Jedro

Tožena stranka je motila posest tožnikov glede uporabe električne energije,s tem, ko je ustavila njeno dobavo, sklicujoč se na Splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije. S posameznimi etažnimi lastniki, skupnostjo etažnih lastnikov in/ali upravnikom namreč ni imela sklenjenih pogodb o dobavi električne energije, zato je bil njen poseg v posest tožnikov protipraven. Uporaba Splošnih pogojev bo tako mogoča šele potem, ko bodo urejena obligacijskopravna razmerja med tožniki in toženo stranko.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka motila posest tožnikov glede uporabe skupne elektrike s tem, da je odklopila in prenehala dobavljati električno energijo za potrebe skupne uporabe v stavbi .... Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, v bodoče ji je prepovedalo na tak ali podoben način posegati v posest tožnikov, glede stroškov postopka pa je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 115.225,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnikom je naložilo, da morajo nerazdelno povrniti toženi stranki 45.327 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 45.902 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je vložilo Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljalo zmotno uporabo materialnega prava (prvega in četrtega odstavka 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, 78. člena ZTLR, v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 2. člena, 32. členom in 6. točko prvega odstavka 47. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije, Uradni list SRS, št. 27/85, sprememba 26/90). Stanovalci stavbe ... so elektriko v skupnih prostorih uporabljali od leta 1980. Takrat je hišni svet prijavil toženi stranki kot odjemno mesto skupno stikalno uro. S tem je bila med hišnim svetom in toženo stranko sklenjena pristopna pogodba v smislu 31. člena takrat veljavnega Pravilnika o splošnih pogojih za dobavo električne energije iz elektroenergetskega omrežja Slovenije (Uradni list SRS, št. 16/77). V času sklenitve pogodbe med hišnim svetom in toženo stranko je bilo plačevanje komunalnih prispevkov urejeno z Zakonom o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 37/74). Po določbah tega zakona je bil hišni svet tisti, ki je odločal o porazdelitvi stroškov. Pri izvajanju svojih nalog je imel hišni svet poslovno in pravdno sposobnost. Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ) pa se je pravno stanje spremenilo. Upravnikova pooblastila so opredeljena v 27. in 29. členu SZ. Tožniki so za upravnika določili podjetje Spiro, d. o. o., ki pa po podatkih spisa s toženo stranko ni sklenilo pogodbe o dobavi elektrike. Tožena stranka je tudi po uveljavitvi SZ dobavljala elektriko na podlagi pristopne izjave hišnega sveta iz leta 1980. V času zatrjevanega motenja pa hišni svet ni več obstajal. Ob upoštevanju določb v času motenja posesti veljavnih splošnih pogojev bi morala tožena stranka, preden je izklopila elektriko, pozvati tožnike kot uporabnike, da plačajo elektriko in sklenejo pristopno izjavo po 32. členu veljavnih splošnih pogojev. Tožena stranka pa ni ravnala tako. Namesto lastnikov stanovanj je k plačilu pozvala upravnika. Tak poziv pa nima podlage v splošnih pogojih. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, materialnopravno pravilna, drugačna odločitev pritožbenega sodišča (da ravnanje tožene stranke zaradi poziva upravniku, da poravna stroške porabljene električne energije, ni protipravno) pa ni. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da bo pritožba tožene stranke proti sklepu sodišča prve stopnje v celoti zavrnjena, sklep sodišča prve stopnje pa potrjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama. Tožena stranka je nanjo odgovorila in predlagala, da naj jo vrhovno sodišče, zaradi pravilne materialnopravne odločitve sodišča druge stopnje, zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli različni pravni odločitvi le glede vprašanja, ali je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odklopila elektriko v skupnih prostorih zgradbe ... potem, ko je pozvala upravnika zgradbe podjetje Spiro d.o.o., da poravna neplačane obveznosti, protipravno ali ne. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo, pritožbeno sodišče pa, da temu ni tako. Po pravnem stališču sodišča druge stopnje je tožena stranka potem, ko je pozvala upravnika, da poravna zapadle obveznosti, na podlagi Splošnih pogojev za dobavo in oddjem električne energije (Uradni list SRS, št. 27/85 do 26/90) zaradi dejstva, da upravnik obveznosti ni poravnal, z dobavo lahko prenehala, kar pomeni, da njeno ravnanje ni moglo biti protipravno. Ravnanje, ki ni protipravno, pa ne more predstavljati nedovoljenega posega v posest tožnikov.

V času, ko je prišlo do zatrjevanega posega v posest tožnikov, so bili v veljavi splošni pogoji, ki so bili sprejeti v letu 1985 in nazadnje dopolnjeni v letu 1990 (Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije, Uradni list SRS, št. 27/85 do 26/90 - v nadaljevanju Splošni pogoji). To pomeni, da niso bili usklajeni z določbami kasneje sprejetega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 19/91 - I s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju SZ). Prav SZ pa je na novo in drugače kot stanovanjski predpisi, ki so v prejšnjem družbenolastninskem sistemu veljali pred njegovo uveljavitvijo, določil lastninska in upravljalska razmerja v večstanovanjskih hišah. Prišlo je do lastninjenja družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš (111. do 116. člen SZ) in do privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini (117. in nasl. člen SZ). Spremenjen je bil tudi način upravljanja (22. in nasl. členi SZ). Vsem tem spremembam Splošni pogoji niso sledili, kot izhaja iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa tudi tožena stranka ne, saj, vsaj v obravnavanem primeru, svojih pogodbenih razmerij nastalim spremembam ni prilagodila in s tožniki (kot lastniki ali najemniki stanovanj) pogodb o dobavi električne energije ni sklenila. Brez urejenih pogodbenih razmerij z lastniki stanovanj (ali z upravnikom kot zastopnikom lastnikov - 29. člen SZ), in dokler ta pogodbena razmerja ne bodo urejena (za kar vsekakor obstaja več različnih možnosti, s katerimi pa se vrhovno sodišče ob reševanju te zahteve za varstvo zakonitosti ni ukvarjalo, saj bi to preseglo obseg dovoljenega preizkusa pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti - prvi odstavek 408. člena ZPP/77), pa odklopa električne energije s sklicevanjem na določbe Splošnih pogojev ni mogoče opredeliti kot pravno dovoljenega. Zahteva za varstvo zakonitosti se torej utemeljeno sklicuje na zmotno uporabo določb 32. člena (nastanek pogodbenega razmerja med toženo stranko kot dobaviteljem in uporabniki, ki so po določbi 2. člena lahko fizične ali pravne osebe) in 6. točke prvega odstavka 47. člena splošnih pogojev (ustavitev dobave električne energije po predhodnem pismenem opozorilu uporabniku) v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zaradi nesklenjenih pogodb o dobavi električne energije s posameznimi etažnimi lastniki, skupnostjo etažnih lastnikov in/ali upravnikom, v obravnavanem primeru tožena stranka ni bila upravičena ustaviti dobavo električne energije s sklicevanjem na Splošne pogoje. Uporaba le-teh bo v obravnavanem primeru mogoča šele potem, ko bodo urejena obligacijskopravna razmerja med tožniki in toženo stranko, na kar utemeljeno opozarja tudi zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklep sodišča druge stopnje pa tako spremenilo, da je pritožbo tožene stranke proti sklepu sodišča prve stopnje zavrnilo (prvi odstavek 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP/77).

Ob obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti sta se pojavili še dve vprašanji, ki bi bili v obravnavani pravdni zadevi zaradi motenja posesti tudi lahko pravno odločilni in sicer: - primernosti (ustreznosti) tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva posestno varstvo na električni energiji, in

- sorazmernosti ukrepa tožene stranke (ustavitev dobave električne energije zaradi neplačila relativno nizkih zneskov za porabljeno električno energijo) s težo posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (več o tem glej v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-156/98 z dne 11.3.1999, Uradni list RS, št. 17/99).

Obe navedeni vprašanji bi bili po presoji vrhovnega sodišča tudi lahko pravno odločilni za odločitev v sporu, vendar pa se vrhovno sodišče glede na določbo prvega odstavka 408. člena ZPP/77 z njima ni smelo ukvarjati. Pravnomočna odločba sodišča druge stopnje je bila namreč izpodbijana z zahtevo za varstvo zakonitosti, po določbi prvega odstavka 408. člena ZPP/77 pa se mora vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejiti samo na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi. Trditev o morebitni (ne)ustreznosti tožbenega zahtevka in morebitni (ne)sorazmernosti ukrepa tožene stranke pa zahteva za varstvo zakonitosti ni vsebovala.

Na podlagi določbe 166. člena ZPP/77 je vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Zaradi spremembe sklepa sodišča druge stopnje mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje. Zaradi pritožbenega neuspeha mora tožena stranka sama trpeti stroške pritožbenega postopka (tožeča stranka v postopku pred sodiščem druge stopnje stroškov ni imela), ravno tako pa tudi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ob upoštevanju vsebine odgovora teh stroškov ni mogoče opredeliti kot stroške, ki bi bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP/77).