Jedro

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek iz sicer ene (skupne) tožbe obeh tožnikov, s katerim pa je vsak od njiju terjal od tožene stranke zase plačilo zneska 986.351,85 SIT (sedaj 4115,97 EUR) s pripadki. Ker je določba drugega odstavka 41. člen ZPP, da se v primeru pasivnega sosporništva dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, po analogiji uporabljiva tudi za aktivno sosporništvo (procesni položaji, ki so v bistvenem enaki, se morajo enako obravnavati), teh zneskov ni mogoče seštevati, posamično pa nobeden ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika terjala od tožene stranke plačilo zneskov vsak po 986.351,85 SIT oziroma sedaj 4115,97 EUR (oba skupaj torej 1,972.703,70 SIT oziroma sedaj 8231,95 EUR) s pripadki, tožnikoma pa naložimo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 32.171,40 SIT (sedaj 134,25 EUR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo, v kateri uveljavljata kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih spričo določbe drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek iz sicer ene (skupne) tožbe obeh tožnikov, s katerim pa je vsak od njiju terjal od tožene stranke zase plačilo zneska 986.351,85 SIT (sedaj 4115,97 EUR) s pripadki. Ker je določba drugega odstavka 41. člen ZPP, da se v primeru pasivnega sosporništva dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, po analogiji uporabljiva tudi za aktivno sosporništvo (procesni položaji, ki so v bistvenem enaki, se morajo enako obravnavati), teh zneskov ni mogoče seštevati, posamično pa nobeden ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.