Jedro

Na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1 se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan. Iz obvestila ciljnega strežnika o dostavi nesporno izhaja, da je naslovnik dopis prebral istega dne in sicer 9. 3. 2018 ob 9:32 in je bil s tem poziv za dopolnitev obravnavane vloge tožniku nesporno vročen v skladu z ZDDV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju finančni, prvostopenjski tudi davčni organ) zavrnila zahtevo tožnika za vrnitev 15.065,74 EUR davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 7. 2017 do 30. 9. 2017. Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 9. 11. 2017 podal predhodno navedeno zahtevo, ki pa jo je davčni organ zavrnil na podlagi 74. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Predmetni zahtevi tožnik ni pravočasno predložil podatkov v skladu s pozivom davčnega organa z dne 9. 3. 2018 na elektronski naslov: ..., ki ga je v vlogi za vračilo DDV navedel tožnik sam. Ker davčni organ do 11. 5. 2018 ni prejel dopolnitve vloge, ni bilo podanih pogojev za vsebinsko presojo upravičenosti predmetne zahteve v skladu z določbo 74. člena ZDDV-1. Prvostopenjsko odločbo je davčni organ tožniku vročil na elektronski portal države sedeža tožnika.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Tožnik je ugovarjal, da ni prejel poziva za dopolnitev obravnavane vloge. Tožnik je gospodarski subjekt, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji. V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDDV-1 ima gospodarski subjekt pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Tožnik je preko elektronskega portala svoje davčne uprave 9. 11. 2017 vložil zahtevo za vračilo DDV v Sloveniji za obdobje od 1. 7. 2017 do 30. 9. 2017 na podlagi prejetih računov za gorivo in cestnino v višini 15.065,74 EUR. V nadaljevanju se pritožbeni organ sklicuje na 74.e člen ZDDV-1, katerega vsebino navaja. Davčni organ je tožnika pozval na dopolnitev vloge preko pooblaščenca na elektronski naslov, ki ga je navedel tožnik sam v predmetni vlogi in ga tudi opozoril na posledice, če v danem roku vloge ne bo ustrezno dopolnil. Iz obvestila ciljnega strežnika o dostavi poziva nesporno izhaja, da je naslovnik poziv na dopolnitev vloge prejel 9. 3. 2018 ob 9:32 uri, svoje vloge pa v danem roku ni dopolnil, marveč je zahtevane listine predložil davčnemu organu šele s pritožbo na izpodbijano odločbo. Pri tem tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogel zahtevanih listin predložiti v danem roku. Ker tožnik ni izkazal izpolnitve zahtev iz 74. člena ZDDV-1, je davčni organ tožnikovo vlogo za vračilo DDV zavrnil. Pritožbeni organ meni, da je prvostopenjski organ pravilno zavrnil obravnavani zahtevek za vračilo DDV in tudi navedel pravilno pravno podlago ter pravilne in utemeljene razloge.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter dopolnitvi tožbe navaja, da poziva na dopolnitev predmetne vloge za vračilo DDV še do danes ni prejel. Po podatkih davčnega organa naj bi bil poziv dostavljen in prebran 9. 3. 2018, o čemer je bil tožnik obveščen iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega in pritožbenega organa, kar tožnik prereka. Ker gre za obdobje pred več kot enim letom, preko tožnikovega ponudnika e-poštnih storitev ni bilo mogoče preveriti predhodno navedenih ugotovitev. Ni jasno, ali je v tem času prišlo morda tudi do kakšne tehnične napake ali do izpada električne energije. Tožnik se strinja, da je lahko prišlo do napake iz razlogov na strani tožnika in je bilo navedeno sporočilo pomotoma po tožnikovi krivdi izbrisano, zaradi česar tožnik poziva na predložitev listin ni pravočasno prebral. Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena preko davčnega portala Ministrstva za finance Češke Republike. To odločbo je prevzel uslužbenec, ki je nadomeščal odgovorno osebo in se na odločbo ni bil usposobljen ustrezno odzvati. Ugotovljeno pa je bilo, da podatka o elektronskemu sporočilu z dne 9. 3. 2018 med prejetimi sporočili dejansko ni, zato je tožnik zaprosil Republiko Sloveniji, naj ga ponovno pošlje. Po prejetju in seznanitvi z vsebino, je tožnik nemudoma poslal zahtevane dokumente na v odločbi naveden naveden naslov. Sestavil je seznam vozil in zbral prometna dovoljenja, ki jih je bilo toliko, da jih je bilo potrebno poslati na zgoščenki. Tožnik je skušal popraviti nastalo situacijo, pri tem pa je pozabil, da je potrebno pritožbo ustrezno utemeljiti. Po mnenju tožnika, je bila napaka posledica spleta neugodnih okoliščin in sicer tehničnih ovir in napake uslužbenca. Tožnik se zaveda napake, storjene s strani pooblaščenca, saj pooblaščenec dnevno obravnava veliko število zadev in tako kljub vestnemu delu prihaja do napak. Predlaga ponovno obravnavo predmetnega zahtevka tožnika.

5. V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da je preko svojega pooblaščenca 9. 11. 2017 vložil zahtevo za vračilo DDV v Sloveniji. Dne 9. 3. 2018 naj bi bila s strani davčnega organa poslana zahteva na dopolnitev vloge s predložitvijo dodatnih informacij, ki naj bi jo tožnik prejel preko elektronskega naslova, navedenega v predmetni zahtevi: ..., kar naj bi bilo razvidno iz strežnika o dostavi. Dne 14. 5. 2018 je tožnik na naveden elektronski naslov prejel prvostopenjsko odločbo o zavrnitvi tožnikovega zahtevka. Tožnik je davčnemu organu nemudoma z dopisom 15. 5. 2018 predložil zahtevane listine (seznam vozil in kopije prometnih dovoljenj) z obrazložitvijo, da poziva ni nikoli prejel. Ta dopis je pritožbeni organ obravnaval kot pritožbo in jo zavrnil. Zoper odločbo pritožbenega organa je tožnik po pooblaščencu vložil tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava ter pojasnil verjetne okoliščine, zaradi katerih poziva na dopolnitev ni prejel. Poleg navedenega pa tudi ni prejel potrdila prvostopenjskega organa o prejemu zahtevka za vračilo, v skladu s četrtim odstavkom 74.h člena ZDDV-1. Tožnik je prejel zgolj izpodbijano odločbo. Potrdilo o prejemu predmetnega zahtevka je toženka prejela le s strani pristojnega davčnega organa Češke Republike 13. 11. 2017. Tožnik poudarja, da se je na izpodbijano odločbo takoj odzval in predložil vse zahtevane dokumente, ki jih je davčni organ prejel še pred izdajo odločbe pritožbenega organa. Iz celotnega spisa, v katerem se nahaja tudi vsa tožnikova korespondenca v obravnavani zadevi, pa izhajajo tudi razlogi, zaradi katerih tožnik ni predložil zahtevanih dokazil v danem roku. Sklicuje se na 7. člen in 242. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je z zahtevo dne 9. 11. 2017 predložil vso dokumentacijo, ki jo zahteva ZDDV-1 v poglavju 2.2., ki ureja vračilo DDV. Sklicuje se na 66. člen ZUP. Če gre za nepopolno vlogo, mora upravni organ ravnati v skladu z 140. členom ZUP. Navaja 60. člen ZUP in meni, da bi moral davčni organ v zadevi odločiti po vsebini. V konkretni zadevi pa je davčni organ tožnikovo zahtevo za vračilo DDV zavrnil le iz formalističnih razlogov. V primeru, če vloga ni popolna in ta nepopolnost ni odpravljena niti v dodatnem roku, mora organ takšno vlogo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavreči in ne zavrniti. Glede na dejstvo, da ZDDV-1 izrecno predvideva vračilo DDV za gorivo, kopije prometnih dovoljenj za vozila, v katera je tožnik točil gorivo, ne morejo biti bistveni dokaz oziroma pogoj za vsebinsko presojo o upravičenosti do vračila DDV. Predložitev takšnih dokazov ne zahteva noben predpis in tudi ni v skladu s prakso upravnih organov. Prvostopenjski organ bi tudi moral v roku štirih mesecev od prejema zahtevka o njem odločiti (prvi odstavek 74.e člena ZDDV-1). Ker je davčni organ prejel tožnikov zahtevek 9. 11. 2017, bi moral v zadevi odločiti do 9. 3. 2018, kar pa ni storil, marveč naj bi tožniku naveden dan poslal poziv na dopolnitev vloge. Drugi odstavek 74.e člena ZDDV-1 predstavlja izjema in ne pravilo. Prvostopenjski organ bi moral v štirih mesecih odločiti v zadevi, ne pa tožniku poslati poziv na dopolnitev. Iz obrazložitve odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa pa tudi ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je bilo potrebno tožnikovo vlogo dopolniti. Da gre za obdavčljive transakcije sta davčna organa lahko sklepala že iz tožnikove zahteve, saj je tožnik navedel, da opravlja dejavnost cestnega prevoza. Kopije prometnih dovoljenj niso v ničemer pripomogle k razjasnitvi zadeve. Kršena sta bila 14. člena in 7. člen ZUP, kar pojasni. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno. Tožnik sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi meritorno odloči tako, da toženki naloži, da tožniku v roku 15 dni vrne znesek 15.065,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2018 dalje (skladno z Zakonom o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Podrejeno sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženki naloži, da je tožniku dolžna povrniti vse stroške postopka v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvah obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 952/2019-13 z dne 10. 3. 2020, izdanega na podlagi tretje alineje drugega ostavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločalo po sodnici posameznici, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo DDV za obdobje od 1. 7. 2017 do 30. 9. 2017 v znesku 15.065,74 EUR, ki jo je tožnik vložil 9. 11. 2017. 10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik 9. 11. 2017 preko elektronskega portala svoje države vložil zahtevo za vračilo DDV v Sloveniji za obdobje od 1. 7. 2017 do 30. 9. 2017. Prvostopenjski organ je tožnika preko pooblaščenca in po elektronskem naslovu, ki ga je tožnik navedel sam v svojem zahtevku za vračilo DDV, pozval k dopolnitvi vloge (v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1) in sicer k predložitvi kopij prometnih dovoljenj za vozila, v katera je v Sloveniji točil gorivo in za katera je bila plačana cestnina, v roku enega meseca od vročitve poziva, z namenom ugotovitve, ali so bile storitve uporabljene za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Tožnika je tudi opozoril, da bo na podlagi dodatno predloženih zahtevanih dokazil presodil glede upravičenosti zahtevka ter, da bo v primeru, če dopolnitev s predložitvijo zahtevanih dokazil v danem roku ne bo vložena, tožnikovo vlogo zavrnil. Na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1 se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan. Iz obvestila ciljnega strežnika o dostavi (ki se nahaja v upravnem spisu) nesporno izhaja, da je naslovnik dopis prebral istega dne in sicer 9. 3. 2018 ob 9:32 in je bil s tem poziv za dopolnitev obravnavane vloge tožniku nesporno vročen v skladu z ZDDV-1. Tožnik je kopije zahtevanih prometnih dovoljenj davčnemu organu predložil šele ob vložitvi pritožbe na izpodbijano odločbo, pri čemer pa ni navedel utemeljenih razlogov, zaradi katerih zahtevanih prometnih dovoljenj ni predložil v danem roku. Ker tožnik davčnemu organu v danem roku ni predložil zahtevanih listin, je davčni organ tožnikov zahtevek zavrnil. 11. V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ampak v drugi državi članici, pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje zakonsko določene pogoje.

12. Določba 74.e člena ZDDV-1 opredeljuje rok za odločitev o zahtevku in rok za vračilo DDV. Davčni organ v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice njegovega sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih mesecih (prvi odstavek). Če davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo od vložnika ali pristojnega organa države članice sedeža zahteva dodatne informacije v elektronski obliki. Če dodatne informacije zahteva od druge osebe, zahtevek pošlje v elektronski obliki, če je ta naslovniku zahtevka na voljo. Zahtevek za dodatne informacije pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1 navedena v zahtevku za vračilo, ali na elektronski naslov pristojnega davčnega organa države članice sedeža. Šteje se, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan. Če davčni organ utemeljeno dvomi v veljavnost in pravilnost določenega zahtevka za vračilo DDV, lahko zahteva tudi predložitev izvirnika ali kopije računa ali uvoznega dokumenta. Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah davčnemu organu zagotoviti v enem mesecu od prejema zahtevka (drugi odstavek). Če davčni organ zahteva dodatne informacije v skladu s prejšnjim odstavkom, odloči o zahtevku za vračilo v dveh mesecih od datuma, ko je prejel zahtevane dodatne informacije, oziroma v dveh mesecih od datuma, ko naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah zahtevek prejme, če odgovora na svojo zahtevo ni prejel. Rok za odločitev glede celotnega zahtevka ali dela zahtevka iz prejšnjega odstavka je v vsakem primeru najmanj šest mesecev od datuma, ko davčni organ prejme zahtevo za vračilo (tretji odstavek). Če davčni organ, poleg informacij iz prejšnjega odstavka, zahteva še druge nadaljnje informacije, odloči o zahtevku za vračilo najpozneje v osmih mesecih od prejema zahtevka (četrti odstavek). Odločba se vroči elektronsko prek elektronskega portala države, v kateri ima vložnik sedež razen, če država članica sedeža vlagatelja ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala davčnemu zavezancu. Šteje se, da je odločba vročena 15. dan od dneva, ko je bila odposlana v elektronski obliki na portal države sedeža. Če država članica davčnemu zavezancu ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala, se odločba pošlje ne elektronski naslov, ki je v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden v zahtevku. Odločba se šteje za vročeno 15. dan od dneva, ko je bila odposlana na ta elektronski naslov (peti odstavek). Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena (šesti odstavek). Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago ter ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi, razlog za zavrnitev (sedmi odstavek). Minister, pristojen za finance, predpiše oznake razlogov za zavrnitev ali delno zavrnitev zahtevka za vračilo (osmi odstavek). Če davčni organ zahtevku ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10 delovnih dneh po poteku roka iz prvega odstavka tega člena, oziroma, če je zahteval dodatne informacije, po poteku roka iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. Znesek vračila se izvede na račun vložnika v Sloveniji ali na zahtevo vložnika na njegove stroške na račun v drugo državo članico (deveti odstavek).

13. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik kot davčni zavezanec s sedežem v EU po svojem pooblaščencu 9. 11. 2017 vložil zahtevek za vračilo DDV za obdobje od 1. 7. 2017 do 30. 9. 2017 v višini 15.065,74 EUR, kar tudi sicer med strankama ni sporno. V tej vlogi je navedel elektronski naslov: ..., kar med strankama prav tako ni sporno. Davčni organ je zaradi preizkusa ali tožnik izpolnjuje zakonsko predpisane vsebinske pogoje za vračilo DDV iz 74. člena ZDDV-1 (ali so bile storitve cestninjenja in goriva dejansko porabljene za namene tožnikove obdavčljive dejavnosti) tožnika pozval, naj v danem roku vlogo dopolni s predložitvijo kopij prometnih dovoljenj za vozila, v katera je tožnik točil gorivo, da bi preveril, za kakšno vrsto vozil je bilo porabljeno gorivo in plačana cestnina. V pozivu je tožnika tudi opozoril na posledice, če v danem roku dodatnih informacij ne bo predložil davčnemu organu. Poziv na dopolnitev vloge je davčni organ poslal na elektronski naslov, ki ga je navedel tožnik sam v predmetni vlogi za vračilo DDV in tudi prejel potrdilo prejemnika o prejemu elektronskega sporočila. Iz obvestila ciljnega strežnika o dostavi izhaja, da je naslovnik dopis prebral 9. 3. 2018 ob 9:32 in je bil tako v skladu z drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1 tožniku vročen po elektronski poti. Med strankama pa ni sporno, da tožnik v danem roku davčnemu organu ni predložil zahtevanih informacij, marveč šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, v kateri je navedel, da poziva na dopolnitev vloge ni prejel, vendar pa v pritožbi ni navedel opravičljivih razlogov za svojo zamudo.

14. Tožnik sam v tožbi navaja, da poziva za dopolnitev vloge ni prejel in da sklepa, da je prišlo do napake na strani tožnika (splet neugodnih okoliščin – tehnična napaka, izpad elektrike in nov uslužbenec, ki se ni ustrezno odzval). To pa so po presoji sodišča razlogi, ki ne predstavljajo opravičljivih razlogov, saj so nastali na strani tožnika in je na njihov nastanek tožnik lahko imel vpliv. Opravičljiv razlog za zamudo tudi ni navedba, da je imel tožnikov pooblaščenec v obravnavanem obdobju veliko dela. Sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po stanju v času izdaje izpodbijane odločbe. Med strankama pa ni sporno, da tožnik davčnemu organu v danem roku ni predložil zahtevanih informacij in da jih je predložil šele v postopku s pritožbo. Davčni organ je v obravnavanem primeru pravilno uporabil določbe ZDavP-2 kot specialnega zakona in ne določbe o nepopolnih vlogah iz ZUP, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Ker tožnik v postopku ni dokazal, da izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje za vračilo DDV iz določbe 74. člena ZDDV-1, je davčni organ tožnikov zahtevek zavrnil. 15. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da kopije prometnih dovoljenj za vozila, za katera je tožnik uporabil storitve cestninjenja in vanje točil gorivo ne bi v ničemer pripomogle k odločitvi davčnega organa glede vračila DDV. Upravni organ opravi prosto presojo dokazov, ki so relevantni za odločitev v zadevi. Po presoji sodišča je obrazložitev izpodbijane odločbe v skladu z določbo sedmega odstavka 74.e člena ZDDV-1. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa je prvostopenjski organ tožnika pozval na dopolnitev vloge za vračilo DDV, da bi preizkusil ali izpolnjuje vsebinske pogoje za vračilo DDV. Namen je bil ugotoviti ali so bile storitve cestninjenja in točeno dieselsko gorivo uporabljeno za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Preverjal je, za kakšne vrste vozil je bilo porabljeno gorivo oz. plačana cestnina, zato je od tožnika zahteval predložitev kopij prometnih dovoljenj za vozila, v katera je tožnik v Sloveniji točil gorivo za obdobje, na katerega se nanaša predmetni zahtevek. Tožnik pa navedenih listin davčnemu organu do izdaje izpodbijane odločbe, to je do 14. 5. 2018, ni predložil, zato je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za vračilo DDV po presoji sodišča pravilno zavrnil, saj tožnik v postopku ni dokazal, da izpolnjuje vsebinske pogoje iz 74. člena ZDDV-1 za vračilo zahtevanega DDV.

16. Neutemeljen je po mnenju sodišča tudi tožnikov ugovor, da bi lahko davčni organ že na podlagi podatkov, ki jih je tožnik navedel v predmetni vlogi in sicer, da opravlja dejavnost cestnega prevoza in iz firme tožnika sklepal, da gre za tožnikovo dejavnost in za obdavčljive transakcije, v zvezi s katerimi je tožnik uveljavljal vračilo DDV. Prvostopenjski organ je tožnika preko pooblaščenca in po elektronskem naslovu, ki ga je tožnik sam navedel v svojem zahtevku za vračilo DDV, pozval k dopolnitvi vloge (v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1) in sicer k predložitvi kopij prometnih dovoljenj za vozila, v katera je v Sloveniji točil gorivo in za katera je bila plačana cestnina, v roku enega meseca od vročitve poziva z namenom ugotovitve, ali so bile storitve uporabljene za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Po mnenju sodišča glede na načelo proste presoje dokazov lahko davčni organ tožnika pozove na predložitev dokazil, če meni, da je to potrebno za ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi drugega odstavka 74.e člena ZDDV-1 v primeru, če davčni organ presodi, da nima na voljo ustreznih informacij, na podlagi katerih bi lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko zahteva od vložnika dodatne informacije v elektronski obliki. Zahtevek za dodatne informacije se pošlje na elektronski naslov, naveden v zahtevku za vračilo. Davčni organ v postopku presoja ali tožnik izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje iz 74. člena ZDDV-1, ki so predpisani za vračilo DDV. Po povedanem, je neutemeljen tudi tožnikov ugovor o kršitvi 7. člena in 14. člena ZUP. Po presoji sodišča je davčni organ materialno pravo (določbo 74.e člena ZDDV-1) pravilno uporabil. 17. Res je tožnik zahtevane listine predložil v pritožbenem postopku, vendar v pritožbi ni navedel konkretnih in opravičljivih razlogov za zamudo s predložitvijo teh listin in gre tako za nedopustno pritožbeno novoto. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba glede na ugotovljeno dejansko stanje stanje ob njeni izdaji, pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker je prvenstveno sporna razlaga prava. V predmetnem upravnem postopku so bili relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.