Jedro

Izvenknjižno priposestvovanje lastninske pravice je mogoče tedaj, ko iz dejanskih okoliščin zadeve izhaja, da je priposestvovalec ravnal z vso dolžno skrbnostjo, pa ni bilo omajano njegovo prepričanje, da je stvar dejansko njegova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 340,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika s priposestvovanjem postala lastnika dela nepremičnine s parc. št. 259/4, 259/1, 259/6, in sicer v širini 1,5 metra ter po celotni dolžini navedenih parcel, ob meji z nepremičninami s parc. št. 254/1 in 254/3, in sicer vsak do 1/2. Toženim strankam je naložilo, da so dolžne dopustiti geometrsko odmero opisanega zemljišča tako, da bo novo odmerjeni del pridobil novo parcelno številko, dopustiti zakoličenje trajnih mejnih znamenj na novo odmerjenem zemljišču ter dovoliti vpis novonastale parcele v zemljiškoknjižni vložek tožnikov, sicer bo tako soglasje nadomestila pravnomočna sodna odločba. Toženci so dolžni tožnikoma povrniti tudi stroške pravdnega postopka v višini 3.250 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, katere so bile ključne okoliščine, iz katerih je sodišče sklepalo, da sta bili tožeči stranki skozi celotno obdobje dobroverni. Sodišče je spregledalo, da sta se tožnika za stanovanjsko hišo vpisala v zemljiško knjigo, za pot pa ne, iz česar je mogoče sklepati, da sta za potrebnost vknjižbe vedela. Priposestvovanje tudi ne more iti na škodo C. V., ki je na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo, lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom leta 1970. Predmet tožbenega zahtevka sta poleg parcele 259/1, tudi parceli 259/4 in 259/6, za katere pa tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage. Pritožba izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj naj bi vse priče, ki so izpovedovale v nasprotju z izpovedjo tožnikov, ocenilo kot sovražne, v zvezi z zaslišanjem M. R. pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je njegovo zaslišanje napačno povzelo. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, da sodišče prve stopnje okoliščin, iz katerih je sklepalo na dobrovernost tožnikov, ni pojasnilo. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da zaradi sklenjenega dogovora z dne 31.5.1979, zapisnika inšpektorja za javne ceste z dne 15.6.1979 ter upoštevajoč dejstvo, da uporabi poti ni bilo oporekano vse do leta 2002, tožnika nista imela razloga, da bi vse do spora podvomila v svojo lastninsko pravico na spornem delu zemljišča. Pritožbeno sodišče zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje. Res je sicer, da sta se tožnika vknjižila le na stanovanjski hiši, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da sta tudi pot uporabljala vse od nakupa zemljišča dalje, pri čemer iz zaslišanj številnih prič kot tudi iz fotografij izhaja, da sta bila prva, ki sta na tem območju gradila. Po prihodu ostalih in po sporu v zvezi s potjo leta 1978, je bil sklenjen sodno overjen dogovor med solastniki in uporabniki poti, iz katerega izhaja ugotovitev vseh podpisnikov dogovora, da je P. R. tožečima strankama v trajno last prodala tudi dostopno pot do svoje nepremičnine po (tedaj enotni) parceli 259/1. Enako izhaja tudi sodno overjene izjave P. R., iz zapisnika inšpektorja za javne ceste pa je razvidno, da na zgoraj navedeni dogovor med solastniki prisotni nimajo pripomb. Glede na te dokumente, ki so bili vsi izdani oziroma overjeni s strani državnega organa, upoštevajoč, da sta tožeči stranki preprosta človeka brez pravnega znanja ter dejstvo, da nobena izmed pravdnih strank uporabi poti ni nasprotovala, tožnika nista imela razloga, da bi v svojo lastninsko pravico dvomila. Posest je namreč dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Za njegovo zmoto tako ne zadošča zgolj dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh relevantnih okoliščinah. Glede na vse navedene dejanske okoliščine, je v obravnavani zadevi tak sklep mogoče izpeljati, zato sta tožnika izpolnila zakonski pogoj za priposestvovanje kot ga določa paragraf 1500 Občega državljanskega zakonika oziroma vsebinsko enako 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerem za priposestvovanje lastninske pravice zadošča dobra vera in 20-letna posest nepremičnine. Prav tako ne drži, da tožnika nista podala ustreznih navedb za postavljen zahtevek, po katerem pot poteka preko parcel 259/1, 259/4 in 259/6, saj to izhaja že iz trditev v tožbi.

Pritožba ima načelno sicer prav, da uživa varstvo tisti, ki pridobi stvar v zaupanju v zemljiško knjigo, preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana, vendar pa se pritožba v tej zvezi sklicuje na pridobitev lastninske pravice C. V., kar pa je bilo že leta 1970, torej še preden sta tožnika izpolnila pogoje za priposestvovanje, C. V. pa je bila poleg tega podpisnica tako navedenega dogovora kot tudi inšpekcijskega zapisnika, torej je bil ves čas seznanjena s pravico tožnikov do sporne poti, pa temu desetletja ni nasprotovala.

Pritožba napada tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi zaslišanih prič, vendar pa konkretizirano izpostavlja le pričanje B. K. in M. R., katerega izpoved naj bi sodišče vsebinsko napačno povzelo. B. K. je izpovedal, da naj bi imela tožnika pot preko parcele 254/4, vendar pa sta jo prenehala uporabljati zaradi njegove prepovedi leta 1972 in tedaj začela uporabljati pot, kot jo sedaj zatrjujeta. Kot zaključuje že sodišče prve stopnje, je izpoved priče mestoma nekosistentna, saj najprej trdi, da tožnika zatrjevane poti do 1972 nista uporabljala, nato pa izpoved spremeni in pove, da z gotovostjo ne more trditi, da sta uporabljala le pot preko parcele 254/4. Izpoved je mestoma sama s seboj v nasprotju tudi v zvezi s fotografijami, posnetimi v začetku gradnje, saj priča osebe na fotografiji očitno najprej prepozna, kasneje pa zopet ne. Glede na takšno izpoved in ob vsebinsko nasprotnih izpovedih ostalih prič in predloženih listinskih dokazih, je dokazna ocena sodišča prve stopnje edina logična in sprejemljiva, pritožbeno sodišče pa ji zato v celoti sledi. To velja tudi za povzemanje pričanja M. R., ki je izpovedal, da je oče pustil kupcem nepremičnin, da vozijo po poti, parcel pa ni prodal, sodišče pa je zapisalo, da je J. R. poskrbel za to, da so imeli kupci parcel tudi dostop do njih, kar smiselno seveda izhaja iz povzetega dela pričanja.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnikoma priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki, 2% materialne stroške, 20% DDV na odvetniške storitve in 32,84 EUR za sodno takso za odgovor na pritožbo, skupaj tako 340,83 EUR, kar so toženci dolžni plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika).