Jedro

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v katerih pritožnica izpodbijanemu sklepu očita kršitev videza nepristranskosti, glede na to, da je o vloženem obtožnem predlogu odločala sodnica, ki dela na istem sodišču kot sodnica zoper katero je bil obtožni predlog vložen. Pritožnici je na takšen očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je v sklepu I Kr 54888/2012 z dne 27. februarja 2014 odločalo o njenem predlog za prenos krajevne pristojnosti in ji pojasnilo, da bi lahko bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča v primeru, ko bi sodišče vodilo postopek zoper sodnico istega sodišča. V tem primeru pa je prišlo do zavrženja obtožnega predloga že ob preizkusu, ki ga je sodišče moralo opraviti po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba oškodovanke kot tožilke M.S. se kot neutemeljena zavrne.

Oškodovanka kot tožilka je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se obtožni predlog oškodovanke kot tožilke M.S. z dne 23. oktobra 2012 in dopolnjen 16. decembra 2013 zoper obdolženo S.B., okrajno sodnico na Okrajnem sodišču v Kopru, v smeri kaznivih dejanj kršitve enakopravnosti po 131. členu KZ-1, kršitve pravice do pravnega sredstva ali peticije po 144. členu KZ-1, kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu KZ-1, overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in protizakonitega pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1, zavrže. Sklenilo je še, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

Zoper takšen sklep je oškodovanka kot tožilka vložila pritožbo v kateri najprej predlaga, da se jo skladno z drugim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oprosti plačila sodnih taks, glede izpodbijanega sklepa pa meni, da je prišlo do bistvene kršitve Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni bila opravljena glavna obravnava in zaslišane priče ter izvedeni dokazi, zaradi česar je po mnenju pritožnice prišlo do bistvene kršitve kazenskega postopka in 6. člena (1) Evropske konvencije. Meni, da so v izpodbijanem sklepu navedena zgolj pavšalna nestrinjanja, ki pa niso zakonit razlog za neizvedbo glavne obravnave. Poleg tega izpodbijani sklep v 10. točki navaja, da je zavržen obtožni predlog iz razlogov po 277. členu ZKP ne da bi bilo konkretno navedeno iz katerega razloga po točki 1, 2 ali 3. Tudi sicer je izpodbijani sklep nesklepčen, ker se razlogi v obrazložitvi ne ujemajo z zakonsko dikcijo 277. člena ZKP po kateri se postopek ustavi in ne zavrže. Sploh pa se ne uporablja pred okrajnim sodiščem pač pa 430. člen ZKP dalje. Kršeno je tudi pravilo o videzu nepristranskosti. Iz obtožnega predloga je videti, da gre za obdolženo sodnico, ki dela na Okrajnem sodišču v Kopru zaradi česar gre v tej zadevi glede na sodbe EKČP in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za nedopustno kršitev videza nepristranskosti. Sprašuje se tudi, kako sodnica pod točko 2 nalaga pritožnici stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke 92. člena ZKP, saj so to stroški za priče, izvedence, stroški prevoza in prihoda prič, kazenski postopek pa v tem primeru sploh ni potekal. Zato je tudi v tem primeru uporaba materialnega prava napačna. Meni, da je treba izpodbijani sklep v celoti razveljaviti in vrniti na prvo stopnjo v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Glede stroškov postopka ima pritožnica sicer prav, ko navaja, da je možno tudi po drugem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) stranko v določenih primerih oprostiti plačila sodnih taks, vendar iz pritožbenih navedb pritožnice ne izhaja trditev, da je njeno premoženjsko stanje tudi v času odločanja o zadevi tako slabo, da bi jo bilo glede na navedeno zakonsko določbo mogoče oprostiti plačila sodnih taks, niti v tej smeri ni ne predlagala niti predložila nobenega dokaza. V spis vložene odločbe o prejemanju denarne socialne pomoči se nanašajo na leto 2012, za trditev, da v skladu z določbo 2. odstavka 11. člena ZST-1 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/14-13 (Ur. l. št. 58/14) kljub temu, da nima odločbe CSD o prejemanju denarne socialne pomoči, izpolnjuje pogoje, pa ne navaja ničesar. Zato so v tem delu njene pritožbene navedbe pavšalne in ne omogočajo presoje ali pritožnica v času vložene pritožbe izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

Sicer pa pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo in utemeljeno zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke, ker kljub dopolnitvi obtožnega predloga v njem opisana ravnanja obdolžene nimajo zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja. V skladu z določbo 437. člena ZKP sodnik zavrže obtožni predlog, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP, slednji pa v določbi 1. točke prvega odstavka določa, da se obtožba ne dopusti, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že ob preizkusu obtožnega predloga, ki ga je moralo opraviti na podlagi 435. člena ZKP, ugotovilo, da kljub dopolnitvi obtožnega predloga obdolženi očitana ravnanja nimajo zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja, je ravnalo pravilno, ko je obtožni predlog oškodovanke kot tožilke zavrglo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in zato tudi ni prišlo do nobene kršitve določb kazenskega postopka niti EKČP. Ob takšni ugotovitvi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v katerih pritožnica izpodbijanemu sklepu očita kršitev videza nepristranskosti, glede na to, da je o vloženem obtožnem predlogu odločala sodnica, ki dela na istem sodišču kot sodnica zoper katero je bil obtožni predlog vložen. Pritožnici je na takšen očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je v sklepu I Kr 54888/2012 z dne 27.2.2014 odločalo o njenem predlog za prenos krajevne pristojnosti in ji pojasnilo, da bi lahko bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča v primeru, ko bi sodišče vodilo postopek zoper sodnico istega sodišča. V tem primeru pa je prišlo do zavrženja obtožnega predloga že ob preizkusu, ki ga je sodišče moralo opraviti po uradni dolžnosti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovanki kot tožilki naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, torej ne tudi plačila sodne takse, ter zapisalo, da bodo le-ti odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Odločitev o tem katere in kakšne stroške mora oškodovanec kot tožilec povrniti v primeru zavrženja obtožnega predloga ima torej podlago v določbah ZKP, ni pa nujno, da le-ti tudi nastanejo. Če jih ne bo, pač sodišče prve stopnje o njih ne bo odločalo.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP pritožbo oškodovanke kot tožilke kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ji je višje sodišče na podlagi 1. odstavka 98. člena ZKP in tarifne številke 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 100,00 EUR, ki jo mora oškodovanka kot tožilka plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.