Jedro

Določila 44. člena ZSICT sama po sebi še ne dajejo opore za zaključek, ki ga je v izpodbijani odločbi napravila tožena stranka, da na tej podlagi tožniku izrečena začasna prepoved prične veljati nemudoma z njeno vročitvijo, brez da bi tak zaključek kakorkoli dodatno pojasnila in obrazložila, kar v tožbi torej utemeljeno graja tožnik. Prav zato je ostala obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.

Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika prav tako ni seznanila z dejstvi in razlogi, na podlagi katerih je v konkretnem primeru sprejela izpodbijano odločitev zgolj na podlagi obvestila Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 4. 2019, da je postala pravnomočna obtožnica zoper tožnika v kazenski zadevi opr. št. X Kpr 11063/2016 s priloženo zgolj delno kopijo obtožnice, v delu, ki zadeva tožnika. Glede na povedano je tožnik tako šele v upravnem sporu prvič imel v postopku sploh možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v svoj prid.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje št. 705-72/2014/29 z dne 23. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi 44. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT) tožniku z dnem vročitve te odločbe začasno prepovedala opravljati delo sodnega izvedenstva za strokovno področje medicine: podpodročje ortopedska kirurgija in ortopedija (1. točka izreka); izrečena začasna prepoved traja do pravnomočnosti sodbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek z opr. št. X Kpr 11063/2016, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani na podlagi obtožnice Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (2. točka izreka). Z izrekom pod točko 3 je še odločila, da mora imenovani tožnik za obdobje prepovedi iz 2. točke izreka te odločbe pri toženi stranki nemudoma oziroma najkasneje v treh (3) po vročitvi te odločbe deponirati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za strokovno področje medicine, podpodročji: ortopedska kirurgija in ortopedija, ter hkrati odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 6. 11. 1996 na podlagi takrat veljavnega 86. člena Zakona o sodiščih imenovan in vpisan v imenik sodnih izvedencev pri toženi stranki za strokovno področje medicine, podpodročje ortopedija, s posebno odločbe z dne 20. 1. 2004 pa še za sodnega izvedenca za strokovno področje medicine, podpodročje ortopedska kirurgija. V skladu z obveznostjo iz 4. odstavka 44. člena ZSICT je bila tožena stranka obveščena z dopisom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 4. 2019, da je postala pravnomočna obtožnica zoper tožnika v kazenski zadevi opr. št. X Kpr 11063/2016 zoper večje število obtožencev, zaradi česar je bila priložena kopija zgolj tistega dela obtožnice, ki se nanaša na tožnika. Po ugotovitvi tožene stranke je iz prejete dokumentacije razvidno, da se tožniku očita storitev kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 2. v zvezi s 1. odstavkom 241. člena KZ-1, ki naj bi ga storil s tem, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti od predstavnikov družbe A d.o.o., za Društvo B zahteval nedovoljene denarne nagrade v skupini višini 41.100,00 EUR, pri čemer je navedena gospodarska družba na račun omenjenega društva dejansko nakazala 20.000,00 EUR, kar je bilo proti usluga za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca C. Za storitev navedenega kaznivega dejanja se storilec kaznuje z zaporno kaznijo od treh mesecev do petih let in denarno kaznijo, kar po stališču tožene stranke pomeni tudi, da so s pravnomočnostjo obtožnice izpolnjeni vsi pogoji za omejitev posameznih pravic sodnega izvedenca na podlagi 1. odstavka 44. člena ZSICT, ker sta poleg predpisane višine zagrožene kazni in dejstva, da je vlagatelj obtožnice Specializirano državno tožilstvo RS, izpolnjena tudi preostala dva zakonska pogoja za izrek ukrepa začasne prepovedi dela sodnega izvedenstva iz 1. odstavka 44. člena ZSICT, namreč, da gre za kaznivo dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora, ki je daljša od dveh let, hkrati pa gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Po 2. odstavku 44. člena ZSICT izrečena začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se konča kazenski postopek, suspendirani sodni izvedenec pa mora za čas trajanja obdobja začasne prepovedi pri pristojnem ministrstvu deponirati svojo štampiljko in izkaznico, na podlagi česar je z izrekom izpodbijane odločbe tožena stranka določila tudi čas trajanja izrečene začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva tožniku, in sicer do pravnomočnosti odločbe, s katero se bo zanj končal kazenski postopek št. X Kpr 11063/2016, hkrati pa mu je naložila, da mora nemudoma oziroma najkasneje v treh dneh deponirati svojo štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za obdobje trajanja izrečene začasne prepoved. Ker 2. odstavek 44. člena ZSICT določa zgolj obveznost deponiranja štampiljke in izkaznice, ne določa pa roka, v katerem je predmetno obveznost potrebno izpolniti, je tožena stranka dani rok določila ob upoštevanju 2. odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem glede na okoliščine konkretnega primera uradna oseba, ki vodi postopek, določi roke, če le-ti niso določeni z zakonom, podzakonskim predpisom, aktom za izvrševanje javnih pooblastil ali predpisom samoupravne lokalne skupnosti.

3. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Četudi se v izpodbijani odločbi tožena stranka sklicuje na 44. člen ZSICT, naj bi tožena stranka pri odločitvi upoštevala 42. člen ZSICT o razrešitvi sodnega izvedenca, ne pa določil 44. člena ZSICT o začasni prepovedi, češ da iz 44. člena ZSICT ne izhaja, da začasna prepoved prične veljati takoj z dnem vročitve odločbe, ker takšnega določila v 44. členu ZSICT sploh ni, pač pa je to določilo vsebovano v 2. odstavku 42. člena ZSICT, pri čemer je izrecno določeno, da ima v takem primeru sodni izvedenec možnost dokončati že prevzeta dela in naloge, brez sklicevanja na status. V konkretnem primeru pa ne gre za razrešitev izvedenca, ampak gre za začasno prepoved, vendar s pomanjkljivo obrazložitvijo, ki zadeva zgolj uporabo 99. člena ZUP, a le za obveznost deponiranja štampiljke in izkaznice. Takšne odločitve pa se ne da preizkusiti in je nerazumljiva, saj je v 1. točki izreka določena veljavnost odločbe z dnem njene vročitve, četudi 44. člen ZSICT tega ne določa. Zato bi po stališču tožnika morala tudi ta rok tožena stranka obrazložiti v smislu 2. odstavka 99. člena ZUP, saj ne gre za rok, ki bi bil določen z ZSICT, iz tega razloga pa naj bi zakonodajalec v 3. odstavku 44. člena ZSICT določil, da je zoper odločbo o začasni prepovedi opravljanja dela dovoljen upravni spor s tožbo v roku osmih dni od vročitve, sodišče pa o tožbi odloča prednostno. Zato naj bi smiselna uporaba 2. odstavka 42. člena ZSICT niti ne prihajala v obzir, saj gre za višjo stopnjo oziroma fazo pravnomočne obsodbe sodnega izvedenca, ne pa šele za fazo pravnomočnosti obtožnice, kot v tožnikovem primeru. Tudi glede odrejene dolžine trajanja odločitve v 2. točki izreka, in sicer do pravnomočnosti sodbe v kazenskem postopku, opr. št. X Kpr 11603/2016, tožnik opozarja, da je slednji že končan, saj gre v postopku pod navedeno številko za postopek preiskave, ki je že zaključen, medtem ko teče kazenski postopek, ki je v fazi po pravnomočnosti obtožnice, pod drugo opravilno številko, zato naj bi bila izpodbijana odločba nerazumljiva. Prav tako nerazumljiva naj bi bila izpodbijana odločba tudi v izreku pod točko 3, ki navaja, da je tožnik dolžan najkasneje v treh (3) po vročitvi te odločbe deponirati štampiljko in izkaznico, pri čemer ni razvidno, ali gre za tri mesece ali tri dni ali morda tri leta, četudi je sicer res v obrazložitvi navedeno, da gre za tri dni. Vendar pa je pri tem izostala obrazložitev, katere so tiste konkretne okoliščine primera, ki so toženo stranko vodile k odločitvi o tem roku in je zato nerazumljiva ter se je tudi ne da preizkusiti. Kolikor bi morebiti šlo za smiselno uporabo 2. odstavka 42. člena ZSICT, kar sicer ni razbrati iz obrazložitve, pa bi morala tožena stranka upoštevati tudi to, da mora izvedenec že prevzeta dela dokončati, vendar te možnosti tožniku v izpodbijani odločbi tožena stranka ni dopustila. Zato tožnik predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila sodišču predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem dodatno pojasnjuje, da se vsa postopkovna vprašanja glede začasne prepovedi opravljanja sodnega izvedenstva, ki niso urejena v 44. člena ZSICT, presojajo po določilih ZUP. Zato kot brezpredmetne označuje tožnikove navedbe o smiselni uporabi 42. člena ZSICT. Kar zadeva omembo opravilne št. X Kpr 11063/2016 v izpodbijani odločbi pa pojasnjuje, da je to edina znana številka, ki jo je navedlo Okrožno sodišče v Ljubljani v svojem obvestilu. Navedeni dostavek "pr" pa pomeni zgolj to, da se je v navedeni kazenski zadevi zaključila preiskava, medtem ko se kazenski postopek še vedno vodi pod isto opravilno številko, in sicer X K 11063/2016. Tožena stranka dodaja, da je že od meseca julija 2014 redno spremljala potek kazenskega postopka zoper tožnika, kar je razvidno iz listin upravnega spisa, zato ni dvoma, da gre v obravnavanem primeru po vsebini za isti kazenski postopek, ki teče zoper isto osebo in zaradi istega kaznivega dejanja. Glede določitve roka za deponiranje tožnikove izkaznice in štampiljke sodnega izvedenca iz 3. točke izreka dodatno pojasnjuje, da gre za tipkarsko napako, ki jo ustrezno dopolnjuje obrazložitev, iz katere je razvidno, da gre za rok, ki je določen v dnevih, pri čemer je sama odločitev o deponiranju izkaznice in štampiljke postala skladno s 4. odstavkom 224. člena ZUP izvršljiva s potekom roka, določenega za izpolnitev naložene obveznosti. Razen tega tožena stranka tožniku ni prepovedala, da bi brez sklicevanja na status dokončal že prevzeta dela, saj mu sama dokončanja prevzetih del ni izrecno prepovedala. Pri tem poudarja, da tudi ZSICT za primere prenehanja imenovanja ali razrešitve izvedenca omogoča dokončanje prevzetega dela ali nalog na podlagi 3. odstavka 41. člena ter 2. odstavka 42. člena ZSICT in če je to omogočeno v primerih prenehanja imenovanj ali razrešitev, je po njenem mnenju to še toliko bolj smiselno v primerih zgolj začasne prepovedi na podlagi argumenta "a maiori ad minus". Prav zato zakonodajalec te možnosti v primeru začasne prepovedi opravljanja sodnega izvedenstva v 44. člena ZSICT izrecno ne predvideva, kar naj bi tudi pomenilo, da se to vprašanje presoja po pravilih, po katerih teče sodni ali upravni postopek, oziroma, če je odločitev prepuščena civilno pravnemu razmerju med naročnikom in izvedencem, tako, da je sodišču, upravnemu organu oziroma naročniku prepuščeno, ali bo dopustil, da tožnik, zoper katerega je vložena pravnomočna obtožnica za eno hujših kaznivih dejanj, brez sklicevanja na status sodnega izvedenca dokonča strokovno delo, ki mu je bilo zaupano. Sodišču tožena stranka predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pri svojih navedbah in predlogih v odgovoru na tožbo vztraja tudi v nadaljnji pripravljalni vlogi, v kateri izpostavlja določilo 22. člena KZ-1, po katerem v primerih, ko je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznikovih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice, pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne, zato kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe glede domnevno nedopustne retroaktivne uporabe ZSICT.

5. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih navedbah in predlogih, ki jih podrobneje argumentira, dodatno ob sklicevanju na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Rola proti Sloveniji, št. 12096/14 in 39335/16 z dne 4. 9. 2019, ter sodišču predlaga prednostno odločanje v zadevi.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je odločba tožene stranke, s katero je po uradni dolžnosti ob sklicevanju na 44. člen ZSICT tožniku z dnem vročitve te odločbe začasno prepovedala opravljati delo sodnega izvedenstva do pravnomočnosti sodbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek z opr. št. X Kpr 11063/2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki se vodi na podlagi obtožnice Specializiranega državnega tožilstva, tožniku pa za obdobje izrečene začasne prepovedi naložila tudi, da mora pri toženi stranki nemudoma oziroma najpozneje v treh (3) deponirati svojo štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca.

8. ZSICT s 44. členom določa, da če je zoper sodnega izvedenca, sodnega cenilca oziroma sodnega tolmača uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, minister sodnemu izvedencu, sodnemu cenilcu oziroma sodnemu tolmaču začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenstva, cenilstva ali tolmačenja (1. odstavek). Začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se konča kazenski postopek, suspendirani sodni izvedenec, cenilec ali tolmač pa mora ministrstvu za čas obdobja začasne prepovedi deponirati štampiljko in izkaznico (2. odstavek). Zoper odločbo o začasni prepovedi je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od njene vročitve. Sodišče o tožbi odloči prednostno (3. odstavek). Tožilstvo mora o postopkih zoper izvedence, cenilce in tolmače obvestiti ministrstvo, pristojno za pravosodje. Obvestilo šteje kot naloga sodne uprave (4. odstavek).

9. Citirana določila 44. člena ZSICT sama po sebi še ne dajejo opore za zaključek, ki ga je v izpodbijani odločbi napravila tožena stranka, da na tej podlagi tožniku izrečena začasna prepoved prične veljati nemudoma z njeno vročitvijo, brez da bi tak zaključek kakorkoli dodatno pojasnila in obrazložila, kar v tožbi torej utemeljeno graja tožnik. Prav zato je ostala obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu tako pomanjkljiva, tako da se je ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

10. Sodišče pri tem dodaja, da tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj pri svoji odločitvi v konkretnem primeru ni upoštevala določila 1. odstavka 145. člena ZUP, po katerem se poseben ugotovitveni postopek izvede v vseh primerih, razen v primerih iz 144. člena ZUP, saj tožena stranka niti ni navedla, da bi izpodbijano odločbo izdala na podlagi določil 144. člena ZUP po skrajšanem ugotovitvenem postopku in svoje odločitve tudi ni utemeljila z razlogi iz 1., 2., 3. ali 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Izpodbijana odločba je zato pomanjkljivo obrazložena tudi v tem delu in se je ne da preizkusiti.

11. Razen tega sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika prav tako ni seznanila z dejstvi in razlogi, na podlagi katerih je v konkretnem primeru sprejela izpodbijano odločitev zgolj na podlagi obvestila Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 4. 2019, da je postala pravnomočna obtožnica zoper tožnika v kazenski zadevi opr. št. X Kpr 11063/2016 s priloženo zgolj delno kopijo obtožnice, v delu, ki zadeva tožnika. Glede na povedano je tožnik tako šele v upravnem sporu prvič imel v postopku sploh možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v svoj prid. S tem je bilo kršeno temeljno načelo upravnega postopka iz 9. člena v povezavi s 1. odstavkom 145. in 4. odstavkom 146. člena ZUP, po katerih je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom (1. in 3. odstavek 9. člena ZUP), vendar v konkretnem primeru zakonodajalec z določili ZSICT takih izjemnih primerov oziroma okoliščin ni opredelil oziroma predvidel. Navedene kršitve predstavljajo bistvene kršitve pravil postopka po 3. in 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP.

12. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 iz razloga absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka ter zadevo že iz tega razloga vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene kršitve odpraviti. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), saj tožnik ni predlagal oprave glavne obravnave in tudi ni predlagal odločanja o stvari sami. Sodišče je zato odločilo ob upoštevanju 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, na seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijano odločbo, v upravnem sporu pa niso sodelovali stranski udeleženci z nasprotnim interesom.

K točki 2:

13. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem tožniku v upravnem sporu, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov postopka glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, mu pripadajo v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim med drugim v sklepu št. I Up 411/2008 z dne 4. 12. 2008. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).