Jedro

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 23520/2020 z dne 15. 9. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je sodišče obsojencu določilo kazen tri leta in dva meseca zapora, za drugo pa kazen osem mesecev zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, s katero mu je bila določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Izreklo mu je enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 23520/2020 z dne 2. 12. 2020 pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da obsojencu očitani kaznivi dejanji nista zadostno časovno opredeljeni, da v opisu dejanja na škodo mladoletnega B. B. ni ustrezno opredeljen kraj storitve kaznivega dejanja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je obsojenec dejanje storil z namenom zadovoljevanja spolnega nagona, da kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 ni mogoče storiti "le z besedami in pogledom", da sodišče ni ugotovilo subjektivnega odnosa obsojenca do storjenih kaznivih dejanj, in da je bila obsojencu izrečena nesorazmerno visoka kazenska sankcija. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je zahteva v delu, v katerem uveljavlja, da obsojenčeva ravnanja niso dovolj natančno časovno opredeljena, neizčrpana. O ostalih trditvah zahteve pa je v zvezi z vsebinsko enakimi pritožbenimi navedbami ustrezna stališča zavzelo že višje sodišče. 4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti in poudaril, da so bila v obravnavani zadevi „predhodno izčrpana vsa pravna sredstva, tako na formalni, kot vsebinski ravni“.

B.

5. V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1, ker je v času od februarja 2016 do vključno 2. 5. 2020 v ..., na naslovu ..., storil spolna dejanja z B. B., rojenim ... tako, da mu je večkrat slekel hlače in spodnjice ter ga otipaval po spolovilu, s tem pa je zadovoljeval svoje spolne potrebe. Kaznivo dejanje po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa je storil, ker je od januarja 2018 do 2. 5. 2020 v ..., v stanovanjski hiši na naslovu ..., prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke C. C., rojene ..., s tem, da jo je večkrat med objemanjem oziroma, ko je imel za to priložnost, preko oblačil otipaval po zadnjici, dne 2. 5. 2020 pa jo je vprašal, "če so ji zrasle zizike", nato pa jo je prijel za ovratnik majice ga odmaknil in gledal njeno oprsje, oškodovanki pa je bilo zaradi njegovega početja neprijetno, z njim pa je zadovoljeval svoje spolne potrebe.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker obsojenčeva ravnanja časovno niso ustrezno opredeljena. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je čas storitve kaznivega dejanja pomemben, ker je sodišče obsojencu preklicalo pogojno obsodbo zaradi storitve kaznivega dejanja v preizkusni dobi, ki se je iztekla dne 21. 3. 2020, obsojenec pa kaznivih dejanj ni storil v času preizkusne dobe. Poleg tega navaja, da je v času od februarja 2016 do 2. 5. 2020 prišlo do "več sprememb kazenskega zakonika, zato je potrebna natančnejša opredelitev časa očitanih kaznivih dejanj". V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo mladoletnega B. B. pa trdi, da je v opisu kaznivega dejanja neustrezno opredeljen tudi kraj njegove storitve.

7. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.1 V obravnavani zadevi je bil formalni pogoj izpolnjen - zoper sodbo sodišča prve stopnje sta obsojenec2 in njegova zagovornica3 vložila pritožbi, zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitve, ki jo uveljavlja vložnik, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožb in razlogov sodbe pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčeva zagovornica pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila, kot je navedla v njenem uvodu, "iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah", v obrazložitvi pritožbe pa je v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona trdila le, da obsojenec s kaznivim dejanjem po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 ni mogel zadovoljevati svojih spolnih potreb, da spolne nedotakljivosti ni mogoče prizadeti le z besedami, "če so ji zrasle zizike", in da oškodovanki pri objemanju ni bilo neprijetno. Obsojenec pa je v pritožbi opisal svoje dotedanje življenje, trdil, da "ni zmožen storiti spolne zlorabe kateregakoli otroka" in sodišču predlagal, "da mu olajša kazen". V pritožbah torej obsojenec in njegova zagovornica kršitev, povezanih z opredelitvijo časa in kraja storitve obsojencu očitanih kaznivih dejanj, nista uveljavljala, za kar ni bilo nobenih ovir. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem vložnik trdi, da kaznivi dejanji nista zadostno časovno oziroma krajevno opredeljeni, ni izpolnjen.

8. Neutemeljena je trditev zahteve, s katero vložnik nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da sodba nima razlogov, da je obsojenec dejanje storil z namenom zadovoljevanja spolnega nagona. Sodišče prve stopnje4 je presodilo, da je obsojenec z namernim dotikanjem intimnih delov telesa oškodovancev, pri čemer je izkoriščal odsotnost drugih oseb, zadovoljeval svojo spolno slo. Takšnim razlogom sodbe je utemeljeno pritrdilo pritožbeno sodišče,5 ki je presodilo, da je sodišče prve stopnje o spolni motiviranosti obsojenca za storitev očitanih kaznivih dejanj sklepalo na podlagi narave njegovih ravnanj, pri katerih se je dotikal intimnih delov teles mladoletnih oškodovancev.

9. Prav tako je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar se očita obsojencu, trditev zahteve, da kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 ni mogoče storiti "zgolj z besedami, če so ji zrasle zizike in s pogledom". Obsojencu se namreč ne očita, da je kaznivo dejanje na škodo mladoletne oškodovanke C. C. storil le z "besedami in pogledom", temveč, da je oškodovanko med objemanjem večkrat otipaval po zadnjici, jo prijel za ovratnik, ki ga je odmaknil in gledal njeno oprsje. Obsojencu se torej tudi pri storitvi tega kaznivega dejanja očita, da je z mladoletno oškodovanko, zaradi zadovoljevanja spolne sle, vzpostavil telesni stik.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ugotovljen subjektivni odnos obsojenca do kaznivih dejanj, in da je sodišče v zvezi z dokazovanjem odsotnosti naklepa, obsojencu kršilo pravico do obrambe in jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje6 je presodilo, da se je obsojenec zavedal, da s svojimi ravnanji krši spolno nedotakljivost oseb, mlajših od petnajst let, dejanji pa je hotel storiti zato, da bi z njima dosegel spolno vzdraženost. Na obstoj direktnega naklepa je sodišče sklepalo na podlagi okoliščin, da je obsojenec poznal starost oškodovancev, da je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že obsojen, in da je pri izvrševanju kaznivih dejanj izkoristil odsotnost drugih odraslih oseb. Takšnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje je utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.7

11. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ker sodišče v zvezi z obsojencem ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Iz podatkov kazenskega spisa namreč ni razvidno, da bi obsojenec oziroma njegova tedanja zagovornica predlagala izvedbo tega dokaza. Obsojenčev zagovornik zato s to navedbo ne uveljavlja kršitve pravice do obrambe, temveč nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi še, da je sodišče obsojencu izreklo nesorazmerno visoko kazensko sankcijo. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je kazen, določena za kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1 tri leta in dva meseca zapora, pretirana, v neskladju z ustaljeno sodno prakso, in da za obsojenca "predstavlja neenakopravno obravnavo pred zakonom". Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določili kazenskega zakonika, ker pri odmeri sankcije ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki jih je izpostavila obsojenčeva zagovornica.

13. Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.8

14. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obsojencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1 določilo kazen tri leta in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa kazen osem mesecev zapora. Obsojencu je, upoštevaje preklicano pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 13966/2016 z dne 21. 3. 2017, izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Obsojencu sta bili kazni, določeni za posamični kaznivi dejanji, odmerjeni v mejah v zakonu predpisane kazni. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe9 je kazen razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme, storilca.

15. Kot že rečeno, je trditev zahteve, ki jo zagovornik ponavlja tudi pri nasprotovanju izrečeni kazenski sankciji, da je sodišče neutemeljeno preklicalo izrečeno pogojno obsodbo, materialno pravno neizčrpana.

16. Obsojenčev zagovornik s trditvami v zahtevi (da je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov po prvem odstavku 173. člena KZ-1, temveč kvečjemu zakonske znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku tega člena, da iz razlogov sodbe ni razvidno, da je obsojencu s stopnjo gotovosti dokazana storitev kaznivega dejanja, da ne drži navedba sodišča, da mu je dokazan naklep) po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obrazložitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve, dohodkov in premoženja, na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011, I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 42687/2015 z dne 1. 3. 2018 in številne druge. 2 List. št. 343 do 344 spisa. 3 List. št. 345 do 349 spisa. 4 6. točka na 8. strani razlogov sodbe. 5 7. iz 17. točka razlogov sodbe. 6 6. točke razlogov sodbe. 7 17. točka razlogov sodbe. 8 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021. 9 7. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 20. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.