Jedro

Tožeča stranka je tožbo (in predlog za izdajo začasne odredbe) vložila proti toženki kot fizični osebi, iz tožbe pa izhaja, da se dejavnosti, ki jih želi tožeča stranka prepovedati, izvajajo v salonu L., katerega lastnik je družba F. d. o. o., ne pa tožena stranka. Ta je le direktorica in družbenica F. d. o. o. Iz tega sledi, da pasivna legitimacija toženke ni podana. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčen. Nesklepčen predlog pa ni utemeljen.

Za odločanje o tistih zahtevkih, ki so podprti s trditvami, iz katerih bi utegnilo izhajati, da svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na ZGD-1 (prepoved konkurence), ali ZIL-1 (kršitev patenta ali blagovne znamke), ali morda ZVK; je pristojno okrožno sodišče - gospodarski oddelek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Hkrati s tožbo je tožeča stranka proti toženi stranki vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Z njim je zahtevala, naj se toženi stranki prepove nadaljnja uporaba "metode X", še zlasti v okviru salona W. v lasti družbe Y. d. o. o. in v okviru salona L. v lasti družbe F. d. o. o. V primeru kršitve začasne odredbe je predlagala, naj se toženki izreče 20.000,00 EUR denarne kazni za vsako posamezno kršitev.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ta predlog zavrnilo. Presodilo je, da drugega pogoja, ki ga določilo 272. člena ZIZ zahteva za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka ni izkazala.

3. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 239. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče izda začasno odredbo. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev tega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

5. Obe stranki sta zahtevali povrnitev vsaka svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka o svojih pravicah, na katerih utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe, med drugim navaja (1) da je razvila posebno storitveno dejavnost "Poslovni sistem X", ki predstavlja dejavnost oblikovanja telesa, ki jo prva tožeča stranka na trgu trži preko lastnih centrov v okviru druge tožeče stranke in v okviru franšiznega sistema kot franžizodajalka na področju Slovenije in tudi mednarodno, (2) da posamezni centri nastopajo na trgu pod enotno blagovno znamko, (3) da je pod imenom X zaščitena kombinacija osebne vadbe, konstantne temperature 37° C infrardečih žarkov, katere namen je ... vzdrževanje telesne teže in fizične forme, (4) da blagovno znamko X upravlja prva tožeča stranka, (5) da prva tožeča stranka skrbi tudi za razvoj in proizvodnje opreme za izvajanje metode X, predvsem aparatov T., B. in T., ki predstavljajo ključni del know-how poslovnega sistema X ter med drugim (6) da je aparat T. patentno zavarovan pri WIPO na ime T. M., "ki je vsa svoja patentna upravičenja prenesla v upravljanje prvotožeči stranki", (8) da je B. sedeča kabina, ki ob konstantni temperaturi neguje kožo, (8) da je T. kolesu podobna naprava, ki v kombinaciji toplotnih učinkov pripomore k hitrejšemu zgorevanju maščobnih oblog in med drugim (9) da vsi navedeni aparati in postopki dela sodijo v metodo dela X in "so zavarovani na način, ki ga omogoča zakon".

8. V zvezi s toženo stranko pa je navedla, da je le-ta družbenica in direktorica družbe F., d. o. o., ki potrošnikom v svojem salonu L. ponuja storitve oblikovanja telesa, pri čemer največji del programa predstavlja termovadba IR ter storitev IR savne. Termovadba IR predstavlja storitev, ki se v okviru sistema X izvaja pod imenom T., IR savne pa se v sistemu X izvaja pod imenom B. Isto se dogaja tudi v salonu W., ki je formalno v lasti družbe Y. d. o. o. Tožena stranka pa je poslovno povezana in je ena od skritih lastnikov tega inštituta. Toženka je bila pred tem več kot deset let zaposlena pri drugi tožeči stranki, "s sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij" pa se je zavezala, da pri svojem delu ne bo uporabljala metodologij X in se bo vzdržala vseh dejanj, ki bi lahko kakorkoli škodil tej blagovni znamki. Zato s tožbo in s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva med drugim tudi prepoved kakršnekoli uporabe metode X. 9. Iz določila 272. člena ZIZ, ki ga v svojem sklepu citira tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe verjetnost, da terjatev obstoji, ali da bo upniku zoper dolžnika nastala. Če ta pogoj ni izkazan, predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tožbo (in predlog za izdajo začasne odredbe) vložila proti toženki kot fizični osebi, iz tožbe pa izhaja, da se dejavnosti, ki jih želi tožeča stranka prepovedati, izvajajo v salonu L., katerega lastnik je družba F. d. o. o., ne pa tožena stranka. Ta je le direktorica in družbenica F. d. o. o. Iz tega sledi, da pasivna legitimacija toženke ni podana. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčen. Nesklepčen predlog pa ni utemeljen. Zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj z nobenim od njih pritožnica ne more doseči drugačne odločitve. Glede na navedeno je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. H gornjim razlogom morda ne bo odveč dodati, da iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da ima patent za metodo dela X, niti da tožeča stranka metodo X uporablja na podlagi licenčne pogodbe z imetnikom patenta. Abstraktnim trditvam, da "upravlja blagovno znamko X (II. točka) in da "je imetnica patentov T. M., ki je vsa svoja patentna upravičenja prenesla v upravljanje prvotožeči stranki" (opomba 2 na tretji strani tožbe) pa ZIL-1 ne daje podlage za kakršnekoli pravice tožeči stranki iz blagovne znamke X ali patentov T M. 12. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala na različnih dejanskih podlagah. Za odločanje o tistih zahtevkih, ki so podprti s trditvami, iz katerih bi utegnilo izhajati, da svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na ZGD-1 (prepoved konkurence), ali ZIL-1 (kršitev patenta ali blagovne znamke), ali morda ZVK; je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani - gospodarski oddelek. Za odločanje o tožbenem zahtevku, ki je oprt na trditve, razvidne iz točke III. v povezavi z VIII., da je bila toženka več kot deset let zaposlena v drugi tožeči stranki in da se je "s sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerjih zavezala, da pri svojem nadaljnjem delu ne bo uporabljala metodologij X", pa Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno, saj gre za delovno pravni spor. Tako kot vsi ostali zahtevki v tej tožbi, je tudi tožbeni zahtevek na plačilo 150.000,00 EUR uperjen proti toženki kot fizični osebi. Zato se za odločanje o teh zahtevkih ne uporabljajo določila ZPP o gospodarskih sporih.

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Tožena stranka pa svoje stroške izvršilnega postopka sama nosi zato, ker odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo. Ta namreč v ničemer ni doprinesla k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).