Jedro

Ko je tožena stranka naknadno izvedela, da tožnik nima zahtevane izobrazbe za opravljanje vojaške službe (ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je predložil neverodostojno spričevalo), mu je utemeljeno izdala odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 94. člena ZObr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep št. 1000-690/2006-1 z dne 15. 11. 2006 in odločba št. 1004-630/2006-3 z dne 23. 1. 2007, ki ju je izdala tožena stranka. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke, in sicer, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje 24. 1. 2007 nezakonito prenehalo, zato traja še naprej. Tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 23. 1. 2007 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti nazaj v zavarovanje in mu iz naslova plače za obdobje od 23. 1. 2007 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plačo z vsemi dodatki, kar je imela tožeča stranka pred izdajo obvestila z dne 23. 1. 2007. Tožena stranka pa je dolžna od obračunane bruto plače plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega dne v mesecu do plačila, vse v osmih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tretji odstavek 26. člena Zakona o spremembah Zakona o obrambi določa, da se šteje, da izpolnjujejo pogoje glede zahtevane strokovne izobrazbe za vojake oziroma podčastnike pripadniki stalne sestave, ki imajo IV. stopnjo izobrazbe, ki so ob uveljavitvi tega zakona razporejeni na formacijske dolžnosti vojakov oziroma podčastnikov z zahtevano peto stopnjo izobrazbe. Tretji odstavek 26. člena ZObr neodvisno od 1. odstavka istega člena določa spregled izobrazbe za skupino zaposlenih, ki so na dan uveljavitve zakona bili razporejeni na dolžnosti, za katere se zahteva peta stopnja izobrazbe, sami pa so imeli končano IV. stopnjo izobrazbe. Zakon za to skupino ne določa, da so morali imeti na dan 14. 1. 1995 najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Tožnik je tekom postopka navedel in izkazal, da je po poklicu mizar z dokončano srednjo lesarsko šolo. Ob sklenitvi delovnega razmerja za dolžnost vojak (vojaški policist) se je zahtevala po takrat veljavnem ZObr IV. stopnja izobrazbe, ki jo je tožnik imel. Kasneje je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, za katero se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe, ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka ni preverila izobrazbe tožnika. To je storila šele čez nekaj let. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo potrebno ugotavljati, ali ima tožnik V. stopnjo izobrazbe ali ne. Tožena stranka je opustila dolžno ravnanje, zato tožnik sedaj ne more nositi negativnih posledic. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme nosi delodajalec. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi tožnik moral dokazati verodostojnost spričevala. Tožena stranka je tista, ki bi morala dokazati verodostojnost spričevala, kar pa ni storila. S tem ko je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo verodostojnost spričevala, je po prepričanju tožnika preseglo svoje pristojnosti, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za dolžnost kandidata za podčastnika 7. 3. 1995 in 15. 11. 1995 pogodbo o zaposlitvi za formacijsko dolžnost vojak. Dne 1. 9. 2001 je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za formacijsko dolžnost podčastnik. Tožena stranka je dne 25. 10. 2006 z dopisom Š. X izvedela, da spričevalo z dne 22. 6. 1994, ki ga je predložil tožnik, ni verodostojno. Tožnik je z neverodostojnim spričevalom dokazoval, da ima srednješolsko izobrazbo. Dejansko tožnik tako nima V. stopnje izobrazbe, temveč IV. stopnjo, zaključil je poklicno izobraževanje za poklic mizar. Po določbi 3. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji) je kot poseben pogoj za opravljanje vojaške službe poleg ostalega zahtevana ustrezna izobrazba. Ustrezna izobrazba je po določbi 5. odstavka citiranega člena za vojaka praviloma končana srednja poklicna šola, za podčastnika srednja ali višja šola in za častnika najmanj visoka strokovna šola. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje del podčastnika, zato sta odločbi tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2006 in 23. 1. 2007 pravilni in zakoniti.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje. Druga alinea 3. odstavka 88. člena ZObr med pogoji za poklicno opravljanje vojaške službe med drugim določa, da mora imeti tisti, ki želi opravljati vojaško službo ustrezno izobrazbo. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik nima ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje del podčastnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo sporne odločbe. 94. člen ZObr določa, da lahko X pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če preneha izpolnjevati posebne pogoje iz 88. člena zakona. V 6. odstavku 88. člena pa izrecno določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev določenih s tem zakonom za poklic za delo na obrambnem področju preneha delovno razmerje v X z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja.

Peti odstavek 88. člena ZObr kot ustrezno stopnjo izobrazbe iz 3. odstavka istega člena določa za vojaka praviloma končano srednjo poklicno šolo, za podčastnika pa srednjo ali višjo šolo. Beseda "praviloma" se nanaša na tiste delavce na obrambnem področju, ki so bili ob uveljavitvi ZObr ter Zakonov o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS št. 47/2002) in (ZObr-D, Ur. l. RS št. 40/2004) že zaposleni na obrambnem področju ter razporejeni na delovna mesta oziroma formacije, za katere ne izpolnjuje predpisanih pogojev glede stopnje in smeri izobrazbe, ne pa za delavce, ki so bili na obrambnem področju zaposleni kasneje in za katere velja navedena določba glede stopnje izobrazbe v absolutnem smislu. Na navedeno kažejo prav kasnejše spremembe Zakona o obrambi, ki so v prehodnih in končnih določbah podrobneje uredile uporabo zakona, v zvezi s pogoji glede stopnje in smeri izobrazbe, za zaposlene na obrambnem področju. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka seznanjena s končano izobrazbo tožnika - mizar z dokončano srednjo lesarsko šolo, preden ga je zaposlila. Tožena stranka je bila seznanjena, da ima tožnik V. stopnjo strokovne izobrazbe, ni pa preverjala izobrazbe ob sklenitvi delovnega razmerja. Tožnik je s prevaro dosegel, da ga je tožena stranka obravnavala kot delavca s V. stopnjo izobrazbe in je z njim kot z delavcem s V. stopnjo izobrazbe sklenila pogodbo o zaposlitvi. Le v primeru, da bi bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik na podlagi dejstva, da ima le IV. stopnjo izobrazbe, bi se ob uveljavitvi sprememb ZObr in ob upoštevanju njegovih prehodnih in končnih določb lahko štelo, da izpolnjuje izobrazbeni pogoj. Ker je pa je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik na podlagi V. stopnje izobrazbe, tožena stranka pa je v letu 2006 ugotovila, da zahtevane izobrazbe tožnik nima, ni imela pravne podlage, da bi na podlagi prehodnih določb štela, da je izobrazbeni pogoj glede na uveljavljane spremembe zakonodaje izpolnjen. Ugotovila je lahko le, da je ta prenehal obstojati in je torej izpolnjeno dejansko stanje iz 94. člena ZObr.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti, ko je samo ugotavljalo verodostojnost spričevala. Ker je ugotovitev o verodostojnosti spričevala odločilno dejstvo za odločitev o tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno. V okviru materialnega procesnega vodstva je naloga predsednika senata, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pravilni za odločitev. V konkretnem primeru je bila ugotovitev o verodostojnosti spričevala bistvena za odločitev, zato je sodišče prve stopnje lahko v okviru svoje pristojnosti izvajalo postopek.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).