbena navedba obeh toženih strank je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila tožnica hospitalizirana 4. 12. 2014, kar pomeni, da ni povezave z dogodkom pri prvotoženi stranki 3. 12. 2014. Ker skladno z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do te pritožbene navedbe, ki po svoji vsebini pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Ne glede na to dodaja, da je tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je prišlo do tipkarske napake pri navedbi datuma dogodka, da pa je iz tožbenih trditev razvidno, da je bila tožnica hospitalizirana isti dan, kot je prišlo do konflikta pri prvotoženi stranki.

8. Ker drugih pritožbenih navedb toženi stranki nista podali, je pritožbeno sodišče napravilo uradni preizkus izpodbijane zamudne sodbe in ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede na to je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.