Jedro

Ugotovitveni del izreka sklepa v posestnem sporu ni bistven in tudi v obravnavani zadevi nima nobenega pomena. Služi kvečjemu za pojasnjevanje dajatvenega dela izreka sklepa, ta pa mora biti določen in izvršljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III., IV. in VI. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 204,96 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ne dovoli spremembe tožbe (I. točka). Ugotovilo je, da je toženec motil tožnico v neposredni posesti parc. št. 351/2 k. o. X s tem, da je na cesti, kjer se le-ta vije v dvojni ovinek, na njenem levem robu, gledano proti parc. št. 351/4 k. o. X, pozidal meter visoko škarpo in s tem manipulativno površino ceste zožil na 2,5 m (II. točka). Prvo sodišče je naložilo tožencu, da v osmih dneh vzpostavi prejšnje posestno stanje, tako da poruši škarpo na levem robu ceste, kjer se le-ta vije v dvojni ovinek, gledano proti parc. št. 351/4 k. o. X, tako da bo omogočena vožnja po cesti z vsemi vozili (III. točka). Tožencu je prvo sodišče prepovedalo s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice na parc. št. 351/2 k. o. X (IV. točka). Kar je tožnica zahtevala več je prvo sodišče zavrnilo (V. točka). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 625,52 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče voditi motenjski spor hitro, vendar pa v konkretnem primeru postopek še zdaleč ni bil hiter. Prvo sodišče je kršilo načelo ekonomičnosti postopka, obenem pa je poseglo tudi v pravno varnost toženca. Prvo sodišče je dopustilo razširitev tožbe z negatornim zahtevkom, šele na ponovno opozorilo toženca pa je svoj procesni sklep o tem preklicalo. Tožnica je predlagala tudi začasno odredbo, o kateri pa sodišče sploh še ni odločilo. Sodišče je v ugotovitvenem delu zahtevka zapisalo, da naj bi toženec s škarpo zožil manipulativno površino ceste na 2,5 m, kar ne drži. Cesta na nobenem delu ni ožja od 3,20 m. J. Ž., J. L. in M. H. so izpovedali, da nikoli niso vozili za tožnico po sporni poti. Prvo sodišče je ignoriralo izpoved M. H. v delu, v katerem je izpovedala, da po sporni poti ne vozi noben avto že 20 let. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo obseg tožničine posesti na predmetni poti. Tožnica ni nikoli pridobila posesti na tej poti z večjimi gospodarskimi vozili. V razdružilni pogodbi je zapisano, da se ustanavlja služnost poti do širine 2,5 m. Nastanek poti v tej širini je bil tudi namen pravdnih strank. Pogodba sicer ustanavlja služnost za vsa vozila, vendar pa le do navedene širine. Širina služnosti, dogovorjena v razdružilni pogodbi, je povzela dejansko stanje te poti. Tako določena služnost posledično kaže tudi obseg posesti tožnice. Po sklenitvi razdružilne pogodbe je tožnica pričela z obnovo svojega vikenda. Nerazumljiv je argument sodišča, da naj bi toženec vedel za tožničino ljubezen do konjev, saj tožnica po poti ni še nikoli vozila sena s tovornjakom, zato ne uživa posesti vožnje s takšnimi tovornjaki. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnica uživala posest vožnje z večjimi gospodarskimi vozili do teže 19 ton zato, ker je takšna vozila uporabljala v času dograjevanja svojega vikenda. V času obnove vikenda je toženec naredil izjemo in je tožnici izrecno dovolil uporabo sporne poti v času gradnje vikenda tudi z omenjeno gradbeno mehanizacijo. Šlo je za prekarij. Dovoljenje je bilo zato časovno omejeno. Toženec je takšno izrecno dovoljenje tožnici lahko odobril samo po predhodnem dovoljenju soseda A. S., ki ima v lasti drugi del sporne poti. Tožnica je morala predhodno pridobiti še soglasje A. S. za uporabo poti tudi z gradbeno mehanizacijo. Tudi A. S. je tožnici podal takšno dovoljenje le začasno. Sodišče se do teh vprašanj ni opredelilo, čeprav je toženec zatrjeval prekarij v vseh svojih vlogah. Sodišče tudi ni analiziralo izpovedbe A. S. A. S. je med drugim izpovedal, da so večja vozila oziroma gradbena mehanizacija peljala po tej poti le v času gradnje tožničinega vikenda. Tožnica ga je posebej prosila, če lahko uporablja pot z večjimi vozili v času obnove svojega vikenda, kar ji je A. S. dovolil. Nikoli ni bilo mišljeno, da bi tožnica lahko uporabljala to pot vselej z večjimi vozili. Sodišče je na podlagi izpovedb A. A. in S. M. ugotovilo, da ima tožnica na poti posest vožnje z gradbeno mehanizacijo, vendar pa je takšen zaključek sodišča glede na izpovedbo A. S. napačen. Pravdni stranki sta že v razdružilni pogodbi določili takšno širino služnosti, kot se je v praksi dejansko izvajala. V času obnove vikenda je tožnica sicer uporabljala pot tudi širše, vendar zgolj na podlagi dovoljenja A. S. in toženca. Po zaključku gradnje oziroma po preklicu dovoljenja se je uporaba poti vrnila v stare, dogovorjene okvire. Tožnica ni pridobila posesti nad 2,50 m širine, zato škarpa ne more motiti tožnice. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnica pred izgradnjo škarpe nemoteno uporabljala pot tudi z gospodarskimi vozili. Ni res, da naj bi bila izgradnja škarpe protipravna, ker toženec za njeno izgradnjo ni pridobil tožničinega soglasja. Toženec pri izgradnji škarpe ni posegel v tožničino služnostno pravico. Postavitev škarpe ne more biti motilno dejanje, saj je bila postavljena na zahtevo ARSO. Voda je ob večjih nalivih pronicala skozi stene struge in odnašala predmetno pot, zato je ARSO svetovala tožencu izgradnjo predmetne škarpe. Po drugi strani je tožničina gradnja nelegalna. Tožnica je pridobila le posest vožnje z avtomobilom in vozili podobne širine, zato njena posest ni omejena. Izgradnja škarpe ne more pomeniti motilnega dejanja, če terja od voznika večjo skrbnost pri vožnji, zato je drugačen zaključek prvega sodišča napačen.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec ne pojasni, v čem oziroma kako naj bi zatrjevane procesne kršitve prvega sodišča pri vodenju postopka vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni podana.

6. Ugotovitveni del izreka sklepa v posestnem sporu ni bistven in tudi v obravnavani zadevi nima nobenega pomena. Služi kvečjemu za pojasnjevanje dajatvenega dela izreka sklepa, ta pa mora biti določen in izvršljiv. V III. točki izpodbijanega sklepa je jasno določeno, kaj je toženec dolžan narediti, pri tem pa manipulativna površina (prav: širina), ki se omenja v I. točki sklepa, ne igra nobene vloge, saj je toženec s porušenjem škarpe dolžan omogočiti vožnje z vsemi vozili. V razlogih sklepa prvega sodišča sicer ni nobene ugotovitve o zožanju širine poti na 2,5 m, zato očitana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana. Glede na odvečnost ugotovitvenega dela izreka ni podana niti uradoma upoštevna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Izpovedbi prič J. Ž. in J. L. (ne pa izpovedbe M. H.) je prvo sodišče ocenjevalo zgolj z vidika tožničinih trditev, da zaradi sporne škarpe po poti ni več mogoče voziti z večjimi vozili, ne pa zaradi ugotavljanja zadnjega posestnega stanja. Izpoved M. H., da se je zadnji avto po sporni poti vozil pred dvajsetimi leti, ni mogla imeti nobenega pomena za ugotavljanje relevantnih dejstev, saj toženec priznava, da je tožnica pred postavitvijo škarpe vozila po tej poti.

8. V posestnem sporu se ugotavlja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so tožnica oziroma drugi zanjo po sporni poti vozili tudi z gospodarskimi vozili oziroma vozili večjih dimenzij, predno je toženec postavil sporno škarpo. Prvo sodišče se je pri tem le nerodno izrazilo, da izvrševanje tožničine posesti kaže tudi vsebina razdružilne pogodbe (očitno je imelo v mislih le to, da je bila s to pogodbo po sporni poti ustanovljena služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika tožničinih parcel in v breme parc. št. 351/2 k. o. X). O teh vožnjah pred postavitvijo škarpe sta izpovedala tudi A. A. in S. M., navsezadnje pa teh voženj toženec tudi ne zanika. Za obstoj posesti ni bistveno, da bi tožnica morala redno oziroma stalno izvrševati vožnje, saj je frekvenca voženj odvisna le od potreb posestnika (tožnice). Bistveno je, da so se za tožnico pred izgradnjo škarpe izvrševale vožnje tedaj, ko je tožnica to hotela. Kot je ugotovilo prvo sodišče je bilo to v času gradnje oziroma obnove tožničinega objekta (za posestni spor je nepomembno, ali so posamezna dela na tožničini nepremičnini "črna" gradnja). Slednje zadošča za ugotovitev tožničine posesti. Kolikor prvo sodišče omenja tožničine načrte z njeno nepremičnino, je pravilno ugotovilo, da te okoliščine kažejo, da posesti poti glede voženj z gospodarskimi vozili ni opustila (prvo sodišče s tem ni merilo na to, da tožničini nameni dokazujejo njeno posest, kot zmotno šteje toženec). Toženčeve trditve, da je šlo pri tožničinih vožnjah z gradbeno mehanizacijo (z večjimi oziroma gospodarskimi vozili) le za prekarij, so bile brez vsakega pomena za odločilne zaključke prvega sodišča o tožničini posesti že zato, ker toženec teh trditev ni dokazal. V svoji izpovedbi toženec ni omenil nobenih okoliščin, ki bi potrjevale obstoj prekarija, saj se ni spomnil, da bi se s tožnico pogovarjal o tem, da ji dovoljuje uporabo poti z večjimi vozili le za čas gradnje. Ker toženec ni dokazoval domnevnega prekarija niti s svojo izpovedbo (niti z drugimi dokazi), se prvemu sodišču s tem vprašanjem v razlogih izpodbijanega sklepa ni bilo treba ukvarjati.

9. Izpoved A. S. ni imela nobene teže za ugotavljanje odločilnih dejstev v tem sporu. Tožnica je uveljavljala posestno varstvo na toženčevi nepremičnini parc. št. 351/2, ne pa na S. nepremičnini. Na kakšni podlagi je tožnica vozila z večjimi oziroma gospodarskimi vozili preko S. nepremičnine parc. št. 354/4 je bilo za presojo okoliščin o obstoju tožničine posesti na toženčevi nepremičnini brez pomena.

10. Nepomembna je tudi okoliščina, da se širina poti z izgradnjo škarpe ni zmanjšala in da še vedno znaša dogovorjenih 2,5 m (po razdružilni pogodbi oziroma celo več). Bistvena je ugotovitev prvega sodišča, da po izgradnji škarpe vožnja z gospodarskimi vozili po sporni poti ni več mogoča. Te ugotovitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedb prič (predvsem S. M., A. A., J. L.), toženec ne zanika (tudi sam je povedal, da se z daljšimi tovornjaki v ovinku zaradi škarpe ne da voziti). Ugotovljeno je bilo, da pot poteka v dvojni ovinek v tistem delu, v katerem je (tudi) ob levem robu poti zgrajena škarpa. Tudi, če se zaradi škarpe širina poti ni spremenila, predstavlja izgradnja škarpe motilno dejanje zato, ker tožnica ne more več izvrševati voženj z gospodarskimi (večjimi vozili), kot jih je pred postavitvijo škarpe. Ker pot na tem mestu poteka v dvojni ovinek je po naravi stvari in izkustveno gledano jasno, da vozila očitno za nemoteno vožnjo potrebujejo tudi del zračnega prostora (na tistem delu toženčevega zemljišča, kjer sedaj stoji sporna škarpa), ki je izven obsega poti (izven širine 2,5 m), ki ga zavzemajo kolesa vozila na sami trasi poti. Odločilno je, da bi moralo biti omogočeno voziti z vsemi vozili po trasi 2,5 m široke poti tudi po izgradnji škarpe (tako kot pred njeno izgradnjo). Ker škarpa preprečuje vožnje večjih vozil je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da predstavlja njena izgradnja motilno dejanje.

11. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo toženčevo motilno dejanje protipravno, saj je toženec posegel v tožničino posest sporne poti (ki temelji na pogodbeno ustanovljeni pravici stvarne služnosti). Dovoljenje ARSO v tem pogledu ne spremeni ničesar, saj bi toženec moral škarpo postaviti tako, da ne bi posegel v tožničino posest. 12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

13. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavlja nagrada za postopek z DDV v skladu z določili ZOdvT (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.