Jedro

Namen petega odstavka 251. člena OZ je v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Zato ni potrebno, da bi upnik dolžnika še enkrat opozoril, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

Pogodbena kazen, ki predstavlja trinajstkratnik dnevne najemnine za vsak dan zamude je nesorazmerno visoka. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji višjega sodišča še dopustna pogodbena kazen s stoodstotnim pribitkom dnevnega zneska najemnine, kar predstavlja kaznovalni element.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 1.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2022 do plačila, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi;

- v II. točki izreka tako, da je tožnica dolžna toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 612,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožnica je dolžna toženki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v višini 219,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožila tožnica in višjemu sodišču predlagala, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica vtožuje plačilo pogodbene kazni. Pravdni stranki sta sklenili najemno pogodbo, po kateri je toženka od tožnice najela zemljišča za postavitev štirih oglasnih panojev za obdobje 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021. Toženka se je zavezala, da bo v 15 dneh po prenehanju najemne pogodbe iz zemljišča tožnice odstranila reklamne panoje in vzpostavila prvotno stanje. V tretjem odstavku 2. člena najemne pogodbe sta stranki dogovorili pogodbeno kazen z naslednjo vsebino: <em>"Najemnik se zavezuje v 15 dneh po prenehanju najemne pogodbe iz kakršnegakoli razloga iz zemljišča najemodajalca odstraniti reklamne panoje in vzpostaviti prvotno stanje. Če tega ne stori v navedenem roku, je najemnik najemodajalcu dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 100,00 EUR za vsak dan zamude, ki jo je najemnik dolžan poravnati v 8 dneh od izstavitve posameznega računa."</em>

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da toženka oglasnih panojev v 15 dneh po prenehanju najemne pogodbe, to je do 15. 1. 2022, ni odstranila. Tožnica ji je 11. 4. 2022 poslala račun za pogodbeno kazen v znesku 8.500,00 EUR (za 85 dni zamude) in jo pozvala na odstranitev panojev. Toženka je reklamne panoje odstranila v mesecu juliju 2022.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da si tožnica ni pravočasno pridržala pravice do pogodbene kazni. Postavilo se je na stališče, da bi morala tožnica nemudoma po izpolnitvi obveznosti toženke v juliju 2022 slednji sporočiti, da uveljavlja pogodbeno kazen. V primeru, da bi se njeno sporočilo z dne 11. 4. 2022 štelo kot napoved uveljavljanja pogodbene kazni, pa bi morala tožnica pravilno obračunati pogodbeno kazen za celotno obdobje zamude, to je od januarja do julija 2022, česar pa ni storila.

8. Pogodbena kazen predstavlja civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti, za katero se dogovorita stranki pogodbe. Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek, če zamudi z njeno izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen (četrti odstavek 251. člena OZ). Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena OZ).

9. Stranki v obravnavnem sporu sta pogodbeno kazen dogovorili za primer, če toženka po prenehanju pogodbe reklamnih panojih ne bo pravočasno odstranila. Toženka je reklamne panoje odstranila julija 2022, čeprav je bila po najemni pogodbi to dolžna storiti do 15. 1. 2022. Zato je podano stanje zamude v objektivnem smislu za vtoževano obdobje med 16. 1. 2022 in 11. 4. 2022. Za uspešno uveljavljanje pogodbene kazni mora biti izpolnjen tudi subjektivni pogoj na strani dolžnika in sicer, da vzrok za zamudo izvira iz njegove sfere. Toženka je ugovarjala, da ni kriva za zamudo, ker sta se s tožnico pogajali o podaljšanju najema oziroma sklenitvi nove pogodbe, kar bi potrdil njen zakoniti zastopnik. Da bi se s toženko karkoli pogajali oziroma dogovarjali o nadaljnjem najemu, je tožnica zanikala. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pri presoji pogodbene kazni do navedenega ugovora toženke ni opredelilo. Po presoji višjega sodišča so navedbe toženke o podaljšanju pogodbe oziroma pogajanjih za sklenitev nove pogodbe preveč pavšalne, da bi jim bilo mogoče slediti in v zvezi z njimi izvajati dokazni postopek. Toženka namreč ni navedla, kdo v imenu tožnice se je pogovarjal, kdaj in kako sta se s tožnico dogovarjali, kje so bila nesoglasja oziroma zakaj ni prišlo do dogovora. Z izvedbo dokazov pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomeščati, zato predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika toženke ni dopusten. Toženka torej trditvenega in posledično dokaznega bremena za naveden ugovor ni zmogla. Višje sodišče zaključuje, da je bila toženka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti odstranitve oglasnih panojev v celotnem vtoževanem obdobju, odgovornost za to pa izvira iz njene sfere. S tem je podana kršitev pogodbene obveznosti v obliki zamude, ki je predpostavka za uveljavljanje pogodbene kazni.

10. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji ugovora, da si tožnica ni pravočasno pridržala pravice uveljavljati pogodbeno kazen. Ni podlage za stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica ponovno uveljaviti pogodbeno kazen, ko je toženka v juliju 2022 odstranila oglasne panoje, čeprav je to predhodno že storila 11. 4. 2022 z elektronskim sporočilom in računom. Pritožnica pravilno opozarja, da je namen petega odstavka 251. člena OZ v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Sodna praksa je v zvezi s petim odstavkom 251. člena OZ že zavzela stališče, da je z njim predpisano, od kdaj dalje upnik ne more več zahtevati pogodbene kazni. To ne more pomeniti drugega, kot da mora najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Izjavo pa lahko torej poda tudi prej, to je vsaj takrat, ko dolžnik pride v zamudo.¹ Tako je bilo tudi v obravnavnem primeru. Tožnica je toženko v aprilu 2022 opomnila na odstranitev panojev in ji obračunala pogodbeno kazen za 85 dni zamude, do 11. 4. 2022. S tem je odpadel dvom, da tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni, s čimer je zadostila zahtevi iz petega odstavka 251. člena OZ.

11. Prav tako je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica za uspešen zahtevek pogodbeno kazen pravilno obračunati, to je za obdobje od prvega dne zamude (16. 1. 2022) pa vse do odstranitve plakatov v juliju 2022. Kolikšen del pogodbene kazni bo tožnica uveljavljala v postopku, je v njeni dispoziciji. V kolikor zahteva manj, kot bi bila upravičena po materialnem pravu, to ne more predstavljati razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), pa tožnici ne more prisoditi več kot zahteva.

12. Višje sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do ugovora za zmanjšanje pogodbene kazni, ki ga sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni obravnavalo. Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi. Temeljna značilnost pogodbene kazni je njen dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V navedenem smislu sodišče na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (252. člen OZ).

13. Toženka je v ugovoru za zmanjšanje pogodbene kazni poudarjala, da je pogodbena najemnina znašala 2.666,64 EUR letno, kar preračunano na dan pomeni 7,31 EUR. Zato je po njenem stališču pogodbena kazen 100,00 EUR za vsak dan zamude nesorazmerno visoka. Navajala je, da bi bi kaznovalni element pogodbene kazni lahko znašal največ 33%, do česar privede primerjava pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti (378. in 372. člen OZ). Pogodbena kazen za 85 dni zamude bi po mnenju toženke lahko znašala največ 825,93 EUR (621,00 EUR povečano za 33%). Tožnica je zmanjšanju pogodbene kazni nasprotovala in se sklicevala na pogodbeno svobodo, saj sta se stranki o vsebini pogodbe in višini pogodbene kazni uskladili.

14. Po presoji višjega sodišča je ugovor zmanjšanja pogodbene kazni delno utemeljen. Osnovno vodilo pri presoji ustreznosti pogodbene kazni mora biti pogodbena vrednost. Toženka je pravilno opozarjala, da je najemnina za celo leto znašala 2.666,64 EUR, kar preračunano pomeni 7,31 EUR na dan. Pogodbena kazen v višini 100,00 EUR za vsak dan zamude z odstranitvijo reklamnih panojev se ob tem izkaže kot nesorazmerno visoka, saj predstavlja več kot trinajstkratnik (13x) dnevno določene najemnine. Višje sodišče ne sprejema stališča toženke, da bi lahko kaznovalni element znašal le dodatnih 33%. Takšen pristop je preveč avtomatičen, saj je primernost višine pogodbene kazni oziroma znižanje previsoke pogodbene kazni odvisna od okoliščin vsakokratnega primera. Zakon posebnih smernic ne daje, omenja le vrednost in pomen predmeta obveznosti. Kot eno od splošno sprejetih meril se v sodni praksi omenja tudi domnevna škoda oziroma prikrajšanje, ki bi upravičencu verjetno lahko nastalo v posledici kršitve pogodbe, ki pa temelji le na oceni, saj je namen pogodbe kazni ravno v razbremenitvi dokazovanja dejanske višine škode, in upniku pripada tudi v primeru, če mu zaradi kršitve pogodbe ni nastala nikakršna škoda.² Druga merila, ki so se oblikovala v sodni praksi glede znižanja pogodbene kazni in jih je potrebno upoštevati v korist upnika, so tudi težavnost najti nadomestek za izpolnitev, krivda, koristi zaradi neizpolnitve, tako upnikove kot dolžnikove premoženjske razmere, tudi pogodbena nedisciplina ter ali in v kakšni meri je dolžnik pogodbeno obveznost izpolnil.³ Pri tem je potrebno upoštevati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine (253. člen OZ). Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti.

15. Pri presoji toženkine zahteve za zmanjšanje pogodbene kazni je višje sodišče upoštevalo: 1.) da toženka navkljub jasnemu pogodbenemu določilu o prenehanju pogodbe, panojev ni odstranila v petnajstih dneh, ampak v juliju 2022, kar pomeni šele sedmi mesec po prenehanju pogodbe; 2.) da je tožnica poziv na odstranitev reklamnih panojev podala šele v aprilu 2022, do takrat pa ni izkazala nobenega prizadevanja v smeri čimprejšnje odstranitve reklamnih panojev; 3.) da tožnica ni izkazala, da ji je v času, ko reklamni panoji niso bili odstranjeni, nastajala škoda; 4.) da je bila pogodbeno določena najemnina 2.666,64 EUR letno. Ne glede na tožničino poudarjanje kaznovalne funkcije pogodbene kazni, ki naj bi toženko ekonomsko učinkovito silila k pravočasni izpolnitvi pogodbeno dogovorjene obveznosti, je upoštevaje vse zgoraj opisane okoliščine konkretnega primera, po presoji višjega sodišča ugovor tožene stranke o nesorazmerni višini pogodbene kazni delno utemeljen, zato je pogodbeno kazen 100,00 EUR za vsak dan zamude znižalo na 15,00 EUR za vsak dan zamude. Do tega zneska je prišlo tako, da je preračunan dnevni znesek najemnine 7,31 EUR povečalo za 100%, kar predstavlja dodaten kaznovalni element, primeren glede na okoliščine primera, ter dobljen znesek zaokrožilo na 15,00 EUR. Za vtoževanih 85 dni zamude je zato tožnica upravičena do 1.275,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2022 dalje do plačila. Odločitev o obrestnem delu temelji na 299. in 378. členu OZ, kjer je določeno, da pride dolžnik, če v postavljenem roku ne plača obveznosti, v zamudo in od tedaj dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Tretji odstavek 2. člena najemne pogodbe določa, da je pogodbeno kazen najemnik dolžan poravnati v osmih dneh od izstavitve računa. Tožnica je vtoževani račun izstavila 11. 4. 2022.

16. Ker je pritožba delno utemeljena že na podlagi navedenih razlogov, se višje sodišče do preostalih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo, ker za odločitev niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba tožnice je delno utemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa je obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

17. Sprememba odločitve terja tudi spremembo stroškovne odločitve (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Uspeh tožnice v postopku znaša 15%, toženke pa 85%, zato sta v takšnem razmerju upravičeni do povračila svojih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški so odmerjeni glede na priglašene stroškovnike in Odvetniško tarifo - OT. Vrednost točke znaša 0,60 EUR. Stroški toženke so priglašeni na list št. 67 in sicer: odgovor na dopolnitev tožbe (400 točk), 1. pripravljalna vloga (400 točk), prvi narok za glavno obravnavo (400 točk), materialni stroški (22 točk), k čemur se doda še 22% DDV (161,30 EUR) ter taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi (55,00 EUR). Skupno znašajo stroški toženke 949,50 EUR, glede na 85% uspeh v postopku je upravičena do 807,08 EUR. Tožnica je priglasila naslednje upravičene stroške (list. št. 68): tožba (400 točk), 1. pripravljalna vloga (400 točk), prvi narok za glavno obravnavo (400 točk), materialni stroški (22 točk), k čemur se doda še 22% DDV (161,30 EUR), stroški v izvršilnem postopku (74,00 EUR) ter taksa za dopolnitev tožbe (331,00 EUR). Skupni stroški tožnice znašajo 1.299,50 EUR, glede na 15% uspeh je upravičena do 194,93 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu je tožnica dolžna plačati toženki pravdne stroške v višini 612,15 EUR.

18. V enakem razmerju glede na uspeh, sta stranki upravičeni tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnica je priglasila stroške za pritožbo (375 točk), materialne stroške (7,5 točk), 22% DDV in sodno takso 375,00 EUR, kar skupno znese 654,99 EUR, glede na 15% uspeh pa 98,25 EUR. Toženka je priglasila stroške odgovora na pritožbo (500 točk), materialne stroške (10 točk) ter 22% DDV, kar znese 373,32 EUR, glede na 85% uspeh pa 317,32 EUR. Po opravljenem pobotu je tožnica dolžna plačati toženki pritožbene stroške v višini 219,07 EUR.

19. Zakonske zamudne obresti od terjatve na povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

-------------------------------

(1) VSRS Sodba III Ips 109/2001 z dne 6. 6. 2002, VSL Sodba II Cp 1416/2019 z dne 22. 1. 2020 in VSL Sklep I Cp 1875/2021 z dne 18. 1. 2022.

(2) VSL Sodba I Cpg 117/2020 z dne 20. 1. 2021.

(3) VSRS Sklep II Ips 34/2022 z dne 9. 3. 2021.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 247, 247/1, 251, 251/5, 252

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.