Jedro

Prometnega davka po določbah ZDavP ni mogoče odpisati razen v primeru neizterljivosti, to pa je samo v primeru smrti davčnega zavezanca in še to le takrat, če ne gre za obveznosti, ki se prenese na pravne naslednike.

Odločba druge stopnje je pomanjkljiva, če tožena stranka v obrazložitvi samo citira pravno podlago, vsebinsko pa se zgolj sklicuje, pa še to pomanjkljivo, na obrazložitev prvostopnega organa. Pač pa je, tudi v tem delu, izčrpno obrazložena odločitev prvostopnega organa. Obrazložitev razen (pravilnih) pravnih podlagi vsebuje tudi dejanske z natančnim opisom oziroma popisom vseh zbranih podatkov, tako o davčnem dolgu kot tudi o dohodkih in premoženjskem stanju tožnika in njegovih družinskih članov, ki so skladno z 90. členom ZDavP podlaga za odločanje o odpisu, ter s sklepno oceno, da izterjava davčnega dolga njihovega preživljanja ne bo ogrozila. Navedeni so tudi razlogi za tak zaključek. Tožnik dejanskim ugotovitvam, na katerih temelji spodbijana odločitev, v pritožbi v bistvenem ni ugovarjal in jim tudi ne ugovarja v tožbi. Glede na opisani potek postopka oziroma vsebino pritožbe pa kljub pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka določb postopka ni bistveno prekršila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi Davčnega urada A z dne 6. 9. 1999, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za odpis dohodnine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 89. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98 - v nadaljevanju: ZDavP), ki določa pogoje za odpis in postopanje davčnega organa v tej zvezi, in ga citira v celoti. Citira tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. in Uradni list RS, št. 55/92 - v nadaljevanju: ZUP), ki se nanašajo na izdajo odločbe (prvi odstavek 202. člena) in našteje obvezne sestavine, ki jih vsebuje njena obrazložitev. V tej zvezi nato ugotovi, da se prvostopni organ, ki je pristojni organ za odločanje, glede predlaganega odpisa davčnega dolga iz naslova glavnice in obresti v višini 1 376 989,40 SIT za davek od dohodkov iz dejavnosti in prispevek za popotresno obnovo Posočja, pravilno sklicuje na 89. člen ZDavP, v zvezi s predlaganim odpisom prometnega davka pa pravilno na določbo 231. člena ZDavP, po kateri do dneva uveljavitve zakona, ki bo urejal davek na dodano vrednost oziroma trošarine, ni mogoče odpisati, razen iz razloga neizterljivosti, davka od prometa proizvodov in storitev ter posebnih prometnih davkov. Iz zapisnika komisije, ki je odločala o odpisu, pa izhaja, da je komisija odločila na podlagi upoštevanja finančno premoženjskega stanja tožnika in njegovih družinskih članov, predvsem pa dejstva, da je tožnik lastnik premoženja gospodarske družbe. Prvostopni organ na podlagi sklepa komisije tudi pravilno ugotavlja, da davčni dolg ni neizterljiv glede na pogoje, ki jih za neizterljivost davčnega dolga določa 87. člen ZDavP.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, da v zadevi odloči tako, da se mu celotni davčni dolg v znesku 2 797 287,00 SIT in tudi ves nadaljnji dolg odpiše, toženi stranki pa naloži, da tožeči plača stroške tega postopka. Odločbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka v celoti povzela navedbe organa prve stopnje in da je zato njena odločba le kopija prvostopne. Tožena stranka se ni poglobila v bistvo zadeve in ni razčistila dejanskega stanja. Zato je napadena odločba preuranjena pa tudi neutemeljena. Sicer pa sta oba davčna organa dejansko stanje nepravilno ugotovila, zlasti nista razčistila trditve tožnika, da bi plačilo dolga spravilo v nevarnost nujno preživljanje tožnika in njegove družine. Resnično in eklatantno je dejstvo, da je ogrožena socialna varnost cele družine. Zaradi brezizhodnega položaja tožnik zapada v depresijo. Navaja, enako kot že v prošnji za odpis davčnega dolga z dne 11.3.1998, da je bilo poslovanje obrti do leta 1991 uspešno, tožnik pa je redno poravnaval predpisane obveznosti. Z dejavnostjo je preživljal tako sebe kot tudi svojo družino. Težave so se začele po tem, ko so se na širšem mariborskem področju poslabšale gospodarske razmere in so vrtci, s katerimi je v glavnem posloval, imeli vse manj denarja za nakup učil in igrač. Zato je od leta 1993 njegova dejavnost mirovala, žiro račun pa je bil tri leta blokiran. Obveznosti pa se samo kopičijo in povečujejo, tako da sedaj nima več možnosti, da jih poravna. Zaradi takšne situacije se krhajo tudi odnosi znotraj družine. Le v primeru, če bi bil dolg odpisan, bi lahko proizvodnja ponovno stekla. Ker so okoliščine poslovanja sedaj boljše, bi se tudi lahko nemoteno odvijala naprej, poslovanje obrti pa bi bilo lahko zelo uspešno. Lahko bi zaposlil še nove delavce, to pa je tudi v skladu s cilji gospodarskega razvoja v A in v podravski regiji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 89. člena ZDoh, na katerega se pravilno sklicuje že tožena stranka v izpodbijani odločbi, lahko davčni organ odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Glede prometnih davkov pa tožena stranka tudi pravilno navaja, da jih po določbah ZDavP ni mogoče odpisati razen v primeru neizterljivosti, to pa je samo v primeru smrti davčnega zavezanca in še to le takrat, če ne gre za obveznost, ki se prenese na pravne naslednike.

Glede prometnega davka oziroma predloga, da se ta davek tožniku odpiše, je torej po povedanem odločitev tožene stranke nedvomno pravilna in zakonita, saj davčna obveznost po zbranih podatkih očitno ni neizterljiva.

V pogledu tistega dela odločitve, ki se nanaša na predlagani odpis dohodnine, davka od dohodkov iz dejavnosti in prispevka za obnovo Posočja, pa ima tožnik prav, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, saj tožena stranka v obrazložitvi samo citira pravno podlago, vsebinsko pa se zgolj sklicuje, pa še to pomanjkljivo, na obrazložitev prvostopnega organa. Pač pa je, tudi v tem delu, izčrpno obrazložena odločitev prvostopnega organa. Obrazložitev razen (pravilnih) pravnih podlag vsebuje tudi dejanske z natančnim opisom oziroma popisom vseh zbranih podatkov, tako o davčnem dolgu kot tudi o dohodkih in premoženjskem stanju tožnika in njegovih družinskih članov, ki so skladno z 90. členom ZDavP podlaga za odločanje o odpisu, ter s sklepno oceno, da izterjava davčnega dolga njihovega preživljanja ne bo ogrozila. Navedeni so tudi razlogi za tak zaključek, pri čemer se prvostopni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno opre zlasti na ugotovitev, da imata tožnik in njegova žena v lasti zasebno podjetje, ki je po predloženih računovodskih izkazih večje vrednosti. Tožnik dejanskim ugotovitvam, na katerih temelji spodbijana odločitev, v pritožbi v bistvenem ni ugovarjal in jim tudi ne ugovarja v tožbi. Med ostalim ne zanika, da bi bil lastnik nepremičnin, ampak samo njihovi vrednosti. Ta pa pri odločanju itak ni bila odločilna, ampak je bilo odločilno lastništvo zasebnega podjetja in njegova vrednost. Ta pa je bila ugotovljena na podlagi računovodskih izkazov, ki jih je sestavil in predložil tožnik sam, zato ne more v pritožbi in še manj sedaj v tožbi uspešno uveljavljati, da predloženi podatki niso ustrezna podlaga za odločanje. Ostale tožbene navedbe, s katerimi tožnik opisuje družinske razmere in pogoje poslovanja v času, ko je nastal davčni dolg in po tem, pa so preveč splošne, da bi lahko vplivale na drugačno odločitev oziroma vzbudile dvom v tisto, ki je sprejeta kot pravilna. Še posebej zato, ker so povsem identične (kopija) tistim iz prve vloge za odpis - te pa je tožnik na poziv davčnega organa dopolnil ravno s tistimi konkretnimi podatki in dokazili zanje, ki so bili podlaga spodbijane odločitve. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je pritožbo zavrnila, glede na opisani potek postopka oziroma vsebino pritožbe pa kljub pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi določb postopka ni bistveno prekršila.

V zvezi z vztrajnim sklicevanjem tožnika na prvi odstavek 114. člena Zakona o dohodnini iz leta 1992 kot pravno podlago za odločanje oziroma za pristojnost Izvršnega sveta občinske skupščine, da odloči o odpisu, pa sodišče pojasnjuje, da ta določba oziroma predpis kot celota že v času, ko je tožnik vložil prošnjo za odpis davčnega dolga, ni več veljal in ga zato že pri odločanju na prvi stopnji ni bilo več mogoče uporabiti.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.