Jedro

Ker se pravno razmerje rešuje po materialnem predpisu, ki velja v času izdaje odločbe prve stopnje, ni pomembno, ali je stranka izpolnjevala pogoje ob vložitvi prošnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 441/98-12 z dne 17.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 10.1.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila z določbo 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-1 in 13/94 - ZDRS), ki določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati prosilec, med katerimi je tudi pogoj, da oseba, ki prosi za sprejem v slovensko državljanstvo, dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje.

Tožnica je v vlogi navedla, da se je z družino preselila v Slovenijo dne 6.5.1991. Po ugotovitvi tožene stranke je ob vložitvi vloge v novembru 1993 sicer izpolnjevala pogoj dejanskega prebivanja po 2. odstavku 12. člena ZDRS, vendar se je v mesecu novembru 1997, pred dokončno odločitvijo tožene stranke v tej zadevi, razvezala od zakonca, ki je slovenski državljan. Opozorjena je bila, da ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS in pozvana, da v roku 1 meseca predloži kakršnekoli druge dokaze, če z njimi razpolaga, ki kažejo na izpolnjevanje navedenega pogoja, ker bo v nasprotnem primeru tožena stranka izdala zavrnilno odločbo.

Seznanjena je bila tudi z možnostjo umika vloge, na podlagi katere tožena stranka ustavi upravni postopek. Vloge ni umaknila in je tudi ni dopolnila, pač pa je Center za socialno delo L.-C., sklicujoč se na navedeni poziv tožeči stranki, poslal dopis, v katerem toženi stranki predlaga pozitivno rešitev tožničine vloge, saj bi bila takšna rešitev v skladu s Konvencijo OZN o pravicah otrok in Deklaracijo o obstanku, zaščiti in razvoju otrok. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba pravilna. Odločba temelji na 10. členu ZDRS, po katerem lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki kumulativno izpolnjuje pogoje, določene od 1. do 8. točke 1. odstavka navedenega člena. Med temi je tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje. Zato se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da zaradi neizpolnjevanja enega izmed kumulativno predpisanih pogojev iz 10. člena ZDRS, izpolnjevanja ostalih pogojev ni potrebno ugotavljati. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tožničin ugovor, da je tožena stranka z ugotovitvijo, da so se z razvezo tožnice spremenili zakonski pogoji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, posegla v njeno osebno sfero njenega življenja. Tožena stranka je le pravilno ugotovila, da se je z razvezo tožnice spremenil njen osebni status, ki je po določbi 2. odstavka 12. člena ZDRS izrecen pogoj za pridobitev slovenskega državljanstva po navedeni določbi. Sodišče zavrača ugovore, da naj bi tožena stranka tožnico kot materi petih otrok, ki so slovenski državljani, razdvajala od otrok, s čimer naj bi kršila pravico o nedotakljivosti družine iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ta trditev nima opore ne v določbah 8. ali 12. člena EKČP niti 5. člena Protokola št. 7 EKČP. Te določbe se nanašajo na pravico do spoštovanja zasebnosti, družinskega življenja, doma in dopisovanja, pravico do sklenitve zakonske zveze, do osnovanja družine ter do enakosti zakoncev. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožena stranka kakorkoli aktivno posegala v zasebno ali družinsko življenje tožnice.

V pritožbi tožnica navaja, da je razvezana žena slovenskega državljana, da je mati petih otrok in da v Sloveniji živi neprekinjeno od 6. maja 1991. Na ta datum samostojna država Slovenija še ni obstajala, niti ni obstajala slovenska zakonodaja, na katero se sklicujeta tožena stranka in sodišče. Zato je nesmiselno vsakršno sklicevanje na 3. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS. Gre za kršitve načela o prepovedi etnične diskriminacije po 14. členu evropske konvencije o človekovih pravicah ter splošne prepovedi retroaktivne uporabe zakonov. Ugotovitev tožene stranke, da so se z razvezo spremenili zakonski pogoji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije so nesmiselni. Tožena stranka posega v družinsko življenje tožeče stranke in ji odreka skupno družinsko življenje z njenimi otroki, ker ji kot razvezani ženi odreka državljanstvo države, kateri državljani so njeni otroci, ter jo s tem razdvaja od družine. Gre za grobe kršitve 8. člena EKČP, kakor tudi 5. člena Protokola št. 7. Še posebej, če ta člen vidimo v povezavi s členom 14, ki prepoveduje rasno diskriminacijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks zaradi socialnih razlogov.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku, ki ga je začela tožnica s prošnjo, vloženo v novembru 1993, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, je bilo z uporabo 10. člena ZDRS ugotovljeno, da tožnica, ki ni več poročena s slovenskim državljanom, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji (10 let od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje), saj sama navaja, da se je preselila v Slovenijo dne 6.5.1991. To ugotovljeno dejstvo ni sporno, saj mu tožnica ne v tožbi, ne v pritožbi ne ugovarja, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča, odločitev upravnega sodišča pravilna. Ker je tožena stranka o tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo RS odločala na podlagi ZDRS, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, pritožbeni ugovor o retroaktivni uporabi ZDRS ni utemeljen. O prošnji (zahtevku) se namreč odloča po materialnem predpisu, ki velja v času izdaje odločbe prve stopnje, v tem primeru v času izdaje odločbe tožene stranke. Zato ni pomembno ali je tožnica ob vložitvi prošnje izpolnjevala zakonske pogoje. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni ugovori o kršitvah človekovih pravic. Zavrnitev tožničine prošnje za sprejem v državljanstvo RS na podlagi ZDRS, sama zase ne pomeni kršitve z ustavo in mednarodnimi ratificiranimi pogodbami zajamčenih pravic do zasebnega in družinskega življenja, ob tem ko tožnica v pritožbi niti ne pove, zakaj bi bila zaradi nesprejema ločena od svojih otrok.

O tožničinem predlogu za oprostitev sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, ker o tem predlogu odloča sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena Zakona o pravdnem postopku -ZPP/77 v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu).

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da je pritožba neutemeljena in da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.