Jedro

Po določbi drugega odstavka 266. člena ZUP o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Ker se predlog za obnovo nanaša na odločbo prvostopnega organa, ki jo je tožena stranka v pritožbenem postopku potrdila, obnovitveni razlog pa se nanaša izključno na postopek pred prvostopnim organom in ne na odločbo s katero je bilo odločeno v pritožbi, o tožnikovem predlogu za obnovo postopka tožena stranka ni bila pristojna odločati.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS, Ljubljana št. ... z dne 6. 5. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep Upravne enote A, št. ... z dne 11. 2. 2002 in tožnikov predlog za obnovo postopka končanega z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 26. 7. 1999 zavrgla. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je izdal sklep o zavrženju tožnikove zahteve za obnovo postopka nepristojni organ. Po prvem in drugem odstavku 266. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št.80/99 in 70/00 - v nadaljevanju ZUP) je namreč za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen tisti upravni organ, ki je v zadevi izdal dokončno odločbo. Ker je dokončno odločbo v tej zadevi izdala tožena stranka, je pristojna tudi za odločanje o predlogu za obnovo postopka. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pa tožena stranka navaja, da je proučila razloge zaradi katerih se predlaga obnova postopka končanega z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS št. ... z dne 26. 7. 1999. Okoliščine zaradi katerih je bil predlog podan, niso izkazane za verjetne. Predlog tožnika se namreč nanaša na v prejšnjem upravnem postopku postavljeno zahtevo, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja -prisilnega mobiliziranca še za čas od 26. 2. 1945 do 9. 4. 1945, ki mu s prvostopno odločbo Upravne enote A in drugostopno odločbo tožene stranke, zaradi pomanjkanja dokazov, ni bil priznan. V predlogu za obnovo postopka pa niso navedeni novi dokazi niti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo izkazano kot verjetno, da so njegove navedbe resnične v smislu določbe prvega odstavka 260. člena ZUP. Kot nov dokaz se namreč šteje tak dokaz, ki je obstajal že v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil uporabljen, ker ni bil znan. Takšen dokaz bi bil lahko predlog o zaslišanju določene priče, ki bi iz lastnega znanja vedela potrditi predlagateljeve trditve, da je marca 1945 pobegnil iz bolnišnice v Oberstdorfu in se (ter kdaj) vrnil v domovino. Če takšna priča ne obstaja, bi moral predlagatelj v ta namen ponuditi ustrezna listinska dokazila ali potrdila uradnih ustanov. Samo njegove izjave o tem niso zanesljive, zlasti še, ker jih je večkrat spreminjal, tako v postopku za priznanje pokojninske dobe, kot tudi v postopku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V predlogu za obnovo postopka tožnik zahteva tudi, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja- delovnega deportiranca, zaradi prisilnega dela v obdobju od 16. 6. 1941 do 31. 12. 1941, ter od 20. 1. 1942 do 30. 6. 1943. Tak zahtevek v prej končanem upravnem postopku ni bil postavljen, niti se o njem ni odločalo, zato ne more biti predmet obnove postopka, temveč je lahko samo podlaga za uvedbo novega postopka. Iz navedenega razloga je tožena stranka predlog za obnovo postopka, ob uporabi in v skladu z določili prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgla.

Tožnik vlaga tožbo iz razloga 3. točke prvega odstavka 25. člena ZUS. Tako kot v pritožbi z dne 23. 2. 2002 vztraja, da se mu priznata dva meseca prisilne mobilizacije od 26. 2. 1945 do 9. 4. 1945, kar se mu v prejšnjem dokončno zaključenem postopku po pomoti ni priznalo. Kot dokaz predlaga zaslišanje priče AA, ki lahko potrdi pritožbene navedbe, da je bil kot nemški vojak odpuščen iz bolnišnice na okrevanje, torej takrat iz nemške vojske ni bil odpuščen. Med partizane je tako pobegnil iz nemške vojske. Prav tako ne drži ugotovitev tožene stranke, da statusa delovnega deportiranca zaradi prisilnega dela ni uveljavljal že v prejšnjem postopku. Iz zahtevka z dne 16. 1. 1996 je razvidno, da je zahtevek za obdobje prisilnega dela od 16. 6. 1941 do 25. 4. 1943 podal pri prvostopnem upravnem organu, vendar o tem zahtevku prvostopni upravni organ ni nikoli odločil. Tožena stranka ni upoštevala priložene ugotovitvene odločbe Deželnega zavarovalnega zavoda Wurttenberg št. Z.:VA III 05094 (prevod iz nemščine), ki dokazuje čas prisilnega dela v Nemčiji od 20. 1. 1942 do 28. 10. 1943. Prav tako tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala potrdila o času zavarovanja ali zaposlitve v Avstriji z dne 23. 4. 1985, ki dokazuje čas prisilnega dela v Avstriji od 20. 6. 1941 do 31. 12. 1941. S tem potrdilom je pristojni avstrijski organ potrdil, da je bil v navedenem času v Avstriji na prisilnem delu, ni pa na podlagi tega dobil od avstrijske države ničesar izplačano. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni prijavilo.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru podatki upravnega spisa izkazujejo, da je o tožnikovi zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja z dne 16. 1. 1996 odločal prvostopni upravni organ, Upravna enota A, ki je z odločbo št. ... z dne 10. 8. 1998 tožnikovemu zahtevku ugodil, ter priznal status žrtve vojnega nasilja-zapornika za čas od 1. 7. 1943 do 10. 10. 1943 in status prisilnega mobiliziranca od 28. 10. 1943 do 25. 2. 1945, tožena stranka pa je tožnikovo pritožbo z odločbo št. ... z dne 26. 7. 1999 kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik je dne 20. 9. 2001 predlagal obnovo postopka končanega z odločbo Upravne enote A, št. št. ... z dne 10. 8. 1998, ter zahteval, da se mu za čas prisilnega dela v Leobnu in Munchnu prizna ustrezen status, prvostopni upravni organ pa je z odločbo z dne 11. 2. 2002 njegov predlog zavrgel, ter odločitev utemeljil z navedbo, da predložitev odločbe, ki dokazuje pokojninsko dobo in sklicevanje na naglušnost, zaradi katere je prišlo do nesporazuma pri pisanju zapisnika z dne 4. 3. 1998, ne predstavljajo novega dokaza ali dejstva v smislu 1. točke 260.člena ZUP. O tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo z dne 25. 2. 2002, iz katere izhaja ponovna zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za čas prisilnega dela in za čas od 28. 10. 1945 do 15. 4. 1954, ki jo je tožnik dopolnil dne 8. 4. 2002, ter dne 15. 4. 2002 podani zahtevi za obnovo postopka, končanega z odločbo prvostopnega upravnega organa, št. ... z dne 10. 8. 1998 za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja -prisilnega mobiliziranca, za čas od 26. 2. 1945 do 9. 4. 1945, pa je odločala tožena stranka, tako da je sklep prvostopnega upravnega organa, s katerim je ta zavrgel predlog za obnovo postopka odpravila (ker je o obnovi postopka odločal nepristojni organ), ter predlog za obnovo postopka zavrgla.

Po določbi prvega odstavka 266. člena ZUP se predlog za obnovo postopka izroči ali pošlje organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, po določbi drugega odstavka 266. člena ZUP pa o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša. Ker je bila v konkretnem primeru zoper odločbo prvostopnega upravnega organa št. ... z dne 10. 8. 1998 vložena pritožba, je potrebno glede na prej navedeno določbo drugega odstavka 266. člena ZUP, ob dejstvu, da je v konkretnem primeru drugostopni upravni organ z odločbo št. ... z dne 26. 7. 1999 tožnikovo pritožbo zavrnil, ugotoviti, ali se obnovitveni razlog nanaša na postopek oziroma odločitev drugostopnega upravnega organa, torej, ali se predlog za obnovo postopka nanaša izključno na odločbo o pritožbi. V takem primeru bi namreč o obnovi postopka (tako kot v obravnavani zadevi) moral odločati drugostopni organ, čeprav s svojo odločbo ni odločal meritorno. Iz prej navedenih podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru res odločala o pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, vendar je o zadevi vsebinsko odločil že prvostopni organ, obnovitveni razlogi pa se nanašajo na postopek pred prvostopnim upravnim organom. Iz navedenega razloga je sodišče presodilo, da tožena stranka o tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ni bila pristojna odločati. O predlogu za obnovo postopka bi moral torej odločiti prvostopni upravni organ (ter pri tem upoštevati, da v izreku odločbe z dne 10. 8. 1998 o tožnikovemu zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za čas prisilnega dela z dne 16. 1. 1996 ni odločil), zato je moralo sodišče zaradi kršitve pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS), na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti, ter jo skladno z določbo drugega odstavka citiranega člena vrniti toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala v roku določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS odločiti o tožnikovi pritožbi, ter pri odločitvi upoštevati pravno mnenje izraženo v tej sodbi.