Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti in strah.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke ugodi še za nadaljnjih 150.000,00 SIT, tako da se poslej izrek prvostopne sodbe glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d. Območna enota C. je dolžna plačati tožeči stranki mld. A. P. na roke njegovega očeta A. P. znesek 3.521.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 171.000,00 SIT od 21.2.1995 dalje, od zneska 3.350.000,00 SIT pa od 4.11.1996 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 101.436,00 SIT, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne".

V preostalem delu se pritožba in revizija zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 16.000,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe, zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je tožnik pretrpel dne 24.4.1994, mu je prisodilo odškodnino v skupnem znesku 4.471.000,00 SIT (od tega za negmotno škodo 4.300.000,00 SIT) z ustreznimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je prisojeno odškodnino za negmotno škodo znižalo na 3.500.000,00 SIT ter ustrezno spremenilo tudi stroškovni izrek.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 1.000.000,00 SIT ter v zvezi s tem tudi spremeni stroškovni izrek. Trdi, da gre tožniku za fizične bolečine odškodnina v znesku 800.000,00 SIT, za skaženost in strah po 200.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti 1.300.000,00 SIT. Za prve tri oblike škode sprejema izvedensko mnenje in v zvezi s tem ugotovljeno dejansko stanje na prvi in drugi stopnji, glede odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti trdi, da je izvedenec dr. M. V. tudi glede brazgotine v zgornjem delu trebuha zatrjeval, da bo ta, glede na mladost tožnika, v nekaj letih prenehala biti ovira za težavnejše delo, kamor sodi tudi dvigovanje težkih bremen.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za skaženost. Revizijsko sodišče zato lahko le ponovi, da sta obseg in trajanje telesnih bolečin (tudi v bodoče) ob vseh neprijetnostih med zdravljenjem (hospitalizacija, dve operaciji, razgibavanje ipd.) zadostna dejanska podlaga za enako revizijsko materialnopravno presojo, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tudi primerjalni preizkus v zadevah, v katerih so oškodovanci pretrpeli podobne poškodbe, pokaže, da je odškodnina v skladu z navedenima določbama ZOR.

Enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka sicer v tej zvezi uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa smiselno očita sodiščema tudi napačno in protispisno ugotovitev oz. povzetek izvedenskega mnenja ter s tem 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da te kršitve ni bilo. Sodišče druge stopnje se sklicuje na dopolnilno izvedensko mnenje, katerega povzetek je povsem v skladu s tem, kar je v mnenju dejansko napisano (l. št. 34 spisa). Dejstvo, da se bo moral tožnik varovati dvigovanja težkih bremen, je izvedenec poudaril na koncu svojega mnenja in sicer le v povezavi z brazgotino v zgornjem delu trebuha, do katere je prišlo zaradi odstranitve vranice. Glede na to, da gre torej za povsem skladne navedbe v mnenju in v sodbi glede tega mnenja, je lahko ta ugovor le ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je prepovedan revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Prav to dejansko stanje pa, ob že omenjeni omejenosti v zvezi s 15 cm dolgo brazgotino v zgornjem delu trebuha, z nadaljnjim upoštevanjem omejene gibljivosti v ramenskem obroču, opravičuje presojo na drugi stopnji, da gre tožniku za to vrsto škode odškodnina v znesku 1.800.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pri tem pravilno poudarilo, da gre za omejitve pri delu mesarja, za katerega je pomembno, da zmore delati tudi dela nad višino glave, kakor tudi, da ima neomejene rotacijske zmožnosti zgornjih okončin. Pravilno pa je bilo tudi upoštevano, da gre za mladega človeka, saj je bil ob poškodbi star 15 let. Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov v višino odškodnine za skaženost, ki jo je sodišče druge stopnje, iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, sprejelo kot pravilno odmerjeno na 350.000,00 SIT. Tožnik je pojasnil, zakaj ga brazgotina moti. Gre za mladega človeka, za katerega je zunanjost pomembna vrednota. Samo dejstvo, da se to dogaja predvsem takrat, ko je razgaljen, v obravnavanem primeru ni razlog za znižanje odškodnine.

Pač pa se revizijsko sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je previsoko odmerjena odškodnina za strah v znesku 350.000,00 SIT. Revizijsko sodišče sicer obvezuje na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (sodišči sta se oprli ne le na mnenje izvedenca, temveč tudi na izpoved tožnika kot stranke). Vendar pa materialnopravna presoja pokaže, da glede na merila iz 200. člena ZOR in primerljive primere v sodni praksi tako visoka odškodnina ni pravično odmerjena. Pri presoji je treba upoštevati tudi razpon med zelo hudimi (katastrofalnimi) škodami in pa škodami, ki so relativno lažje narave in ki, če ni kakšnih posebno hudih okoliščin ob njihovem nastanku, praviloma tudi ne morejo povzročiti tako hudega strahu. Strah, ki ga je tožnik doživel tik pred nesrečo, je strah, ki je pravno odločilen, vendar pa ne opravičuje odškodnine v takšnem obsegu, kot sta jo odmerili sodišči prve in druge stopnje. Ker pa tožena stranka priznava višino odškodnine v znesku 200.000,00 SIT, je revizijsko sodišče zaradi vezanosti na zahtevek (v tem primeru izpodbijani del drugostopne sodbe glede tega zahtevka) reviziji ugodilo le za znesek 150.000,00 SIT.

Revizija je tako utemeljena le v manjšem obsegu, sicer pa je neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP v preostanku zavrnilo, delna ugoditev pa temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP, ker gre za zmotno uporabo materialnega prava.

Tako majhen uspeh z revizijo, pristop obeh sodišč k odmeri pravdnih stroškov prvostopnega in drugostopnega postopka in dejstvo, da je tožeča stranka na revizijo odgovorila, so razlogi, zaradi katerih revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovni izrek prvostopnega in drugostopnega sodišča ter zavrnilo zahtevo tožene stranke na povrnitev stroškov (sodne takse) revizijskega postopka (2. odstavek 154. in 155. člen v povezavi z 2. odstavkom 166. člena ZPP).