Jedro

Ker mora zdravnik, ki zdravniške prakse ne opravlja v polni delovni obveznosti, izkazati svojo sposobnost samostojnega opravljanja zdravniške službe na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, je bila določitev izvedeniškega dela ustrezna tej zahtevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zdravniška zbornica Slovenije, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da se A.A., dr. med., podaljša licenca za delo na področju medicine dela, prometa in športa, za obdobje od 3. 1. 2016 do 2. 1. 2023, pod pogojem strokovnega izpopolnjevanja v trajanju pet mesecev, v polni delovni obveznosti, ki bo vključevalo štiri mesece opravljanja dela tako, da ima skupino delavcev za katere bo opravil oceno tveganja za njihova delovna mesta, predlagal obseg pregleda, opravil preglede skupaj z analizo izvidov in preiskav, naredil analizo zdravstvenega stanja skupine, podal mnenje o njihovi delazmožnosti tako za delodajalca, kot osebnega zdravnika in delavca - pacienta, preučil Zakon o varnosti in zdravju pri delu in pravilnike, 14 dni opravljal preglede kandidatov in voznikov motornih vozil ter 14 dni krožil v medicini športa v UKC X., Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa, Centru za medicino športa, pod mentorstvom asist. dr. sc. B.B., dr. med. V 2. točki izreka je prvostopenjski organ določil rok za izpolnitev pogoja za podaljšanje licence ter v 3. točki odločil, da če navedenega pogoja ne bo izpolnil, mu z dnem 3. 1. 2016 licenca preneha veljati. V 4. točki je odločil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. Tožena stranka je pojasnila, da se je postopek začel na vlogo stranke, dne 15. 6. 2015. Iz vloge je izhajalo, da je bil A.A. do 24. 12. 2012 za nedoločen čas zaposlen na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije OE Celje (v nadaljevanju ZZZS), na delovnem mestu vodje nadzornik zdravnikov, od 25. 12. 2012 pa je upokojen in delo imenovanega zdravnik opravlja občasno. Tako iz vloge izhaja, da ne opravlja dela specialista medicine dela, prometa in športa v polni delovni obveznosti.

3. Skladno z določbo 22. člena Pravilnika o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik) zbornica zdravniku, ki ne opravlja zdravniške prakse v polni delovni obveznosti, predpiše posebne pogoje v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja in v skladu z določbo 190. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti postavi izvedenca. V konkretnem primeru je bil izvedenec, izr. prof. dr. C.C., dr. med. postavljen s sklepom, št. 1631-446/2015/4 z dne 21. 8. 2015. 4. Prvostopenjski organ je izvedenkino mnenje dobil 24. 11. 2015 in z njim dne 25. 11. 2015 seznanil stranko. V določenem roku 5 dni, dne 2. 12. 2015, je stranka organu pojasnila, da se z mnenjem izvedenke ne strinja, razen v delu, kjer navaja, da je strokovno usposobljen za opravljanje dela na ZZZS. Tožena stranka je v nadaljevanju povzela vse pripombe in izvedenko z dopisom z dne 3. 12. 2015 seznanila z vsebino opredelitve zdravnika do izvedenskega mnenja. Dne 22. 12. 2015 je izvedenka na pripombe odgovorila. Z odgovorom je bil seznanjen, v skladu z določbami ZUP, tudi zdravnik, ki je toženi stranki pripombe posredoval 4. 1. 2016. 5. Po preučitvi izvedenskih mnenj in zdravnikovih opredelitev do obeh mnenj izhaja, da je zbornica v celoti sledila mnenju izvedenke. Slednja je argumentirano in obsežno pojasnila, da višina predlaganega pogoja temelji na ugotovitvi, da je zdravnik do upokojitve leta 2012, delal kot vodja nadzornih zdravnikov na ZZZS OE Celje, od 25. 12. 2012 pa je upokojen in delo imenovanega zdravnika opravlja po pogodbi. Tožena stranka pritrjuje mnenju izvedenke, da se zdravniku ne oporeka nadaljnje izvajanje izvedeniškega dela, ki je izključno izvedensko delo s področja medicine dela, prometa in športa (v nadaljevanju MDPŠ). Pojasnila pa je, da je mnenje sestavljeno na podlagi celotne specializacije in ne le na področju izvedeništva, ki je del specializacije iz MDPŠ. Izvedeniško delo je usmerjeno v ocenjevanje začasne delazmožnosti na ZZZS komisijah, manjka pa zdravniku novejšega znanja s področja medicine dela prometa in športa in prakse na področju MDPŠ ter znanje s področja novega Zakona o varnosti in zdravju pri delu.

6. Tožena stranka je pritožbo A.A. zoper izpodbijano tožbo zavrnila.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je odločba nepravilna, nezakonita in v nasprotju z določili Pravilnika. Opozarja, da pravilnik, ki se uporablja v tem postopku, loči med dvema terminoma - strokovna usposobljenost in dodatno strokovno izpopolnjevanje. Tako v konkretni zadevi predstavlja pravno podlago za odločanje Pravilnik o zdravniških licencah (Uradni list RS, št. 109/89 in nadaljnji), ki ga je upoštevala tožena stranka tudi pri imenovanju izvedenke. V samem izreku odločitve sklepa ter obrazložitvi sklepa, pa je bila določba 22. člena Pravilnika uporabljena napačno ali pa sploh ni bila uporabljena. Tožnik pojasnjuje, da je pridobil ustrezno število kreditnih točk in navaja, da je od 24. 12. 2012 dalje upokojen, občasno pa na ZZZS opravlja delo imenovanega zdravnika. Meni, da bi mu tožena stranka, ob upoštevanju prvega odstavka 22. člena Pravilnika, lahko predpisala posebne pogoje v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja, kot jih določa 24. člen istega Pravilnika. Opozarja tudi na uporabo prostega preudarka tožene stranke, ki ga ni mogoče utemeljiti z dejstvom, da kot zdravnik dela ne opravlja v polni delovni obveznosti, niti z izdelanim izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo. Izvedeniško delo temelji na subjektivni oceni izvedenke o tožnikovi strokovni usposobljenosti in ni preverljivo. Tudi sicer njegova strokovna usposobljenost ni bila korektno ugotovljena. Mnenje je namreč izvedenka oprla na listine v spisu ter dodatno pridobljena izobraževanja tožnika od leta 2009 do 2015 in ni upoštevala navedb o opravljanju preostalega dela ter samoizobraževanja.

8. V nadaljevanju navaja, da zbornica ni imela pooblastila za postavitev izvedenke. Strokovna usposobljenost zdravnika za licenčno obdobje se namreč lahko preverja v primerih iz 21. člena Pravilnika, kamor njegov primer ne sodi, ker se licenca podaljšuje pod pogoji 22. člena. Slednji določa, da lahko zbornica predpiše pogoje v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja in ne preverjanja strokovne usposobljenosti. Sklicuje se tudi na določbo drugega odstavka 23. člena Pravilnika, ki določa, da zaradi ugotavljanja stalnega in nepretrganega strokovnega izpopolnjevanja, zdravnik v obdobju sedem let enakomerno razporedi stalno podiplomsko izpopolnjevanje. Tako je zbornica v izpodbijanem sklepu pomešala različne postopke in pristojnosti in posledično ravnala napačno, ko je za izdelavo pisnega mnenja o strokovni usposobljenosti določila izvedenko. Iz sklepa in navodila izvedencu izhaja preverjanje strokovne usposobljenosti zdravnika, čeprav listine in korespondenca med tožnikom in bolnico ne dokazuje dvoma v njegovo strokovno usposobljenost. Tako je zdravniška zbornica na podlagi izvedenskega mnenja, pod izrazom strokovno izpopolnjevanje, pravzaprav predpisala strokovno usposabljanje, v nasprotju z določbo 22. člena Pravilnika.

9. Opozarja tudi, da je bil izrek sklepa o postavitvi izvedenca vsebinsko usklajen z določbami Pravilnika o zdravniških licencah, ki je pričel veljati 18. 7. 2015 in ki je v določbah od 23. do 28. člen predpisal postopek podaljšanja licence s preizkusom strokovne usposobljenosti. Pravilnika iz leta 2015 v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti, ker se morajo postopki začeti pred njegovo uveljavitvijo, končati po predpisih, ki veljajo do uveljavitve tega Pravilnika. Tudi sicer določbe novega Pravilnika niso bile spoštovane, ker preizkus strokovne usposobljenosti izvaja komisija in šele tako izveden poizkus šteje kot pridobitev izvedenskega mnenja v okviru postopka podaljšana licence.

10. Izvedenka je tožniku v izvedenskem mnenju naložila dodatno strokovno izpopolnjevanje oziroma izobraževanje, ki ima vsebino dodatnega strokovnega usposabljanja po 28. členu novega Pravilnika. Pravilnik veljaven v konkretnem primeru, pa v nobenem členu ne določa, kaj predstavlja dodatno strokovno usposabljanje, kar kaže na to, da je prvostopenjski organ bistveno kršil pravila postopka ter zmotno in napačno uporabil materialno pravo.

11. Tožnik navaja tudi, da je zbornica v postopku podaljšanja licence spregledala, da je tožnik upokojenec, katerega delo omejujejo določbe Zakona o urejanju trga dela in druge zakonske podlage, vse ob upoštevanju določb Zakona o delovnih razmerjih. Predpisano delo, ki naj bi ga opravljal mora torej imeti ustrezno pravno podlago.

12. Posebej opozarja, da mu je bila v predhodnih licenčnih obdobij podaljšana licenca brez dodatnega strokovnega izpopolnjevanja ali usposabljanja, pa je službo nadzornega in imenovanega zdravnika na ZZZS opravljal tako kot sedaj. Licenca se mu je tudi pri prejšnjih dveh podaljšanjih podaljševala na podlagi istega Pravilnika, pa zdravniška zbornica v predhodnih postopkih ni imela pomisleka, da delo imenovanega zdravnika, ki se opravlja v skladu z 81. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ni delo zdravnika v zdravniški praksi v polni delovni obveznosti. Gre za delo zdravnika, ki vsebuje elemente opravljanja zdravniške službe opredeljene v 4. členu Zakon o zdravniški službi. To delo je njegova edina zdravniška dejavnost, zato je svoje strokovno izpopolnjevanje usmeril v to področje ter o tej tematiki predaval na II. Mednarodnem kongresu medicinski izvedencev.

13. Ne strinja se s subjektivnim stališčem izvedenke, da je izvedeništvo del specializacije iz MDPŠ. Subjektivno stališče izvedenke, da zato ker se ni udeleževal izobraževanj na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa (v nadaljevanju KIMDPŠ) in posledično ne pozna novosti v MDPŠ, ne more biti podlaga za ugotavljanje njegove strokovne usposobljenosti s tega področja. Izvedenka njegovega samoizpopolnjevanja in študija ustrezne literature s področja MDPŠ in dela na tem področju ni želela spoznati, čeprav je na to opozoril v dopisu z dne 1. 12. 2015. Kot sodni izvedenec sodeluje tudi z delovnimi in socialnimi sodišči in zanje opravlja izvedenska mnenja o preostali delovni možnosti. Meni, da je ocena izvedenke o njegovi strokovni usposobljenosti nepopolna in nepravilna. Izvedenka je v obeh podanih mnenjih zaključila, da je za delo izvedenca na ZZZS gotovo zelo usposobljen in nima nobenega zadržka, da bi to delo opravljal še naprej.

14. Opozarja tudi na ravnanje tožene stranke, ki je kljub enakim pomislekom izvedenke o strokovni usposobljenosti posameznih zdravnikov, tem zdravnikom podaljšala licenco za delo na področju MDPŠ, ob pogojih dodatnega strokovnega izpopolnjevanja, ki so vsebinsko podobni njegovim, vendar pa jim pogoja dodatnega strokovnega izpopolnjevanja ni bilo treba izpolniti v času trajanja zaposlitve na delovnem mestu imenovanega zdravnika pri ZZZS, če pa bodo želeli opravljati zdravniški službo na preostalih področjih MDPŠ, pa bodo morali svojo strokovno usposobljenost izkazati z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem, kar bo podlaga za podaljšanje licence. Te izjeme v njegovem primeru zbornica ni naredila, zato mu je bila kršena pravica enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, da toženo stranko pozove, naj natančno obrazloži te primere, toliko bolj zato, ker ne Zakon o zdravniški službi, ne Pravilnik o zdravniških licencah, ne urejata primera kot je sporen, ko zdravnik, ki podaljšuje licenco ni več aktiven, ampak je upokojenec.

15. Ne strinja se tudi z argumentacijo v odločbi drugostopenjskega organa. Nepravilen je zaključek tega organa glede pooblastil izvedenke, ki temeljijo na splošnih predpisih in ne na specialnih predpisih. Prav tako se ne strinja s pavšalno obrazložitvijo v delu, ki se nanaša na možnost opravljanja dela s statusom upokojenca ter kot napačne šteje razlage terminov strokovne usposobljenosti in dodatnega strokovnega izpopolnjevanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

16. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti zavrača tožbeni zahtevek. Določba 22. člena Pravilnika utemeljuje uporabo prostega preudarka zbornice, če niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za podaljšanje licence določa Zakon o zdravniški službi (v nadaljnjem besedilu ZZdrS) in Pravilnik. Iz tožnikov navedb izhaja, da z ZZZS, kot imenovani zdravnik, sodeluje občasno, povprečno 60 ur mesečno, kar je po presoji tožene stranke temelj za obravnavo vloge na podlagi 22. člena Pravilnika. V zvezi s tožbenimi navedbami glede mnenja izvedenke, iz katerega izhaja pritrditev tožniku, da je za delo izvedenca na ZZZS gotovo zelo usposobljen in izvedenka nima zadržkov glede opravljanja tega dela še naprej, pa opozarja, da licenca na področju MDPŠ pomeni tudi delo na področju varnosti in zdravja pri delu, in sicer določanje trajne dela nezmožnosti skupine delavcev, izdelovanje ocene tveganja za delavce oziroma delavna mesta, varovanje zdravja kandidatov za voznike in voznike motornih vozil ter športnike, prav tako mu licenca omogoča opredeljevanje pacientov in delo na področju splošne medicine, ker je glede na 80. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, za zavarovane osebe starejše od 19 let, izbrani osebni zdravnik lahko tudi specialist MDPŠ. Tožnik v postopku ni navedel, da bi se z dodatnimi področji, medicino prometa in/športa ukvarjal, prav tako obsega njegovo delo po lastnih navedbah 60 ur mesečno, od tega osebni kontakt osebni kontakt s pacienti 1/4 dela na mesec. Pojasnjuje namen podaljšanja licence in navaja razloge, ki utemeljujejo strokovno usposobljenost oziroma potrebo po strokovni usposobljenosti.

17. V zvezi s sklicevanjem na izjeme v določenih postopkih podaljševanja licenc, pa tožena stranka te trditve šteje kot nova dejstva, ki so v neskladju z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu. Dodatno pojasnjuje, da v vsakem konkretnem primeru organ odloči o zadevi na podlagi ugotovljenih dokazov in dejstev, zato morebitna drugačna odločitev v drugi zadevi ne temelji na podobnem ali enakem dejanskem stanju. Že tožnikove navedbe, da je od 24. 12. 2012 upokojen in da delo imenovanega zdravnika opravlja občasno, kažejo na dejstvo, da ne gre za za podobne ali enake primere, v katerih tožena stranka odloča o podaljševanju licence zdravnikom, ki opravljajo delo na delovnem mestu imenovanih zdravnikov oziroma zdravnikov izvedencev na ZZZS. Zavrača tožnikove navedbe v zvezi s pooblastili izvedenke, ker je postopek podaljšanja licence upravni postopek, katerega uporaba je subsidiarna. Tožnik je v tem postopku sodeloval. V zvezi z navedbami o statusu upokojenca v povezavi z opravljanjem dodatnega strokovnega izpopolnjevanja ter pomenom termina strokovna usposobljenost in dodatno strokovno izpopolnjevanje, pa se je tožena stranka izrekla že v odločbi z dne 25. 8. 2016. Tožena stranka tako meni, da je ob izraženem dvomu v strokovno usposobljenost tožnika za delo na področju MDPŠ, naložitev dodatnega strokovnega izpopolnjevanja sorazmeren ukrep s pridobitvijo pravice, ki jo tožniku daje licenca za samostojno delo na področju MDPŠ in sorazmerno s splošno zahtevo zaščite varnosti pacientov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa, ki je tožniku podaljšal licenco za delo na področju splošne medicine dela, prometa in športa za obdobje od 3. 1. 2016 do 2. 1. 2023, pod pogojem določno opredeljenega strokovnega izpopolnjevanja in v roku določenem za izpolnitev naložene obveznosti ter opozorilom na posledico neizpolnitve naložene obveznosti na način in v roku, kot določeno. Prvostopni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi tožnikove vloge z dne 15. 5. 2015 ter izvedenega ugotovitvenega postopka.

20. Podelitev, podaljševanje in odvzem licence je zakonsko urejeno v 7. poglavju ZZdrS. Ta v 33. členu z naslovom "Podeljevanje, podaljševanje in odvzem licence" določa, da zdravniku, ki izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, zbornica podeli licenco (prvi odstavek). V 35. členu ZZdrS določa, da sme zdravnik samostojno opravljati zdravniško službo na področju, za katerega ima licenco (prvi odstavek). Natančnejše pogoje za določitev strokovnih dosežkov kot dokaza strokovne usposobljenosti, vsebino, roke in postopek preizkusa strokovne usposobljenosti, kolikor zdravnik ne izpolnjuje pogoja strokovnih dosežkov, ter potrebne postopke in evidence določi zbornica (drugi odstavek). Po 36. členu mora zdravnik pred iztekom veljavnosti licence preložiti zbornici dokazilo o izpolnjevanju pogojev za podaljšanje licence; v primeru, da zdravnik ne predloži dokazil, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti (prvi odstavek). Zdravnik, ki prvič ne opravi uspešno preizkusa strokovne usposobljenosti ali prvič ne pride na preizkus v določenem roku, se mora na svoje stroške ob rednem delu dodatno strokovno izpopolnjevati na ustreznem področju (drugi odstavek). Po končanem dodatnem strokovnem izpopolnjevanju lahko zdravnik še enkrat opravlja preizkus strokovne usposobljenosti (tretji odstavek). 38. člen pa določa, da podrobnejša določila o načinu, organih, evidenci in postopku pri odločanju o podelitvi, podaljšanju in odvzemu licence sprejme zbornica v soglasju z ministrom (prvi odstavek); za podelitev, podaljšanje in odvzem licence pa se izda odločba v upravnem postopku (drugi odstavek).

21. V konkretni zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbah Pravilnika o zdravniških licencah, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 109/1999, 107/2000, 45/2002, 44/2004, 136/2006 in 25/2000. Gre za določbe Pravilnika, ki so bile pravilno uporabljene na podlagi določbe drugega odstavka 35. člena Pravilnika o zdravniških licencah (Uradni list RS, št. 48/2015), ki je začel veljati 18. 7. 2015 in določa, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega pravilnika, končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega pravilnika.

22. Pravilnik v III. poglavju ureja podaljšanje licence. V 20. členu je tako določeno, da se zdravniku licenca podaljša za licenčno obdobje 7 let, na podlagi dokazil o strokovni usposobljenosti za nadaljnje delo v svoji stroki (prvi odstavek). 21. člen določa, da se preverjanje strokovne usposobljenosti zdravnika za licenčno obdobje ugotavlja s kreditnimi točkami, ki jih pridobi zdravnik s stalnim podiplomskim izpopolnjevanjem (prvi odstavek); kolikor zdravnik ne pridobi potrebnega števila kreditnih točk za podaljšanje licence, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti (drugi odstavek). 22. člen pa določa, da mora za podaljšanje licence zdravnik v preteklem licenčnem sedemletnem obdobju zbrati najmanj 75 kreditnih točk v skladu z določili tega pravilnika; kolikor v tem obdobju ne opravlja zdravniške prakse v polni delovni obveznosti, mu zbornica za podaljšanje licence lahko predpiše posebne pogoje v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja (prvi odstavek).

23. Iz izpodbijane odločbe izhaja (kar med strankama ni sporno), da je tožnik v preteklem licenčnem sedemletnem obdobju zbral najmanj 75 kreditnih točk in podatek, ki tudi ni sporen, da je tožnik od 25. 12. 2012 dalje upokojen in delo imenovanega zdravnika na ZZZS v Celju opravlja občasno, največ 60 ur mesečno. Po presoji sodišča navedena (nesporna) podatka utemeljujeta uporabo določbe prvega odstavka 22. člena Pravilnika in posledično odločitev prvostopenjskega organa, ki je pri tem v celoti sledil mnenju postavljenega izvedenca in odločil, da se tožniku podaljša licenca pod pogojem dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v trajanju 5 mesecev, v polni delovni obveznosti, ki bo vključevalo v izreku navedeno vrsto in obseg izpolnjevanja, vse pod mentorstvom asist. dr. sc. B.B., dr. med..

24. Če torej uporabo določbe 22. člena Pravilnika utemeljujeta že zgoraj navedena in podatka, sodišče v nadaljevanju kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, da slednja določba podaljšanja licence ne pogojuje s strokovno usposobljenostjo tožnika. Tožniku pojasnjuje, da je sporna odločitev v konkretnem primeru pogojena z sicer nespornim dejstvom, da je tožnik upokojen in torej zdravniške prakse na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, ne opravlja v polni delovni obveznosti. Ker pa je smisel podelitve licence (in posledično tudi podaljševanje licence) strokovna usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na področju, za katerega je zaprosil za podelitev oziroma podaljšanje licence (33. in 35. člen ZZdrS), je prvostopenjski organ v konkretnem primeru imel pravno podlago za ugotovitev strokovne usposobljenosti tožnika.

25. Kot neutemeljenega pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je dopustno ugotavljanje strokovne usposobljenosti samo v primeru uporabe določbe 21. člena Pravilnika, ki pa ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Sodišče se s slednjo trditvijo tožnika strinja in ugotavlja, da določba 21. člena v konkretnem primeru res ne more biti uporabljena. V zadevi namreč ni sporno, da je bila tožnikova strokovna usposobljenost v smislu določbe 21. člena Pravilnika (že) ugotovljena na podlagi zahtevanega števila kreditnih točk. Tožniku pojasnjuje, da ugotavljanje strokovne usposobljenosti v njegovem primeru ne temelji na tej pravni podlagi, ampak ugotovitvi, da delovne obveznosti na področju za katerega je prosil za podaljšanje licence ne opravlja v polni delovni obveznosti (je upokojen). Slednja ugotovitev, kar je sodišče že pojasnilo, pa zahteva da mu zbornica za podaljšanje licence lahko predpiše posebne pogoje v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja. Po presoji sodišča posebnih pogojev brez ugotovitve strokovne usposobljenosti zdravnika ni mogoče določiti. Da ne gre za ugotavljanje strokovne usposobljenosti na podlagi določbe 21. člena, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da se tožnik nima določnega preizkusa strokovne usposobljenosti, ki ga predpisuje določba drugega in tretjega odstavka 21. člena Pravilnika.

26. Ker ugotavljanje strokovne usposobljenosti za delo zdravnika na MDPŠ zahteva strokovno znanje s katerim uradna oseba ne razpolaga, je bila po presoji sodišča pravilna tudi odločitev, da se za dokazovanje tega dejstva v postopek pritegne izvedenec, kot to določajo pravila ZUP. Gre za pravila, ki se v postopku kot je obravnavani, uporabljajo subsidiarno. Sodišče po vpogledu v listine predloženega spisa ugotavlja, da je tožena stranka izdajo sklepa št. 1631-44672015/4 z dne 21. 8. 2015 o določitvi izvedenca oprla na določbo 190. člena ZUP in 22. člen Pravilnika. Sodišče ugotavlja tudi, da je bil tožnik seznanjen z nameravano postavitvijo izvedenca, prav tako je bil seznanjen z njegovim izvidom in mnenjem. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bil izrek sklepa o postavitvi izvedenca vsebinsko usklajen z določbami Pravilnika o zdravniških licencah, ki je pričel veljati 18. 7. 2015 in je ki je v določbah od 23. do 28. člena predpisal postopek podaljšanja licence s preizkusom strokovne usposobljenosti. Iz 2. točke sklepa izhaja, da mora izvedenka ugotoviti, ali strokovna usposobljenost in znanje tožnika ustreza zahtevani ravni za podaljšanje licence za delo na področju MDPŠ, oziroma ali bi bilo treba zdravniku naložiti posebne pogoje v obliki dodatnega strokovnega izpopolnjevanja, v kakšnem obsegu, kje in pod čigavim mentorstvom. Ker mora zdravnik, ki zdravniške prakse ne opravlja v polni delovni obveznosti, izkazati svojo sposobnost samostojnega opravljanja zdravniške službe na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, je bila določitev izvedeniškega dela ustrezna tej zahtevi. Ker je naloga prvostopenjskega organa, da podeljuje, podaljšuje in odvzema licence, to nalogo pa opravlja kot javna pooblastila (71. člen ZZdrS), je ob odsotnosti podrobnih navodil Pravilnika tožena stranka imela pravico, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, sama določiti obseg ugotavljanja strokovne usposobljenosti, način ter trajanje dodatnega strokovnega izpopolnjevanja ter na podlagi tako pridobljenega izvedeniškega mnenja določiti tudi obseg in pogoje dodatnega strokovnega izpopolnjevanja. Očitana usklajenost izreka sklepa o postavitvi izvedenca z določbami Pravilnika o zdravniških licencah, ki je pričel veljati 18. 7. 2015, v konkretnem primeru, ko gre za strokovno presojo na zakoniti pravni podlagi, ne more pomeniti nezakonitosti postopanja organa. Odločitev organa je podvržena presoji zakonitosti v omejenem obsegu, presoja se le, ali je bila odločitev z določitvijo posebnih pogojev dodatnega strokovnega izpopolnjevanja (torej način in časovno trajanje dodatnega strokovnega izpopolnjevanja) očitno nerazumna glede na okoliščine, ki izhajajo iz posameznega primera. V obravnavanem primeru je sodišče že pojasnilo, da gre za postopek, ki ga je bil prvostopenjski organ, po ugotovitvi, da je tožnik od 25. 12. 2012 upokojen, da delo imenovanega zdravnik pri ZZZS opravlja občasno in dela specialista MDPŠ v polni delovni obveznosti ne opravlja, bil dolžan voditi na podlagi določbe 22. člena Pravilnika, zato v konkretnem primeru očitana nezakonitost ni bila podana.

27. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da se strokovno izpopolnjevanje dokazuje na način iz 24. člena Pravilnika. Določbo drugega odstavka 23. čelna Pravilnika, ki določa, da zaradi ugotavljanja stalnega in nepretrganega strokovnega izpopolnjevanja zdravnik v obdobju sedem let enakomerno razporedi stalno podiplomsko izpopolnjevanje, je namreč treba razlagati v povezavi z določbo prvega odstavka 21. člena Pravilnika, ki določa, da zdravnik stalno podiplomsko izpopolnjevanje dokazuje s pridobljenimi kreditnimi točkami.

28. Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 29. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K točki II izreka:

30. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.