Jedro

Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave, presoja njegove utemeljenosti je nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami glede pričetka teka zastaralnega roka in ev. prekinitve oz. pretrganja zastaranja, ugotovitev le-tu pa je vezana na trditveno podlago strank v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej v tč. 1. razvezalo sporazum o izročitvi premoženja za življenja z dne 3. 12. 1990 v delu, sklenjenem med sedaj pokojnim J. Š. in tožencem Š. C. glede ? solastninskega deleža nepremičnine vpisane v vl. št. ... k.o. Š., nadalje v tč. 2 izreka tožencu naložilo izstavitev tožečim strankam zemljiškoknjižno sposobno listino na podlagi katere se bodo tožnice vknjižile pri nepremičnini, vpisani v vl. št. ... k.o. Š. pri do polovice celote solastnem deležu toženca Š. C. kot solastnice vsake do 1/8 celote in nazadnje v tč. 3. izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnicam povrniti pravdne stroške v višini 480.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami) ter predlaga njeno razveljavitev, podredno pa spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka. Ponovno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja tožbenega zahtevka in pa v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije. Okoliščina, ko sodišče prve stopnje šteje, da je petletni zastaralni rok začel teči od 17. 9. 1998 (od dneva razveze zakonske zveze med tožencem in V. C.), ni kakorkoli odločilna za začetek teka zastaralnega roka. V primeru izpodbijane pogodbe je šlo za odplačen pravni posel, to je preužitkarsko pogodbo, pri kateri nagib ni pomemben zato tudi od razveze dalje ne morejo začeti teči zastaralni roki. Dejstvo je, da je toženec v razmerju do pokojnega J. Š. svoje obveznosti izpolnjeval in kolikor bi bili dediči nasprotnega mnenja, bi lahko v splošnem zastaralnem roku z začetkom teka njegove smrti (3. 2. 1991) vložili tožbo na razvezo te pogodbe, tožba pa je bila vložena šele 5. 7. 2002. Tudi, če je že prvotožnica pridobila aktivno legitimacijo zato, ker so bile v tej izročilni – preužitkarski pogodbi tudi zanjo izgovorjene pravice, ni mogla pridobiti tega upravičenja za izpodbijanje pogodbe zaradi neizvrševanja le-te med pokojnim J. Š. in C. Š., ko pa nikoli ni bilo sporno, da je le-ta v razmerju do pokojnega svojega obveznosti izpolnjeval in njegov delež na skupnem premoženju torej nikakor ni mogel znašati manj kot polovico. Do pogodbe v delu oz. v razmerju, ki se tiče pokojnega kot izročevalca in toženca kot prevzemnika v nobenem primeru ni mogoče razveljaviti. Kolikor drži, da je na tožnice prešla aktivna legitimacija, je zastaralni rok začel teči šele takrat, ko so bile tožnice oz. po mnenju pritožbe morebiti edino prva tožnica M. Š., zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani toženca upravičene zahtevati razvezo pogodbe. Drugotožnica je na obravnavi 29. 9. 2003 izpovedala, da je njena mati zase skrbela do leta 1996, kar bi pomenilo, da je bilo od takrat dalje zanjo potrebno skrbeti, česar pa očitno ni izvrševal toženec, zato zastaralni rok za vložitev tožbe za razvezo pogodbe začel teči s smrtjo J. Š. oz. najkasneje leta 1996 in je tožbeni zahtevek tožečih strank zastaral. Tožeče stranke so odgovorile na pritožbo tožene stranke in v svojem odgovoru v celoti pritožbene navedbe prerekajo. Poudarjajo, da tožencu ni bilo potrebno izpolnjevati obveznosti do pokojnega J. Š., saj je le-ta umrl dobra dva meseca po sklenitvi izročilne pogodbe. Kar pa se tiče neizpolnjevanja obveznosti do prvotožnice M. Š. navaja, da so vse do leta 2001 živeli pod skupno streho, da je drugotožnica tekom postopka tudi pojasnila, da je za svojo bolno mater v času trajanja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti po sporazumu izpolnjevala sama iz razloga, ker sta bila s tožencem zakonska oz. kasneje izvenzakonska partnerja, po dokončnem razpadu njune skupnosti pa ni bila več dolžna sama izpolnjevati obveznosti po sklenjenem sporazumu, zato je šteti, da je bila tožba za razvezo sporazuma vložena pravočasno, šteto od dneva razveze zakonske zveze toženca in drugotožnice, to je od 17. 9. 1998, saj od takrat dalje drugotožnica ni bila več dolžna sama skrbeti za svojo mater, zato je bila dolžnost obeh prevzemnikov po sklenjenem sporazumu.

Pritožba je utemeljena.

O tej zadevi je bilo že enkrat odločeno (s sodbo sodišča prve stopnje z dne 15. 12. 2003, ki pa je bila po sodišču druge stopnje s sklepom opr. št. Cp 1146/2004 z dne 19. 1. 2006 razveljavljena (v izpodbijanem delu izreka, to je v tč. 1, 2 in 3 izreka izpodbijane sodbe, ne pa tudi v tč. 4 izreka izpodbijane sodbe). V sklepu se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbeno izpodbijane odločitve v zvezi z aktivno legitimacijo, vendar pa je iz razloga napačne uporabe materialnega prava v zvezi z ugovorom zastaranja tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo z napotki, da mora sodišče pri ponovnem sojenju glede ugovora zastaranja izhajati iz splošnih določb ZOR, ki veljajo za zastaranje, torej ob dejstvu, da gre za vrnitev premoženja iz splošnega zastaralnega roka iz 371. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami), saj gre v obravnavanem primeru za preužitkarsko pogodbo, za katero veljajo splošna pravila premoženjskega prava, razen kolikor se presojajo pogoji za razvezo takšne pogodbe, v tem primeru pa je potrebno izhajati iz določb 120. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD, Ur. list SRS, št. 15/76 s spremembami).

V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno odločilo tako kot že prvič, pri tem pa je v zvezi z ugovorom zastaranja podalo naslednje razloge, ki so sedaj pritožbeno izpodbijani. Navedlo je, da je pri presoji ugovora zastaranja potrebno uporabiti splošne določbe ZOR o zastaranju in sicer 371. čl. ZOR, po katerem terjatve zastarajo v petih letih ter zavrnilo toženčev ugovor zastaranja iz razloga, ker je bila zakonska zveza sklenjena med drugotožnico V. C. in tožencem razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 9. 1998, tožba pa je bila vložena dne 5. 7. 2002, znotraj zakonsko določenega petletnega zastaralnega roka. Pritožba sedaj izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je začel teči splošni petletni zastaralni rok za vrnitev premoženja, dobljenega s strani toženca kot prevzemnika po sklenjenem sporazumu, ki se šteje za preužitkarsko, odplačno pogodbo. Sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe ni pojasnilo, zakaj je kot začetek teka zastaralnega roka štelo dan razveze zakonske zveze med tožencem in drugotožnico in zakaj je torej štelo, da tožbeni zahtevek tožnic ni zastaral oz. da je bila tožba vložena znotraj petletnega splošnega zastaralnega roka. Za uporabo materialne določbe, ki velja za zastaranje zahtevka na vrnitev premoženja torej manjkajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče ne more nadomestiti. Res je sicer, da je ugovor zastaranja ugovor materialnopravne narave, vendar pa je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami glede pričetka teka zastaralnega roka in glede eventualne prekinitve oz. pretrganja zastaranja, pri čemer je sodišče pri ugotavljanju teh pravno odločilnih dejstev za odločanje o ugovoru zastaranja, vezano na trditve strank v postopku in se po uradni dolžnosti ta dejstva ne ugotavljajo. Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, zakaj šteje, da je zastaralni rok pričel teči z dnevom razveze zakonske zveze drugotožnice in toženca, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, s tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), kar je imelo za posledico ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe. Odločitev temelji na določbi I. odst. 354. čl. ZPP.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s strani toženca podanim ugovorom zastaranja, izhajajoč pri tem iz materialne podlage 371. čl. ZOR ter v zvezi s tem podano trditveno podlago pravdnih strank (7. in 212. čl. ZPP).

Kolikor bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnic ni zastaran, bo moralo meritorno odločiti o tožbenem zahtevku v okviru dejanskih trditev tožečih strank, s katerimi svoj tožbeni zahtevek utemeljujejo (2. čl. ZPP in 7. v zv. z 212. čl. ZPP). Pri tem bo moralo upoštevati tudi, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da so bile obveznosti po sklenjenem sporazumu (prevžitkarski pogodbi) v razmerju do pok. J. Š. v celoti izpolnjevane, ne pa tudi v razmerju do prvo tožnice, za katero je izročevalec, to je pok. J. Š. izgovoril dosmrtno preživljanje. Izhajajoč iz trditvene podlage in vezanosti nanjo in dejstva, da tožbeni zahtevek (sedaj se obravnava zgolj še prvotno postavljen tretji podrejeni tožbeni zahtevek), ki se sedaj obravnava (potem, ko je bil pravnomočno zavrnjen primarni in prvo, drugo ter četrto podredni zahtevek) temelji na dejanskih trditvah o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti, ki ga je potrebno presojati na podlagi materialnih določb III. odst. 120. čl. ZD in ne več na odpadli pravni podlagi pogodbe (odpadli kavzi zaradi razveze zakonske zveze) in s tem na materialni določbi 51. čl. ZOR. Ob tem pa bo potrebno sedanji še obstoječi tožbeni zahtevek presojati v smislu njegove utemeljenosti tudi ob upoštevanju odgovornih trditev ločeno v razmerju do prvotožnice kot preživljanke po sklenjeni pogodbi in v razmerju do pokojnega izročevalca, oboje pa v razmerju do prevzemnika oz. toženca.

Določbe ZOR so bile v tem postopku uporabljene na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. list RS, št. 83/2001), saj gre za presojo razmerja, nastalega v času pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 1. 2002. Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 163. čl. ZD.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo v smislu III. odst. 165. čl. ZPP