Jedro

Dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožeča stranka navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določenem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožeča stranka uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za kršitve. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožeča stranka je za kršitev pravic vedela ves čas, ko je brez pogodbe opravljala delo pri toženi stranki od 1. 11. 2012 dalje, saj je toženca ustno opominjala na to. Zatrjevano razmerje (delovno) je tožeči stranki prenehalo najkasneje s podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 5. 2014, zato je tožba, ki je vložena dne 4. 9. 2014, vložena prepozno. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, ki ga je tožeča stranka prekoračila. Zato je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2012 do 4. 5. 2014 utemeljeno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2014; da tožeči stranki pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 8. 2014 in na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 5. 2014 še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo za čas od 8. 8. 2014 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v matično evidenco pokojninskega invalidskega zavarovanja, ji priznati delovno dobo in ji za ta čas obračunati in izplačati bruto plačo v višini 789,15 EUR mesečno, plačati prispevke in akontacijo dohodnine in ji izplačati mesečne plače v neto višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 19. dne v mesecu dalje do plačila. Zavrnilo pa je obrestni zahtevek pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec in prijavo v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 5. 5. 2014 do 8. 8. 2014. S sklepom je zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da je tožeča stranka od 1. 11. 2012 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu „monter ogrevalnih naprav“; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „monter ogrevalnih naprav“; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje od 1. 11. 2012 do 4. 5. 2014 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obračunati mesečno plačo v višini 789,15 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu do plačila. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 333,67 EUR, v roku 8 dni po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), s tem ko je navedlo, da bi morala tožeča stranka najkasneje v 30 dneh od dneva, ko je izvedela, da pri njej obstajajo elementi delovnega razmerja vložiti tožbo. Takšna ugotovitev je napačna, saj rok za sodno varstvo faktičnega delovnega razmerja prične teči šele, ko delovno razmerje preneha. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je delovno razmerje tožeči stranki prenehalo s podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dne 5. 5. 2014. Delovno razmerje seveda ne more prenehati s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ampak le z odpovedjo. S tem, ko je tožeča stranka podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je le potrdila obstoj delovnega razmerja, ki obstaja že od 1. 11. 2012. Tožeča stranka se je prostovoljno vključila v delovni proces tožene stranke že od 1. 11. 2012. Za opravljeno delo sta se stranki dogovorila za mesečno plačilo v višini osnovne plače kot jo je tožeča stranka prejemala na osnovi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 5. 2014. Tožena stranka je bila z delom tožeče stranke zadovoljna in ji zagotovila, da bo šla na Zavod za zaposlovanje, kjer bo uredila vso potrebno dokumentacijo za redno zaposlitev. Tožena stranka se svojega dogovora ni držala in tako je tožeča stranka vse do aprila 2014 delala brez podpisane pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je aprila 2014 vztrajala, da ji tožena stranka izroči pogodbo o zaposlitvi, sicer bo zanjo nehala delati. Tožena stranka je dne 5. 5. 2014 tožeči stranki v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za dobo enega leta, kar je tožeča stranka podpisala. Tožeča stranka je bila tako že od 1. 11. 2012 v delovnem razmerju, s svojim delom na istem delovnem mestu pa je nadaljevala tudi po 5. 5. 2014 do 8. 8. 2014, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. S tem je tudi začel teči 30 dnevni rok za sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja in je bila tožba, ki jo je tožeča stranka vložila dne 4. 9. 2014 pravočasna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba zmotno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Materialno pravo je pomembno za opredelitev pravne narave spora. Za kakšen spor gre, presodi sodišče na podlagi tožbenih navedb in tožbenih zahtevkov. Tožeča stranka je uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 11. 2012 dalje. Izhajala je iz predpostavke, da je imelo njeno (dejansko) delo vse elemente delovnega razmerja in se zato po 18. členu ZDR-1 domneva, da obstaja delovno razmerje. Glede na to, da pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, kar po določbi četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 na njen obstoj in veljavnost ne vpliva, je tožeča stranka zahtevala tudi izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. To ji je tožena stranka vročila 5. 5. 2014, ko sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 5. 5. 2014 do 4. 5. 2015. Tožena stranka je tožniku dne 7. 8. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki mu jo je vročila dne 8. 8. 2014. Tožnik je vložil predmetno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2014, reintegracijski in reparacijski zahtevek, dne 4. 9. 2014, torej znotraj 30-dnevnega zakonsko določenega roka (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Tožeča stranka pa je s predmetno tožbo zahtevala tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas za obdobje od 1. 11. 2012 do 4. 5. 2014, torej za obdobje, ko s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

6. Ali so res obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ali je šlo za kakšno drugo razmerje, sodišče lahko meritorno odloča samo, če je bila tožba vložena pravočasno. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v zato predpisanih rokih.

7. Ko razmerje, za katerega tožeča stranka trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali tudi neformalno. ZDR-1 sicer določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (77. člen), vendar to ne pomeni, da v praksi ne prihaja tudi do drugačnih prenehanj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Seveda načini, ki jih zakon ne predvideva, ne bodo zakoniti, vendar to ne vpliva na vprašanje rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V teh primerih je sodna praksa jasna - dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožeča stranka navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določenem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožeča stranka uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za kršitve. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožeča stranka je za kršitev pravic nesporno vedela že ves čas, ko je brez pogodbe opravljala delo pri toženi stranki od 1. 11. 2012 dalje, saj je ustno toženca opominjala na to. Zatrjevano razmerje (delovno) je tožeči stranki prenehalo najkasneje s podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 5. 2014, zato je tožba vložena dne 4. 9. 2014, vložena prepozno. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, ki ga je tožeča stranka očitno prekoračila, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, za obdobje od 1. 11. 2012 do 4. 5. 2014, utemeljeno zavrglo. Enako pravno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v zadevah opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013 in opr. št. VIII Ips 194/2012 z dne 18. 2. 2013, na katere se sklicuje tožena stranka.

8. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).