Jedro

Pogodba o zamenjavi vojaškega stanovanja, sklenjena po 25.6.1991 je nična, če je sklenjena za stanovanji na območju različnih držav. Enako velja za soglasje vojaškega stanovanjskega organa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da mora izprazniti stanovanje št. 8 v I. nadstropju v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da toženec zaseda stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, ki je tožeča stranka ni izpodbijala.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji povzema 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine in meni, da soglasje, dano k menjalni pogodbi dne 23.8.1991 ter odločba o dodelitvi stanovanja z dne 29.8.1991 nista pravno veljavna akta. Sklep Komande garnizona Ljubljana je sklep organa tuje države. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato utemeljen. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem se je zmotno oprlo na zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84).

Odločba o dodelitvi spornega stanovanja z dne 29.8.1991 je temeljila na pogodbi o zamenjavi stanovanj, ki sta jo sklenila toženec in F.S. dne 23.8.1991 in sicer za stanovanji na območju Republike Slovenije in Republike BiH. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila sporna pogodba nična, nični pa sta bili tudi soglasji k tej zamenjavi in odločba o dodelitvi na podlagi te zamenjave.

Do 25.6.1991 so se na območju Republike Slovenije za vojaška stanovanja uporabljali zvezni predpisi (zakon o sredstvih in financiranju JLA, Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89 in pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA, Vojaški Ur.l., št. 5/86 - 9/90), ki so urejali tudi zamenjavo stanovanj in sicer na celotnem območju SFRJ. To so bili specialni predpisi, ki so upoštevali specifične stanovanjske potrebe aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb v službi v JLA. Stanodajalec je bil po teh predpisih garnizijski stanovanjski organ, ki je imel posebna pooblastila tudi pri zamenjavi stanovanj (po 55. do 58. členu pravilnika predlagal zamenjavo, dajal soglasje itd.).

Sočasno je na območju Slovenije veljal ZSR, ki je določal pravila (drugačna) o zamenjavi stanovanj za nevojaška (civilna) stanovanja. Ta zakon ni imel nobenih medrepubliških kolizijskih norm, ki bi urejala vprašanje zamenjave na območjih različnih republik nekdanje SFRJ.

Po 25.6.1991 zvezni predpisi o vojaških stanovanjih niso več veljali. Na območju nekdanje SFRJ je nastalo več samostojnih držav. ZSR se je še naprej uporabljal na območju Republike Slovenije s tem, da sedaj ni bil več le republiški, temveč državni zakon. Ker specialnih predpisov za vojaška stanovanja Republika Slovenija še ni sprejela, se je ZSR uporabljal tudi za vojaška stanovanja. Vendar pa je ta ureditev lahko veljala le v tistem obsegu, v katerem je veljala za druga (nevojaška) stanovanja.

Razmerja z drugimi republikami, ki so dotlej nastajala na podlagi zveznih predpisov, pa so po 25.6.1991 postala razmerja z mednarodnim elementom. Zanje velja notranje pravo le, če nanj napotujejo norme mednarodnega zasebnega prava. Ne ZSR ne zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82) nista imela posebnih določb o zamenjavi stanovanj na območju različnih držav. Tudi nobena mednarodna pogodba takšne zamenjave stanovanj ni urejala.

Edina določba, ki je posredno posegla v ta razmerja, je bil 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Ta je z dnem 25.6.1991 prenesel vsa upravljalska upravičenja v zvezi z vojaškimi stanovanji na Republiko Slovenijo. Za pravnoveljavno razpolaganje s stanovanji iz stanovanjskega sklada JLA je bila odtlej legitimirana le tožeča stranka. In sicer tako za dodeljevanje kot tudi za zamenjavo stanovanj. Zamenjavo bi lahko veljavno izvedla z dodelitveno odločbo ali kakšnim drugim aktom, s katerim bi soglašala z vselitvijo imetnika stanovanjske pravice iz druge države v stanovanje na območju Republike Slovenije. V nobenem primeru pa takšne pogodbe po 25.6.1991 nista več mogla veljavno skleniti imetnika stanovanjske pravice, Komanda garnizona pa ne več izdati veljavnega soglasja ali odločb v zvezi z njo.

Zastavlja se le še vprašanje, ali so sporni akti zgolj izpodbojni ali morda nični. Predpisi o pravicah stanodajalcev ter pridobitvi in izgubi stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini so bili prisilne narave. Prisilne narave pa je tudi že navedeni 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine. Pogodba o zamenjavi z dne 23.8.1991, soglasje k njej z istega dne in odločba z dne 29.8.1991 so bili v nasprotju s temi predpisi. To pa je po 1. odstavku 103. člena ZOR razlog za ničnost in ne le izpodbojnost. Na njihovi podlagi toženka zato ni mogla pridobiti stanovanjske pravice in je tako v stanovanju brez pravnega naslova.

Če pa so navedeni akti nični, je tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev v prejšnje stanje z izpraznitvenim zahtevkom po 58. členu stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91), ne da bi zahtevala s tožbo tudi ugotovitev ničnosti. Sodišče ob presoji dajatvenega zahtevka ničnost ugotovi kot predhodno vprašanje (1. odstavek 109. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Revizijsko sodišče je zato drugostopno sodbo v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZPP spremenilo in vzpostavilo prvo sodbo.