Jedro

Tožena stranka je odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 11 delavcem in torej ni šlo za kolektivne odpuste.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2018, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 9. 2017, nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto "procesni inženir" ali delo, primerljivo njegovemu prejšnjemu delu na tem delovnemu mestu, ga z dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja obračunati bruto plače in regrese za letni dopust, ki bi jih prejemal, če bi delal, in obračunati izhodiščno bruto mesečno 1.300,00 EUR z vsemi pogodbenimi in zakonskimi dodatki ter odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač in regresov ter mu izplačati tako dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na njegov transakcijski račun ter mu povrniti stroške postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne po dnevu izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki naj ne bi bilo potrebno pripraviti programa razreševanja presežnih delavcev, ker naj ne bi prišlo do kolektivnega odpusta. Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je uprava avgusta 2018 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih oziroma spremembe pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga za več kot 30 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, dejansko zaobšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru kolektivnega odpusta, zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Sklicuje se na prakso Sodišča evropske skupnosti v zadevah Pujante Rivera, C- 422/14, Akavan Ertysalojen, C-44/08, Ciupa in drugi, C-429/2017, Socha in drugi, C-149/2016, na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 249/2017 in Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 522/2017 in Pdp 431/2018. Direktorica za kadrovske in pravne zadeve A.A., ki se je septembra 2018 zaposlila pri toženi stranki, je sprejela odločitev oziroma dala navodila, da število odpustov ne sme presegati števila 30, kar pa ne spremeni dejstva, da je uprava že predvidela kolektivne odpuste. Iz izpovedi prič izhaja, da je tožena stranka želela zmanjšati število zaposlenih, pri čemer najvišja številka ni bila določena, kar pomeni, da se je odločila za kolektivne odpuste, in da način prenehanja zanjo ni bil pomemben. Iz obvestil svetu delavcev tudi izhaja, da je predvidevala spremembo oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi več kot 30 delavcem. Zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naj ne bi šlo za kolektivni odpust. Ker tožnik ni razpolagal z objektivnim podatkom, koliko zaposlenim je v letu 2018 pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje oziroma jim je bila pogodba o zaposlitvi spremenjena zaradi poslovnega razloga, je predlagal dokaz s predložitvijo imenskega seznama zaposlenih, ki jim je v referenčnem obdobju prenehalo delovno razmerje ter opravo poizvedb pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri tem ne gre za informativne dokaze, ker je tožena stranka navedla v zvezi s tem trditveno podlago. Listina, ki jo je predložila tožena stranka, je bila pripravljena enostransko in ne more imeti dokazne vrednosti. Z izvedbo s strani tožnika predlaganih dokazov bi se lahko preverila verodostojnost listin, ki jih je predložila tožena stranka, in tudi, ali je tožena stranka z razširitvijo odpuščanj na daljše časovno obdobje dejansko zaobšla pravila, ki se nanašajo na kolektivne odpuste.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, ker je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. To je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku dala tožena stranka dne 17. 10. 2018, zakonita, saj: - je za podajo obstajal utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasled.) in sicer ekonomski, organizacijski in strukturni (slabi finančni rezultati v letu 2018 glede na leto 2017, še posebej v relevantnem obdobju od julija 2018 do oktobra 2018), zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu - procesni inženir na podlagi pogodbe o zaposlitvi, saj se je del njegovih del prenesel na zunanje izvajalce, ki so ta dela pri toženi stranki že izvajali, preostanek (dela s področja hidravlike in pnevmatike) pa na sodelavca B.B. in C.C., ki sta imela na tem delu več deset let izkušenj, za razliko od tožnika, ki je bil na tem delovnem mestu od leta 2017; - je tožena stranka na Svet delavcev naslovila dve zahtevi za skupno posvetovanje s sindikati o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic odpovedi in sicer 12. 9. 2018 in 29. 10. 2018, po katerih je predvideno skupno število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno, 29, s tem pa je spoštovala določbe 99. člena ZDR-1 in 91. ter 94. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZDSU, Ur. l. RS, št. 42/1993 in naslednji); - so vodje oddelkov morali po pregledu stanja oddelkov odločiti, katere delovne naloge se lahko združijo oziroma prerazporedijo in na koga, tako je posledično ugotovitvam vodje vzdrževanja in energetike, kjer je tožnik delal odšlo 8 delavcev, 5 iz razloga nesposobnosti, eden iz krivdnega razloga in dva iz poslovnega razloga in je skupno v celotnem letu 2018 tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi 29 delavcem, od katerih jih je 11 dobilo odpoved iz poslovnega razloga, ostali pa iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga; - pri toženi stranki ni šlo za kolektivni odpust delavcev, zato ji ni bilo potrebno pripraviti programa za razreševanja presežnih delavcev. V času podaje obeh predlogov za skupno posvetovanje s Svetom delavcev in ustne odločitve uprave tožene stranke v mesecu avgustu 2018 o številčno neopredeljenem znižanju števila zaposlenih, se postopek odpustov ni začel. Ta se glede na določbe ZDR-1, 2. člen Direktive št. 98/59/ES in stališča prakse Sodišča Evropske Unije začne, ko delodajalec izjavi voljo odpovedati pogodbe o zaposlitvi. To pa je lahko šele takrat, ko delodajalec ugotovi, katera dela niso več potrebna.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predvidevanja uprave iz meseca avgusta in zahtevi iz meseca septembra in oktobra izražajo voljo tožene stranke, da se ugotovi, koliko delovnih mest je, glede na slabo finančno poslovanje tožene stranke, potrebno ukiniti, združiti z drugimi delovnimi mesti, skratka, kako je potrebno reorganizirati delo pri toženi stranki, da ne bo več poslovala z izgubo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka šele po tem začela z ugotavljanjem števila delavcev, katerih delo po pogodbi o zaposlitvi zanjo ni bilo več potrebno. Tožena stranka je šele po ugotovitvah vodij oddelkov lahko izvedla notranjo reorganizacijo in šele takrat je izvedela, katerim delavcem bo iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Vse to je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno utemeljilo. Pojasnilo je, zakaj pri toženi stranki ni bilo kolektivnega odpusta delavcev, ampak je šlo za individualne odpuste in zato skladno z določbo 101. člena ZDR-1 toženki ni bilo potrebno pripraviti programa presežnih delavcev.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v letu 2018 v mesecu decembru odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še zadnjim petim delavcem in da po tem odpuščanja delavcev ni bilo. Tožena stranka je v tem letu dejansko odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 11 delavcem. Ker določene ... linije v oddelku D. niso bile ukinjene, kljub temu da je vodstvo tožene stranke v zahtevi za skupno posvetovanje z dne 12. 9. 2018 menilo, da jih bodo ukinili, pri toženi stranki tudi ni bilo odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbo nove. Tako je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 11 delavcem in torej ni šlo za kolektivne odpuste.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, da s strani tožnika predlagani dokazni predlog o opravi poizvedb na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje o vseh zaposlitvah pri toženi stranki v drugi polovici leta 2018 ni potreben. Sodišče je utemeljeno verjelo tabelaričnemu prikazu podatkov o novih zaposlitvah na konkretnih delovnih mestih in ugotovilo, da med njimi ni delovnega mesta, ki ga je pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zasedal tožnik, to pa je bilo ugotovljeno tudi na podlagi zaslišanj tožnikovih sodelavcev in nadrejenih v njegovem oddelku. Ker sodišče prve stopnje svojih ugotovitev ni oprlo le na listino (B11), ki jo je pripravila in predložila tožena stranka, ampak tudi na izpovedi prič, ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb, da listina nima dokazne vrednosti. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za predložitev imenskega seznama zaposlenih, ki jim je pri toženi stranki v referenčnem obdobju prenehala pogodba o zaposlitvi oziroma jim je bila spremenjena iz poslovnega razloga, saj tožnik ni podal zadostne trditvene podlage in bi tako šlo za informativni dokaz.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka načrtovane odpovedi raztegnila na obdobje, daljše od 30 dni. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje to ne izhaja, saj tega niso potrdile zaslišane priče, prav tako pa tudi ne listinski dokazi v spisu. Kot je bilo že navedeno, so bile iz poslovnega razloga v celotnem letu 2018 odpovedane pogodbe o zaposlitvi 11 delavcem tožene stranke, odpovedi s ponudbo nove pa ni prejel noben delavec, kar je pojasnjeno že v točki 7 obrazložitve te sodbe.

11. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z navedbami tožnika o dolžnostnem ravnanju tožene stranke v zvezi s kolektivnim odpuščanjem po 98. členu ZDR-1, uporabo 99. člena ZDR-1 in sprejetjem programa razreševanja presežnih delavcev po 101. členu ZDR-1 izčrpno opredelilo v točkah obrazložitve izpodbijane sodbe od 12 do vključno 22. V točki 22 se je opredelilo tudi do zadev SEU in do zadeve opr. št. Pdp 522/2017 z dne 10. 1. 2018, ki jih v pritožbi navaja tožnik. V zvezi s sodno prakso VSRS opr. št. VIII Ips 249/2017 in VDSS opr. št. Pdp 431/2018, na katero se sklicuje pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni zadevi nista primerljivi z obravnavano. Iz navedene sodbe VSRS izhaja, da je za presojo, ali je delodajalec dolžan ravnati po določbah zakona o odpovedi večjemu številu delavcev, pomembno, koliko delavcem je iz poslovnega razloga prenehala veljati dotedanja pogodba o zaposlitvi, pri čemer se upoštevajo tudi delavci, ki so na predlog delodajalca pristali na podpis nove pogodbe o zaposlitvi s spremembo delovnega mesta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 19 obrazložitve) v obravnavani zadevi izhaja, da je tožena stranka v celotnem letu 2018 pogodbo o zaposlitvi odpovedala 29 delavcem in sicer 4 iz krivdnega razloga, 14 iz razloga nesposobnosti in 11 iz poslovnega razloga, iz točke 21 pa, da do prerazporeditev znotraj družbe ni prišlo, kar pomeni, da nihče od delavcev tožene stranke ni dobil odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker je tožena stranka v celotnem letu 2018 pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala 11 delavcem, tudi ne gre za primer iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 431/2018, kjer je tožena stranka 36 načrtovanih odpovedi raztegnila na obdobje, daljše kot 30 dni in tako zaobšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju po 99. in 101. členu tega zakona. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z Direktivo Sveta 98/59 ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL L, št. 225, 12. 8. 1998), saj ni šlo za kolektivni odpust. 12. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pri tem je na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 154. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.