Jedro

V primeru, da prostorskega akta ni, mora po ustaljeni upravno sodni praksi upravni organ v ugotovitvenem postopku ugotoviti obstoj javne koristi, tako kot mu nalagajo določbe ZUreP-1, kar je tudi storil. Tožnica bi morala za svoje trditve predložiti strokovno podkrepljene dokaze, da bi lahko vzbudila dvom v s strani predlagatelja predloženi strokovni mnenji. Šele v takem primeru bi prišla v poštev morebitna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem delu prvostopne odločbe odločil: - da se začne postopek ustanovitve služnosti v javno korist na parc. št. 2053 k.o. ..., pri kateri je vknjižena lastninska pravica za tožnico do celote (1. točka izreka); - da služnostni zavezanki (tožnici) ni dopusten pravni promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, dokler postopek ustanovitve služnosti ni pravnomočno končan (2. točka izreka); - da se v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini zaznamuje začetek postopka ustanovitve služnosti v javno korist (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe citira določbe 92. ter drugega, četrtega in sedmega odstavka 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter 59. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). Poudarja, da je obstoječi 110 kV daljnovod že vpisan v zbirni kataster gospodarske javne strukture, za katerega so bila pridobljena upravna dovoljenja, predmet posodobitve, ki se bo izvedla na podlagi določil 10.2 točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) kot vzdrževalna dela v javno korist. V dopisu Ministrstva za okolje z dne 12. 7. 2010 je pojasnjeno, da gre v konkretnem primeru za rušenje obstoječega daljnovoda in izgradnjo novega dvosistemskega daljnovoda po trasi obstoječega ter da se bodo gradbena dela izvedla na podlagi Uredbe o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike (v nadaljevanju Uredba). Poudarja, da se bodo z rekonstrukcijo predmetnega daljnovoda odpravila ozka grla pri zagotavljanju rezervnega napajanja dolenjske regije in zagotovila pričakovana kakovost napajanja celotne regije. Navaja še, da je iz predloženih načrtov tudi razvidno, da je pri snovanju posameznih investicijskih posegov upoštevana skrb za okolje in prostor ter da je vsebina razvojnega načrta v celoti skladna z usmeritvami Resolucije o Nacionalnem energetskem programu. Dalje izpostavlja, da iz strokovnih mnenj o okoljski skladnosti rekonstrukcije DV A. izhaja sklepna ocena o sprejemljivosti vpliva daljnovoda za okolje tako s stališča elektromagnetnega sevanja kot tudi hrupa.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da je izgradnja komunalne infrastrukture v občinskih prostorskih planskih aktih (ki jih navaja) predvidena in stranke v postopku ugotovitvam lokacijske informacije niso nasprotovale. Izpostavlja tudi, da gre v predmetnem primeru za rušenje in postavitev novih daljnovodov na isti trasi, ki stojijo na kmetijskih zemljiščih in tam trasa poteka že od leta 1959. Na pritožbeni ugovor odgovarja, da gre v tem primeru za nepravo stvarno služnost po določbah 226. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj se ne ustanovi v korist gospodujoče nepremičnine, pač pa v javno korist, ki jo izvaja in uživa sistemski operater kot nosilec infrastrukturne dejavnosti in s tem nosilec odgovornosti za izvajanje takšne javne koristi. V nadaljevanju obrazložitve odgovarja na pritožbene navedbe in poudarja, da po določbi 59.a člena EZ za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo elektroenergetskih vodov kot dokaz pravice graditi zadostuje že sama vročitev ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti, brez dodatnega drugega izkazovanja, ob dejstvu, da je za postavitev takšnih elektroenergetskih vodov potrebno pridobiti zemljišča številnih parcel v lasti različnih lastnikov.

3. Tožnica v tožbi navaja, da bi prvostopenjski organ moral zahtevo služnostnega upravičenca zavreči, ker ni bila vložena v skladu z določbo 110. člena ZUreP-1, saj pogodba o ustanovitvi služnosti ni bila identična (v delu, ki se nanaša na služnostnega upravičenca) z zahtevkom služnostnega upravičenca v upravnem postopku. Izpostavlja, da je v načrtu razvoja prenosnega omrežja v RS za obdobje 2011 - 2018 navedeno, da je daljnovod 2 x 110 Brestanica - Hudo potrebno rekonstruirati do leta 2011, pri čemer ta rekonstrukcija v tem roku ni bila izvedena, kar pomeni, da javni interes več ne obstaja. Izpostavlja tudi, da državni lokacijski načrt ni bil sprejet za del rekonstrukcije predmetnega daljnovoda, ki poteka prek nepremičnine tožnice. Iz lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanja drugih del na zemljiščih in objektih Občine B. pa izhaja, da je potrebno kabelske instalacije v naseljih napeljevati izključno zemeljsko, kar pomeni, da načrtovana rekonstrukcija tudi ni v skladu s prostorskim redom Občine B. Prav tako niti Vlada niti Občinski svet nista ugotovila, da je izgradnja oziroma rekonstrukcija predvidena v javno korist (četrti odstavek 93. člena ZUreP-1). Prvostopni organ pri odločitvi tudi ni upošteval ZUPUDPP. Meni, da obstoj daljnovoda na njeni nepremičnini ne more biti podlaga za obstoj javnega interesa v postopku omejitve lastninske pravice. V zvezi s tem se sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice št. 58858/00 in 60890/00. Povišanje stebrov iz 20 m na 31 m po prepričanju tožnice predstavlja poseg v okolje in povečanje vpliva na sosednja zemljišča. Enako velja za podaljšanje konzol in povečanje števila kablovodov. Predvsem pa povečanje vpliva na okolje predstavlja povečanje prenosne moči. Tudi hrup VN daljnovodov sodi med tiste vplive, ki v okolju povzročajo motnjo ter v določenih primerih vplivajo na zdravje ljudi. Navedenih dejstev, ki jih je tožnica izkazala z listinami, upravna organa nista upoštevala oziroma se do njih nista niti opredelila. Prav tako navedbe niso bile preverjene z imenovanjem okoljskega izvedenca, ki bi se opredelil do navedb obeh strank tega postopka ter podal izvid ter mnenje glede meritev hrupa in meritev elektromagnetnih valovanj, s čimer bi se ugotovilo, ali je omejitev lastninske pravice v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Prav tako je prepričana, da ni izkazano, da gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino oziroma da je izpolnjen pogoj sorazmernosti. Bistveno manjši poseg v okolje bi predstavljala prestavitev trase daljnovoda na nenaseljena kmetijska zemljišča oziroma da je tisti del daljnovoda, ki poteka prek naseljenih območij, vkopan. Prepričana je tudi, da v konkretnem primeru ne gre za vzdrževalna dela na daljnovodu, temveč za gradnjo novega daljnovoda, saj bodo obstoječi stebri odstranjeni, postavljeni bodo povsem novi, višji stebri, na katere bo nameščen nov, dodatni trifazni daljnovodni sistem vodnikov. V zvezi s tem se sklicuje na 2. in 6. člen Uredbe o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike. Navaja tudi, da bi moral investitor za novo gradnjo daljnovoda v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazati pravico graditi za vsa zemljišča, prek katerih daljnovod poteka, in ne le za zemljišča, na katerih stojijo objekti daljnovoda. Takšno stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-89/05-16 z dne 7. 12. 2006. Zato sodišču predlaga, da 1., 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravi in zadevo v tem delu vrne istemu organu v ponovno odločanje; podrejeno predlaga, da sodišče 1., 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravi in zahtevo za uvedbo postopka ustanovitve služnosti v javno korist na njeni nepremičnini zavrne. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom družba C. d.o.o., v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist zaradi potrebe gradnje novega dvosistemskega daljnovoda DV 2 x 110 kV Brestanica - Hudo po trasi obstoječega daljnovoda, in sicer na nepremičnini parc. št. 2053 k.o. ..., ki je v lasti tožnice. Navedeno med strankama ni sporno. Sporen pa je obstoj procesne predpostavke za začetek tega upravnega postopka, ker pogodba o ustanovitvi služnosti v delu, ki se nanaša na služnostnega upravičenca, glede na ugovor tožnice ni identična z zahtevkom služnostnega upravičenca (družbe C. d.o.o.) v upravnem postopku. Tožnica pa oporeka tudi obstoju javne koristi, nujnosti potrebe omejitve lastninske pravice za dosego javne koristi ter obstoju sorazmerja med omejitvijo lastninske pravice in posegom v zasebno lastnino.

8. Tožbeni ugovor obstoja procesne predpostavke za začetek obravnavanega upravnega postopka po presoji sodišča ni utemeljen. Po določbi tretjega odstavka 59. člena EZ lahko investitor, če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist na nepremičninah iz tega člena te pogodbe ne uspe skleniti, nemudoma vloži predlog za omejitev lastninske pravice; ponudba za sklenitev pogodbe mora vsebovati cenitev sodno zapriseženega cenilca, pri čemer se pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist sklepajo za čas obratovanja javne infrastrukture in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture. Kot izhaja iz upravnega spisa zadeve je tožnica prejela ponudbo za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti in odškodnini za daljnovod 2 x 110 kV Brestanica – Hudo št. 1062/2011 dne 9. 11. 2011, čemur niti ne oporeka. Pogodba se je glasila na ustanovitev služnosti na sporni parceli v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 1950/1 k.o. ..., katerega lastnik je služnostni upravičenec družba C. d.o.o., ki je kot pogodbena stranka v omenjeni pogodbi tudi naveden. Pogodba je vsebovala tudi nadomestilo za trajno služnost in odškodnino. V predlogu za omejitev lastninske pravice na sporni tožničini parceli, ki ga je družba C. d.o.o. vložila 9. 7. 2012, pa je predlagatelj predlagal, da se služnostna pravica vknjiži v korist C. d.o.o. Glede na to, da se nosilec služnosti oziroma služnostni upravičenec, ki je naveden v pogodbi št. 1062/2011 in v predlogu za začetek obravnavanega postopka ter v izpodbijani odločbi, ne razlikuje, sodišče sodi, da je pogodba, predložena tožnici, zadostila formalni predpostavki za začetek postopka in je bil organ dolžan predlog obravnavati po vsebini (tako tudi: sodba Upravnega sodišča I U 1554/2010 z dne 15. 11. 2011).

9. Po določbi 110. člena ZUreP-1 se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist (prvi odstavek te določbe); in sicer če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje, pri čemer ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe (drugi odstavek te določbe). Prvi odstavek 59. člena EZ določa, da je gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni med drugim za prenos in distribucijo električne energije, v javno korist in se zanju uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, ki določa, da se ob pogojih iz 92. člena tega zakona nepremičnina lahko razlasti za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1) ter za rekonstrukcije in rušitve po predpisih o graditvi objektov na objektih iz 1. točke tega odstavka (3. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1). Po določbi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu; v primerih iz 3. točke prvega odstavka tega člena se šteje, da je javna korist izkazana tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine. V skladu z drugim odstavkom 92. člena ZUreP-1 je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

10. Iz upravnega spisa zadeve je razvidno, da je družba C. d.o.o. v predlogu za omejitev lastninske pravice obstoj javne koristi utemeljevala na Dolgoročnem planu Posebne samoupravne interesne skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije za obdobje 1986 – 2000, ki je bil dopolnjen 1989, na podlagi katerega so prizadete občine planiranje objektov na republiški ravni prelile v občinske prostorske akte. Občina Novo mesto je tako sprejela Prostorske sestavine dolgoročnega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 1990 – s spremembami in dopolnitvami od leta 1990 do leta 2004. Prostorski ureditveni pogoji so določeni v Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 72/06). Iz Načrta razvoja prenosnega omrežja v RS od leta 2009 do 2018, h kateremu je dalo soglasje Ministrstvo za gospodarstvo dne 14. 5. 2009, izhaja, da je obstoječi DV 110 kV Brestanica – Hudo pomemben objekt na območju med Krškim in Novim mestom, saj omogoča rezervno napajanje Dolenjske. Z rastočim odjemom v tem delu Slovenije pa ta daljnovod ne zadostuje, saj se ob izpadu prav tako pomembnega DV 2 x 110 kV Krško – Hudo preobremeni. DV 110 kV Brestanica – Hudo je zato treba do leta 2011 rekonstruirati v dvosistemski daljnovod. Navedeno izhaja tudi iz Načrta razvoja prenosnega omrežja v RS od leta 2011 do 2020, h kateremu je dalo soglasje Ministrstvo za gospodarstvo dne 25. 5. 2011, pri čemer je rekonstrukcija v dvosistemski daljnovod predvidena do leta 2015, iz tega Načrta razvoja prenosnega omrežja v RS pa tudi izhaja, da je potrebo po rekonstrukciji tega daljnovoda potrdila tudi študija utemeljitve dograditve 2. transformatorja v RTP Krško. Pri tem je na tem mestu potrebno dodati, da trasa daljnovoda že poteka preko predmetne tožničine nepremičnine ter je tudi vpisana v kataster gospodarske javne infrastrukture. Na podlagi vsega navedenega je tudi po presoji sodišča v tej zadevi izkazana javna korist za omejitev oziroma obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist, nujna potreba obremenitve tožničine lastninske pravice za dosego javne koristi ter sorazmernost s posegom v zasebno lastnino.

11. Tožnica ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da predmetna rekonstrukcija daljnovoda ni bila izvedena v predvidenem roku 2011, zaradi česar naj bi javni interes ne obstajal več, saj sporni odsek daljnovoda še ni obnovljen, kar pomeni, da je javni interes še vedno podan. Prav tako pa je, kot zgoraj navedeno, predviden tudi v Načrtu razvoja prenosnega omrežja v RS od leta 2011 do 2020, in sicer do leta 2015. 12. Samo (nesporno) dejstvo, da državni lokacijski načrt za del rekonstrukcije daljnovoda, ki poteka po predmetni tožničini nepremičnini, ni bil sprejet, pa še ne pomeni, da javna korist ne more biti izkazana na drug način. V primeru, da zgoraj navedenega prostorskega akta ni, mora po ustaljeni upravno sodni praksi upravni organ v ugotovitvenem postopku ugotoviti obstoj javne koristi, tako kot mu nalagajo citirane določbe ZUreP-1 (tako tudi: sodba in sklep Upravnega sodišča I U 46/2009 z dne 5. 10. 2009 in sodba III U 96/2011 z dne 27. 2. 2012), kar je po presoji sodišča tudi storil. 13. V zvezi s tožbenim sklicevanjem na navedbo v lokacijski informaciji z dne 15. 9. 2010, ki se sklicuje na določbe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 72/2006) in ki jo je v obravnavanem upravnem postopku predložila tožnica, da je potrebno kabelske inštalacije v naseljih napeljevati izključno zemeljsko, pa se sodišče sklicuje na pojasnilo stranke z interesom – družbe C. d.o.o. V odgovoru na tožbo, in sicer da je daljnovod 110 kV prostozračni daljnovod, ki ga tvori sistem treh neizoliranih vodnikov, kar pomeni, da v tem primeru ne gre za kabelske inštalacije.

14. Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na vprašanje vpliva nameravane rekonstrukcije predmetnega daljnovoda na okolje, pa sodišče ugotavlja, da je predlagatelj postopka – družba C. d.o.o. v upravnem postopku s tem v zvezi predložila Strokovno mnenje o okoljski skladnosti rekonstrukcije DV 2 x 110 kV Brestanica – Hudo, ki ga je izdelal A. julija 2011, iz katerega izhaja ocena vpliva posega na: - naravo, rastlinske in živalske vrste ter habitatne tipe; - kakovost zraka, na površinske in podzemne vode, tla, odpadke; - geologijo tal ter krajino in kulturno dediščino; - gospodarstvo in turizem, svetlobno onesnaževanje, vibracije in psihosocialni vidik, in sicer da je vpliv sprejemljiv. Predlagatelj je predložil tudi Poročilo o vplivih na okolje za poseg rekonstrukcije DV 2 x 110 kV Brestanica – Hudo v zvezi z elektromagnetnimi sevanji in hrupom, ki ga je prav tako izdelal A. septembra 2011 in iz katerega je razvidno, da je načrtovani poseg s stališča obremenjevanja okolja z nizkofrekvenčnim elektromagnetnim sevanjem in s hrupom sprejemljiv za okolje. Tožnica pa je tekom upravnega postopka s tem v zvezi predložila Poročilo Evropskega parlamenta o zdravstvenih vprašanjih v zvezi z elektromagnetnimi sevanji ter strokovni članek z naslovom Biološki efekti elektromagnetnega polja visokih frekvenc na žive organizme, za katera pa sodišče ugotavlja, da gre za splošno poročilo oziroma članek, ki se ne nanaša na konkreten načrtovani poseg. Zato po presoji sodišča upravni organ ni bistveno kršil pravil postopka s tem, ko se v izpodbijani odloči ni argumentirano opredelil do navedenih dveh listin, ki ju je tožnica predložila tekom upravnega postopka. Morebitnih drugih dokazov, ki bi kazali na prekomerno povečanje negativnega vpliva na okolje zaradi predvidene rekonstrukcije daljnovoda, pa tožnica tekom upravnega postopka ni predložila. Predlagala je sicer postavitev izvedenca okoljske stroke, vendar pa bi po presoji sodišča ob tem, da je predlagatelj postopka predložil navedeni strokovni mnenji, tožnica morala za svoje trditve predložiti strokovno podkrepljene dokaze, da bi lahko vzbudila dvom v s strani predlagatelja predloženi strokovni mnenji. Šele v takem primeru bi po mnenju sodišča prišla v poštev morebitna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve (prvi odstavek 189. člena ZUP). Tako pa so njene navedbe o povečanju vpliva na okolje zaradi nameravanega povišanja stebrov, podaljšanja konzol, povečanja števila kablovodov in povečanja prenosne moči ter s tem nesorazmernost posega za okolje in zasebno lastnino ostale nedokazane, zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

15. V zvezi s sklicevanjem tožnice na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-89/05 z dne 7. 12. 2006 pa sodišče pojasnjuje, da je ustanovitev služnosti v javno korist na sporni tožničini nepremičnini ravno pogoj, da bo investitor gradnje tega daljnovoda sploh lahko pridobil gradbeno dovoljenje za ta poseg.

16. V zvezi s sklicevanjem tožnice na odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji in Borghesi proti Italiji pa sodišče odgovarja, da se v obravnavanem primeru upravni organ pri ugotavljanju javnega interesa ni skliceval zgolj na obstoječi daljnovod na tožničini nepremičnini, temveč je obstoj javne koristi argumentirano utemeljil z vsemi zgoraj navedenimi akti (glej: 4. stran obrazložitve izpodbijane odločbe). Tako tožnica tudi s tem ugovorom ne more uspeti.

17. Preostale tožbene navedbe pa sodišče ocenjuje kot pravno nepomembne za odločitev v tej zadevi.

18. Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.