Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotno pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pokloniti listinski dokumentaciji (načrtom dela, poročilom in evidencam obremenjenosti) in preizkusiti njeno verodostojnost in da zgolj zaslišanje tožnika in njegovih prič ne more imeti zadostne oziroma višje dokazne moči. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in natančno obrazložilo, da listinski dokumentaciji (predvsem evidencam) ni sledilo, ker sta priči C. C. in E. E. potrdili izpoved tožnika, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so jih morali.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 7.041,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2019 do plačila (I. točka izreka); v presežku za znesek 0,05 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2019 do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.437,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno napačna, temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Iz novejše sodne prakse izhaja, da pri dnevnem in tedenskem počitku ne gre za enovito pravico, česar sodišče v konkretnem primeru ni povsem upoštevalo in je tožnikovemu zahtevku pavšalno ugodilo v celoti. Sodišče bi moralo konkretno ugotoviti, kakšna je bila vsebina delovnih nalog tožnika na posamezen dan, ki jih je opravljal na račun vsakokratnega tedenskega počitka. Ugotoviti bi moralo v kakšnem trajanju oziroma obsegu ur je tožnik upravičen do odškodnine glede na dejanske ure opravljenega dela. Sodišče pa je odločitev oprlo na neustrezno oziroma pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Tožena stranka je s predloženimi evidencami izkazala, na katere dni je imel tožnik tedenski počitek, za te dni pa tožnik ni konkretno navedel, katere naloge in po čigavem ukazu jih je moral opravljati in koliko časa so naloge trajale. V pripravljalnem spisu je sicer tožnik zatrjeval, da je tudi na zagotovljene proste dni opravljal določene naloge in za te naloge navedel čas trajanja, vendar pa so tudi ta opravila navedena zgolj pavšalno. Tožnik tudi ni navedel, na čigav ukaz je naloge opravljal. Tudi lastnega usposabljanja in prenašanja znanja na ostale pripadnike tožnik ni specificiral in ni izkazal, da mu je bilo to ukazano. Prav tako se je tožnik skliceval, da je na proste dneve izvajal določene dejavnosti, ki jih je že sodna praksa izvzela iz efektivnega dela, npr. športna vadba, čiščenje orožja, vzdrževanje opreme. Sodišče tako ni za vsak posamezen dan ugotavljalo, kaj je tožnik počel in koliko ur je dejansko trajalo efektivno delo. Tudi dokazna ocena sodišča je nepravilna in nepopolna, saj je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnika in prič, katere je predlagal tožnik. Nasprotno pa sodišče ni sledilo izpovedi priče A. A., tožniku nadrejenega na misiji, ki ni bil zainteresiran za izid postopka in je bil povsem nepristranski. Nadrejeni so tisti, ki ocenjujejo, katere so prioritetne naloge, katere naloge niso vezane na rok, ves čas morajo vedeti, kdo kaj dela in zakaj. A. A. je izpovedal, da pripadnikom na dneve, ki so bili zabeleženi kot prosti, nalog ni odrejal in je njegovi izpovedi verjeti še toliko bolj, saj je izpovedal, da v mesecih oktober in november 2016 tedenskega počitka ni mogel zagotoviti v celoti (na sedem dni), zato tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča, da A. A. ni bil prepričljiv. Sodišče je zmotno ugotovilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja že iz razloga, ker naj bi iz le-teh izhajalo, da so imeli vsi pripadniki prost dan na isti dan. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni tehtalo med nasprotujočimi si izjavami prič. V sklepu VIII Ips 23/2021 z dne 8. 6. 2021 je Vrhovno sodišče RS namreč zapisalo, da bi moralo sodišče, ob diametralno nasprotnih izpovedbah tožnika in tožnikovih prič na eni strani ter nadrejenih na drugi strani, natančno pojasniti, zakaj verjame tožniku in njegovim pričam in zakaj ne verjame nadrejenim. Sicer pa je bilo dokazno breme glede tega, koliko dela in koliko ur je tožnik opravljal na posamezne dni, na tožniku. Priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.
5. Tožena stranka v pritožbi pavšalno in zgolj smiselno na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje presodilo tako, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo lahko preizkusilo.
6. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določbami 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 5. 9. 2016 do 17. 1. 2017 ter od 10. 5. 2017 do 11. 9. 2017 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja v operaciji B. v sklopu SVNKON ... Irak. Razporejen je bil na formacijsko dolžnost vojak in je dela in naloge opravljal kot inštruktor specialist za zveze. Po lastnih navedbah tožnika pa je opravljal dela in naloge kot inštruktor specialist za medicino, kar so potrdile vse zaslišane priče. 7. Tožnik je glede na trajanje misije zahteval plačilo odškodnine za 36 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, in sicer v višini osemkratnika urne postavke za posamezen dan. Tožena stranka je sicer trdila, da je tožniku tedenski počitek omogočila in navedeno dokazovala z mesečnimi evidencami dnevne delovne obremenjenosti pripadnikov in z izpovedjo priče A. A. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče ni obrazložilo, zakaj izpoved priče A. A. ne šteje za verodostojno in zakaj je sledilo izključno pričam tožnika. Sodišče je obrazložilo, da evidence tožene stranke ne odražajo resničnega dejanskega stanja na misiji, saj so bili prosti dnevi tožniku zabeleženi tudi na dneve od nedelje do četrtka, ko je potekalo usposabljanje pešmerg (27. 6. 2017, 9. 8. 2017, 4. 9. 2017 in 10. 9. 2017), in kot je izpovedal A. A., v tem času tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek. Prav tako je obrazložilo, zakaj je prepričano, da evidence ne odražajo resničnega dejanskega stanja, in sicer ker je v Iraku bilo v spornem obdobju šest pripadnikov SV, ki so po mesečnih evidencah imeli vsi na isti dan zabeležen prost dan (razen dvakrat), čeprav je znano, da so bili pripadniki brez menjav, da so imeli vsak svoje naloge po specialnosti in druge naloge, ter da so bili podrejeni nemškemu kontingentu. Že iz tega vidika je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so evidence tožene stranke neverodostojne, saj vsem pripadnikom zagotovo ni bilo mogoče zagotoviti prostega dneva na isti dan. Priča C. C. je izpovedal, da so se evidence vodile na zahtevo ministrstva in da so te evidence morali podpisati pripadniki ter njihovi nadrejeni, vendar da evidence ne odražajo dejanskega stanja, saj v D. (Filipini) ni imel nihče izmed pripadnikov prostih petkov in sobot, ker je moral vsak pripadnik pokrivati svoje področje. E. E. pa je izpovedal, da so evidence vsi podpisovali, vendar se prostih dni ni dalo zagotoviti, ker je bilo preveč dela. Sicer pa je tudi nadrejeni A. A. izpovedal, da je delo potekalo od nedelje do četrtka, v petek je bil počitek, če je bilo možno, v soboto pa so potekali premiki ali priprave na usposabljanje. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 23/2021, saj ne gre za primerljivi zadevi.
8. V zvezi s presojo, ali je tožnik na evidentirane proste dneve opravljal delo ali ne, pritožba obširno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP in trdi, da je dokazna ocena nepravilna, nepopolna, pristranska in površna, ter da kot taka ne more predstavljati zadostno ugotovljenega dejanskega stanja za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz citirane določbe in napravilo celovito, prepričljivo in življenjsko sprejemljivo dokazno oceno. Te ni oprlo le na izpovedi tožnika in njegovih prič in na dejstvo, da so bile te skladne, kot zmotno navaja pritožba, temveč je pri presoji upoštevalo tudi listinske dokaze (kot izhaja predvsem iz 8. točke obrazložitve sodbe) in tudi izpoved priče tožene stranke (A. A.), nato pa ob upoštevanju vseh teh izvedenih dokazov te pretehtalo in jasno in prepričljivo navedlo razloge za zaključek, da je tožnik na evidentirane proste dneve moral delati.
9. Zmotno pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pokloniti listinski dokumentaciji (načrtom dela, poročilom in evidencam obremenjenosti) in preizkusiti njeno verodostojnost in da zgolj zaslišanje tožnika in njegovih prič ne more imeti zadostne oziroma višje dokazne moči. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in natančno obrazložilo, da listinski dokumentaciji (predvsem evidencam) ni sledilo, ker sta priči C. C. in E. E. potrdili izpoved tožnika, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so jih morali. Po evidencah so bili tožniku prosti dnevi zabeleženi na dneve od nedelje do četrtka, ko je potekalo usposabljanje pešmerg (27. 6. 2017, 9. 8. 2017, 4. 9. 2017 in 10. 9. 2017), za katere je tudi nadrejeni A. A. izpovedal, da jih ni bilo možno koristiti kot počitek. ZPP ne pozna dokaznih pravil in ne predpisuje večje ali manjše dokazne vrednosti posameznih dokazov, temveč je njihova dokazna moč enaka, presoja pa prosta (8. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno enakovredno presojalo tako listine kot ostale dokaze. Prav tako ni odločilno, ali so pripadniki v času misije videli evidence in imeli možnost (in dolžnost) ugovarjati pravilnosti teh evidenc, pa tega niso storili. To namreč ne pomeni, da tožnik v tem sporu ne more dokazovati kršitve pogodbe o zaposlitvi na račun nezagotavljanja tedenskega počitka.
10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni tehtalo med nasprotujočimi si izjavami prič. Glede na točke 8, 10 in 11 obrazložitve sodbe, izpovedi prič sodišče prve stopnje ni povzelo pavšalno, kot to zmotno navaja pritožba, prav tako ne drži, da ni pojasnilo, zakaj izpovedima E. E. in C. C. sledi in zakaj ni sledilo izpovedi A. A. Pri presoji izpovedi A. A., ki je svoje zaključke o koriščenju tedenskega počitka tožnika utemeljeval zgolj na podatkih iz evidenc, za katere pa je sodišče pravilno ugotovilo, da ne odražajo resničnega dejanskega stanja na misiji, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izpoved ni prepričljiva.
11. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se izpovedi prič ne dajo preizkusiti in da je sodišče prve stopnje nepravilno verjelo izpovedi tožnika in njegovih prič zgolj zato, ker so skladne, čeprav vsi zasledujejo le finančni interes. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da skladnost izpovedi prič pri presoji konkretnega zahtevka ni nepomembna, ne glede na to, ali so te priče tudi same vlagale iste zahtevke. V konkretnem postopku je namreč predmet obravnave le opravljeno delo tožnika in priče so izpovedale o tem. Zgolj dejstvo, da so tudi same morale vlagati istovrstne zahtevke, pa ne pomeni, da je njihova izpoved neresnična.
12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na neustrezno oziroma pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, in da tožnik ni navedel, katere naloge in po čigavem ukazu je te naloge na dan koriščenja tedenskega počitka moral opravljati. Tožnik je že v tožbi izrecno navajal, da je vsak dan (tudi na dan tedenskega počitka) delal več kot 8 ur. Tožnik je navedel, da so dnevi potekali na enak način, da je ob petkih in sobotah, ko ni potekalo neposredno usposabljanje pešmerg, pripravljal analize in priprave za naslednji dan (najmanj 2 uri), izvajal lastno usposabljanje, prenašanje znanja na ostale pripadnike skupine in pomoč pri usposabljanju svojih koalicijskih partnerjev (najmanj 2 uri), skupinsko in individualno športno vadbo (najmanj 1 uro), koordinacijo in analize o tekočem dogajanju v Iraku, organizirane s strani poveljujočih Nemcev (najmanj 1 uro), vsakodnevno čiščenje orožja, vzdrževanje opreme, tedenski pregled streliva in oborožitve (več kot 1 uro), individualne priprave na usposabljanje tujih vadbencev (najmanj 1 uro), strelska usposabljanja, taktična usposabljanja, vaje iz postopkov ob alarmiranju, drile ob napadu na bazo, obnovo in vzdrževanje baze, izobraževanje iz vojaških tem preko SV aplikacije, nekatere petke celodnevno delo v F. (Irak), kjer je samo vožnja do F. trajala 5 ur, logistična dela itd. Tožena stranka takim zadostnim navedbam ni konkretno nasprotovala.
13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020 in VIII Ips 22/2020) in sicer je pravilno obrazložilo, da stališča VSRS ne tolmači tako strogo kot tožena stranka, da bi moral tožnik za vsak konkreten dan, ki je bil evidentiran kot prost, točno navesti in z dnevnikom opravljenih delovnih nalog dokazati, kaj je ta dan dejansko počel. 14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).