Jedro

Tožena stranka je s tožnikom nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj ni dokazala razloga za njihovo sklenitev (povečanega obsega dela). Zato se skladno s 54. členom ZDR (56. členom ZDR-1) šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da obstoji delovno razmerje med strankama za nedoločen čas za opravljanje dela livarja tlačnega liva (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, na delovno mesto livarja tlačnega liva za nedoločen čas in ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter zanj plačati davke in prispevke od 1. 12. 2013 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto mesečne plače v višini 610,74 EUR, povečane za dodatke za delo v težjih pogojih dela po podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke in dodatek za delovno dobo v višini 0,6 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe od 1. 12. 2013 dalje obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 760,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje odločitev opira na zaključek, da obseg dela pri toženi stranki ni bil začasno povečan in so bile zato pogodbe o zaposlitvi s tožnikom sklenjene za določen čas, v nasprotju z zakonom. Glede na to, da je sodišče samo ugotovilo, da določba 5. odstavka 55. člena ZDR-1, na podlagi katere se za dvoletno omejitev opravljanja dela za določen čas upošteva tudi opravljanje dela delavca, zaposlenega pri delodajalcu za zagotavljanje dela, ne more veljati za nazaj. Po mnenju tožene stranke sodišče ne bi smelo ocenjevati začasnosti povečanja obsega dela celovito za celotno obdobje dela od marca 2010 do konec novembra 2013. Tožena stranka se je pri sklepanju pogodb o zaposlitvi ravnala po določilih takrat veljavnega ZDR. Tožena stranka marca 2012 tožniku ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi, saj glede na takratni obseg dela njegovo delo ni bilo več potrebno. Kot izhaja iz navedbo tožene stranke, ki so jih potrdile zaslišane priče, je tožena stranka takrat sprejela informacijo, da se nekateri načrtovani projekti ne bodo izvedli. Pričakovan upad dela pa je zakonit razlog, da se pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, ne podaljša. Tožena stranka utemeljeno s tožnikom marca 2012 ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, ker je vedela, da ne bo imela dovolj dela zanj. Tožena stranka je upoštevala določila ZDR, iz katerih izhaja, da je povečan obseg dela ali povečan obseg naročil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če ta povečan obseg ne traja več kot dve leti. Tožnik se je nato marca 2012 zaposlil pri agenciji za posredovanje dela A. in nadaljeval dela pri toženi stranki, kjer je prišlo do nepričakovanega naročila, ki je bila posledica zamude dobavitelja iz Kitajske. Presojanje zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi bi se moralo presojati na podlagi podatkov, s katerimi je tožeča stranka razpolagala v času sklenitve posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tudi dejstvo, da je tožena stranka po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z A. dne 31. 8. 2012 naslednjega dne 1. 9. 2012 s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ne bi smel biti dokaz, da se je želela tožena stranka izogniti posledici 54. člena ZDR. Sodišče je štelo, da je bil obseg proizvodnje začasno povečan v drugi polovici leta 2013 zaradi potrebe po povečanju zalog zaradi nepredvidenega upada proizvodnje v času prenove hale, ne pa tudi v prvi polovici leta 2013. Navedlo je, da pri ugotavljanju zakonitosti sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ocenjuje celotno verigo pogodb in ne le prve in zadnje ali zadnji dve pogodbi. Po mnenju tožene stranke je nerealno pričakovati, da bi tožena stranka tako natančno ocenila obseg dela, da bi s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki bi se natanko ujemal z vsakim začasnim povečanim obsegom dela ali naročil. Navsezadnje je ob sklepanju posamezne pogodbe ključna ocena tožene stranke, kakšna bo potreba po delu, ki se lahko kasneje izkaže kot pravilna ali ne. Sodišče ni pravilno ocenilo razlogov, zakaj je tožena stranka s tožnikom sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sledilo je izpovedi direktorja tožene stranke, da trend upadanja povpraševanja po toženkinih izdelkih upada od leta 2011, vendar je ocenilo, da ta trend ni bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas in še navedlo, da pričakovani zmanjšan obseg dela ni z zakonom določen razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tožena stranka poudarja, da s tožnikom ni sklepala pogodbe za določen čas zaradi pričakovanega zmanjšanega obsega dela. Zaradi trenda padanja naročil od leta 2011 tožena stranka s tožnikom niti ne bi sklenila pogodbo o zaposlitvi, če ne bi bilo navedenih dogodkov (prenova hale, prenos dela od kooperantov, zamuda dobavitelja iz Kitajske), ki so omogočili, da se je tožniku podaljšalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ni v nasprotju z zakonom, če se pogodbe o zaposlitvi sklepajo za krajše obdobje enega meseca in niti ni v nasprotju z zakonom, če se pogodbe o sklenitvi sklepajo za določen čas zaradi povečanega obsega dela ali povečanega obsega naročil, če ta povečan obseg ne traja dlje od treh let. Sodišče je tudi kršilo postopek, saj je ugotavljalo nesporna dejstva, kot je tožena stranka navajala in kot sta izpovedala zaslišani direktor tožene stranke in vodja proizvodnje B.B.. Razpis za delovno mesto livar tlačnega liva pa je bil v decembru 2013 objavljen z namenom, da se evidentirajo potencialni kandidati za opravljanje dela na delovnem mestu livarja tlačnega liva. Na podlagi tega razpisa je bil zaposlen C.C. šele 17. 2. 2014. Vse navedeno dokazuje, da razpis ni bil objavljen kot nadomestilo za tožnika, kar bi kazalo na to, da je bila potrebna po tožnikovem delu trajne narave. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je tožena stranka želela izpostaviti zgolj obdobje v drugi polovici leta 2013, ko naj bi se pri toženi stranki začasno povečal obseg dela zaradi povečanja zalog in s tem upravičiti sklepanje pogodb za določen čas, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je potrebno presojati celotno trajanje delovnega razmerja tožnika. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožba glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za presojo odločilna dejstva, razlogi za odločitev so jasni in se z njimi v celoti strinja pritožbeno sodišče. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje 30. 11. 2013, temveč še vedno traja in je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo: - da je imel tožnik s toženo stranko, v obdobju od 2. 3. 2010 do 29. 2. 2012, sklenjeno večje število pogodb o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu livar tlačnega liva in v vseh pogodbah je kot razlog naveden začasno povečan obseg dela, ki je sicer bil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na podlagi 3. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR; - nato je tožnik delo na istem delovnem mestu pri toženki neprekinjeno nadaljeval na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi, sklenjenih z agencijo za posredovanje delovne sile A., od vključno 1. 3. 2012 do vključno 31. 8. 2012; - od 1. 9. 2012 do 30. 11. 2013 pa je tožnik s toženo stranko ponovno sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje dela na delovnem mestu livar tlačnega liva ter so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene iz razloga povečanega obsega dela. Dne 30. 11. 2013 pa je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Na podlagi 1. odstavka 10. člena ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, oz. 1. odstavka 12. člena ZDR-1, ki velja od 12. 4. 2013 dalje, se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. V 52. členu ZDR (54. členu ZDR-1) so določeni razlogi za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas in med drugim je v 3. alinei 1. odstavka kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden tudi razlog začasno povečan obseg dela. Tožena stranka je s tožnikom sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela. Na podlagi 2. odstavka 53. člena ZDR in (2. odstavka 55. člena ZDR-1) delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon. V nasprotnem primeru se na podlagi 54. člena ZDR (56. člena ZDR-1) šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja D.D. in prič B.B. ter E.E. pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas in da je pogodba o zaposlitvi z dne 26. 3. 2013, sklenjena za določen čas (od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2013), v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da negotov obseg dela, o katerem je direktor tožene stranke izpovedal za prve tri mesece leta 2013 oz. upad naročil v prvih teh mesecih leta 2013, o katerih je pričal vodja proizvodnje F.F., ne pomenijo razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Pa tudi sicer je tožena stranka kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas navedla povečan obseg dela, ki pa ga ni dokazala. Sodišče prve stopnje je tudi za pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 12. 2012 (sklenjeno v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 zaradi začasno povečanega obsega dela - priloga A20) in pogodbo z dne 25. 1. 2013 (sklenjeno za obdobje 1. 2. 2013 do 31. 3. 2013 zaradi začasno povečanega obsega dela - priloga A21) ugotovilo, da nista bili sklenjeni v skladu z zakonom, ker tožena stranka ni dokazala razloga za sklenitev in sicer povečanega obsega dela.

Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom nezakonito glede na določbe 52. člena ZDR (54. člena ZDR-1), zato se skladno s 54. členom ZDR (56. členom ZDR-1) šteje, da je tožnik sklenil pogodbo za nedoločen čas. ZDR v 54. členu (56. členu ZDR-1) določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodb. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni bila sklenjena v skladu z zakonom, zato se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje nezakonitost sklenjenih pogodb za določen čas ugotovilo zaradi neobstoja zatrjevanega razloga v pogodbi (začasno povečan obseg dela) in izkazani trajnejši potrebi po tožnikovem delu, v predmetnem sporu ni relevantno, da je bil tožnik pri toženi stranki do marca 2012 zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas le 2 leti (2. 3. 2010 do 1. 3. 2012), nato pa od 1. 3. 2012 do 31. 8. 2012 pri agenciji za posredovanje dela A., ki ga je napotila na delo k toženi stranki. Tožnik se je ponovno zaposlil pri toženi stranki dne 1. 9. 2012 in je bil zaposlen do 30. 11. 2013, ter je opravljal delo livarja tlačnega liva na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila iz razloga povečanega obsega del. Naveden razlog pa je sodišče prve stopnje presojalo in sicer, ali je bil dejansko izkazan ter je ugotovilo, da tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da je v spornem času, ko je tožena stranka s tožnikom sklenila sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, obstajal razlog, naveden v pogodbah (povečan obseg dela).

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je tožena stranka s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas prelagala poslovni rizik na delavca, kar pa ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno pripomogla k odločitvi.