Jedro

Morebitna grožnja, da delavec ne bo dobil plače za določeni mesec, če ne podpiše sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ni takega pomena, da bi lahko bila podana napaka volje ob podpisu takega sporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani razsodilo, da se ugotovi, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi uvedbe likvidacije po določilih Zakona o gospodarskih družbah in ob smiselni uporabi določb Zakona o delovnih razmerjih kot trajno presežnemu delavcu; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je dne 5.10.1998 izdala tožena stranka tožeči stranki, kot nezakonit v celoti razveljavi in je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki sklep o prenehanju delovnega razmerja v skladu z določili 33. do 36. i čl. ZDR; tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot bi tožeči stranki pripadale za delo na delovnem mestu vodja oddelka, za čas od 5.10.1998 dalje do prenehanja delovnega razmerja na zakoniti podlagi, vključno s pravico do plače in odpravnine ter ji tudi izplačati, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper navedeno sodbo, zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožnik v pritožbi navaja, da je sporazum z dne 17.8.1998 res podpisal, ker mu je bilo s strani predstavnika tožene stranke predstavljeno, da je sprejet sklep o likvidaciji družbe, hkrati pa mu je bilo rečeno, da ne bo dobil plače za avgust, v kolikor sporazuma ne podpiše. Tožnik je naknadno ugotovil, da sklep o likvidaciji družbe ob podpisu sporazuma sploh še ni bil sprejet. Nadalje se je tožena stranka zavezala tožniku izplačati enkratno nadomestilo v bruto znesku 318.488,80 SIT v avgustu 1998, česar ni storila. Izplačala mu je plačo za mesec avgust 1998, nikoli pa ni prejel nobenega enkratnega nadomestila v znesku 318.488,80 SIT. Tega izplačila tožena stranka ni z ničemer dokazala. Ker ni izpolnila svoje obveznosti, tudi ne more veljati odpoved pravicam tožnika. Ob sklenitvi sporazuma dne 20.8.1998 tožnik ni mogel nikakor vedeti, kdaj in kako mu bo prenehalo delovno razmerje; lahko je le verjel zapisu v sporazumu, da bo v skladu z zakonom. Kaj je imela tožena stranka "v mislih", tožnik ni mogel vedeti, sedaj pa sodišče verjame navedbam tožene stranke, da je imela "v mislih", da delavcem delovno razmerje preneha z dnem vpisa sklepa o likvidaciji v sodni register. Sklep o prenehanju je izdala stečajna upraviteljica dne 5.10.1998 brez pravnega pouka. Bil je izdan na podlagi sklepa skupščine o likvidaciji družbe, kar pa seveda ne more biti res, saj skupščina ni sprejela sklepa, da ob likvidaciji družbe delavcem prenehajo delovna razmerja. Lahko bi bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja le na podlagi ZDR, zaradi nujnih operativnih razlogov. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je tožnik veljavno odpovedal šestemesečnemu odpovednemu roku in nadomestilu plače v tem času. Pritožnik še navaja, da se vsebina, "da se odpoveduje vsem zahtevkom, ki izhajajo iz naslova delovnega razmerja", nikakor ne more šteti, kakor da je bila vsebina te točke sporazuma tudi odpoved zakonitemu načinu prenehanja delovnega razmerja in se tožnik prenehanju delovnega razmerja na zakoniti podlagi ne more odpovedati. Sodišče poučuje tožnika, da nepoznavanje prava škoduje; isto bi bilo treba šteti tudi za primer tožene stranke, namesto, da je sodišče štelo, da ji verjame, kaj "je imela v mislih". Potem bi moralo verjeti tudi tožniku, da ni vedel, čemu se odpoveduje, namesto da je štelo, da so bile pravice dovolj precizirane. Ni moglo šteti, da se je tožnik odpovedal zakonitemu prenehanju delovnega razmerja. Sporazum je sestavila tožena stranka, tožnik na vsebino ni mogel vplivati, od njega se je zahteval podpis, ker da je bila tožena stranka v likvidaciji in da ne bo prejel plače za avgust, če sporazuma ne podpiše. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe niso odločilne. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, do do sporazuma dne 17.8.1998 ni prišlo po napaki volje tožnika, zakrivljeni s strani tožene stranke. Obe stranki sta vedeli, da gre za napovedano likvidacijo družbe, o čemer je bil obveščen tudi tožnik. V 1.2. točki 1. čl. navedenega sporazuma je določeno, da so pravne posledice likvidacije, ki se nanašajo na zaposlene, da delovna razmerja prenehajo v skladu z zakonom. Sodišče je na podlagi tega pravilno zaključevalo, da so pravne posledice likvidacije nastopile z dnem vpisa sklepa o likvidaciji v sodni register. To v sporazumu ni moglo biti zapisano, saj takrat dan še ni mogel biti znan. Način prenehanja delovnega razmerja v skladu z zakonom je tudi sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kar navedeni sporazum z dne 17.8.1998 tudi pomeni. Zato je bil ta sporazum še sam za sebe dovolj za prenehanje delovnega razmerja po pisnem sporazumu obeh strank. V 2.2. tč. 2. čl. se je tožnik odpovedal svojih zahtevkom napram Stimorol, Trgovskemu podjetju, ki izhajajo iz naslova delovnega razmerja, razen pravicam, do katerih je delavec upravičen na podlagi določil zakona o zaposlovanju in zavarovanju za čas brezposelnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sporazum o odpovedi pravic ni bil brez odmene s strani tožene stranke, saj se je tožena stranka z istim sporazumom obvezala, da bo izplačala enkratno nadomestilo tožniku v bruto znesku 318.488,80 SIT in da bo znesek izplačan v mesecu avgustu 1998. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključevalo, da se je tožnik v bistvu odpovedal le odpovednemu roku in nadomestilu v tem času, ker mu odpravnina skladno s čl. 36. f ZDR ne bi šla, saj pri podjetju še ni bil zaposlen dve leti. Sporazum z dne 17.8.1998 je bil torej podpisan s strani obeh strank brez upoštevne napake volje tožnika, saj tudi morebitna zagrožena posledica, da ne bo dobil izplačane plače za mesec avgust 1998, ni take narave, da bi odločilno vplivala na to, da je tožnik navedeni sporazum podpisal. Obrazložitev sodišča prve stopnje, kaj je tožena stranka "imela v mislih" za rešitev zadeve ni odločilna ob tem, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, kot je že obrazloženo, navedene določbe sporazuma z dne 17.8.1998. Pritožba ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.