Jedro

Res je sicer, da ima prekrškovni organ glede na določbo četrtega odstavka 63. člena ZP-1 možnost v okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolniti dokazni postopek in opraviti vsa dejanja, ki jih lahko opravi po 55. členu ZP-1, vendar je tako pozivanje k (vsebinski) dopolnitvi pritožbe (z dodatnimi navedbami ali predložitvijo dokazov) tudi po stališču Vrhovnega sodišča šteti kot dejanje, s katerim prekrškovni organ želi dopolniti dokazni postopek. Tudi pritožnik sam navaja, da je nameraval po dopolnitvi dokaznega postopka sam odločiti o zahtevi za sodno varstvo in ustaviti postopek zoper vlagatelja zahteve za sodno varstvo. Vendar če storilec v takem primeru zahteve za sodno varstvo ne dopolni, je prekrškovni organ ne more zavreči kot nepopolne, temveč jo mora v skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. Pri odločanju o tem, kdo krije stroške postopka, primarno potrebno upoštevati določbo 144. člena ZP-1, ki temelji na načelu, da stroške postopka krije tisti, ki je povzročil potrebo po njihovem nastanku. Če se ugotovi, da je storilec storil prekršek, da je zanj odgovoren in se mu zato izreče sankcija, je stroške postopka dolžan plačati storilec, saj je v prvi vrsti storilec tisti, ki je s samo storitvijo prekrška povzročil potrebo po postopku in nastanku stroškov postopka. V kolikor se ugotovi, da storilec prekrška ni storil oz. se postopek o prekršku ustavi, se šteje, da je postopek bil uveden neutemeljeno in je stroške postopka dolžna kriti država oz. proračun, kot izhaja iz četrtega odstavka 144. člena ZP-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo z dne 11. 12. 2019 ter v nadaljevanju ugodilo tudi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa št. Pn 22404-1747/2019 ter izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek zoper storilca zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki naj bi storil 20. 11. 2019 ob 18.30 uri v naselju V., ko naj bi prekoračil hitrost vožnje z osebnim avtomobilom za 13 km/h, ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter napačne odločitve o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugotovi, da je sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo izdan zakonito, da je postal pravnomočen in da stroški postopka bremenijo kršitelja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilcu izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil 20. 11. 2019 ob 18.30 uri v naselju Velenje in mu izrekel globo v višini 250,00 EUR in 3 kazenske točke v cestnem prometu, za prekršek. Plačilni nalog je bil izdan na podlagi domneve iz 8. člena ZPrCP.

5. Zoper plačilni nalog je storilec vložil pravočasno zahtevo za sodno varstvo, sestavljeno na obrazcu, ki ga je pripravil prekrškovni organ. V zahtevi za sodno varstvo je navedel, da je dejanski lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, M. B. in da prosi, da se zoper njega ustavi postopek o prekršku in plačilni nalog pošlje dejanskemu kršitelju. Zahteva za sodno varstvo pa je vsebovala tudi izjavo kršitelja (voznika vozila M. B.), da je v času prekrška upravljal vozilo in da je on dejanski povzročitelj prekrška ter njegov podpis. Izjava kršitelja je vsebovala tudi EMŠO številko dejanskega kršitelja, ki pa ni bila popolna, zaradi česar je prekrškovni organ ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo in iskanju podatkov o dejanskem storilcu le-tega v uradnih evidencah ni našel,. Zato je prekrškovni organ storilca vlagatelja zahteve za sodno varstvo pozval, da naj svojo zahtevo za sodno varstvo dopolni tako, da posreduje kopijo osebnega dokumenta ali navede pravilne rojstne podatke ali pravilen EMŠO dejanskega kršitelja in ga opozoril, da v kolikor ne bo ravnal v skladu s pozivom, v roku 8 dni od prejema dopisa, bo prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo s sklepom kot nepopolno zavrgel. Ker storilec ni ravnal v skladu s pozivom prekrškovnega organa, je prekrškovni organ izdal sklep z dne 11. 12. 2019, s katero je zahtevo za sodno varstvo kot nepopolno zavrgel in storilcu naložil plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

6. Zoper sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo je storilec po zagovornici vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zatrjeval, da storilčeva zahteva za sodno varstvo ni bila nepopolna, saj je vsebovala vse podatke in navedbe v skladu s prvim odstavkom 61. člena ZP-1 ter je sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo nezakonit. Sodišče prve stopnje je takim navedbam pritrdilo in pojasnilo, da mora zahteva za sodno varstvo v skladu z 61. členom ZP-1 vsebovati podatke in navedbe, ki so z ZP-1 določeni za pritožbo zoper sodbo o prekršku. V skladu s 153. členom ZP-1 pa mora pritožba obsegati navedbo sodbe proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Ker so po ugotovitvah sodišča prve stopnje s strani storilca bili izpolnjeni vsi pogoji 153. člena ZP-1, prekrškovni organ zahteve za sodno varstvo ne bi smel zavreči, čeprav je storilec ni dopolnil v skladu s pozivom, ampak bi jo moral posredovati pristojnemu sodišču v odločanje.

7. Prekrškovni organ v pritožbi vztraja, da ima pravico zavreči nepopolno oziroma nerazumljivo zahtevo za sodno varstvo, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 68/2014. Pritožnik meni, da je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo navedel samo eno dejstvo oziroma dokaz, in sicer da je vozilo v času prekrška vozila oseba, ki po ugotovitvah sodišča prekrškovnega organa ne obstaja in da take zahteve za sodno varstvo ni bilo mogoče obravnavati brez dopolnitve, saj je tudi sodišče kasneje postopek ustavilo zgolj na podlagi dopolnjenih podatkov. Tako stališče pritožnika je zmotno in temelji na nepravilnem razumevanju sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 68/2014, na katero se v pritožbi tudi sklicuje.

8. Pritožnik namreč iz navedene sodbe izpostavlja zgolj opombo št. 4, v kateri je navedeno, da kadar je vloga nerazumljiva ali nepopolna, mora prekrškovni organ od stranke zahtevati dopolnitev zahteve za sodno varstvo; če vložnik pomanjkljivosti ne odpravi, prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo zavrže s sklepom. Navedeno nedvomno drži, vendar le v primeru, če gre za nerazumljivo vlogo ali če gre za nepopolno vlogo v formalnem smislu tj. če vloga ne vsebuje vseh sestavin, da bi jo bilo mogoče obravnavati, ne pa tudi v primeru vsebinske nepopolnosti take vloge. Tudi v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 68/2014 je šlo za situacijo, ko je prekrškovni organ s sklepom zavrgel zahtevo za sodno varstvo, ker vlagatelj zahteve za sodno varstvo ni ravnal v skladu s pozivom prekrškovnega organa, da naj zahtevo za sodno varstvo dopolni z listinskimi dokazi, iz katerih bo razvidno, da ni storilec prekrška. Res je sicer, da ima prekrškovni organ glede na določbo četrtega odstavka 63. člena ZP-1 možnost v okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolniti dokazni postopek in opraviti vsa dejanja, ki jih lahko opravi po 55. členu ZP-1, vendar je tako pozivanje k (vsebinski) dopolnitvi pritožbe (z dodatnimi navedbami ali predložitvijo dokazov) tudi po stališču Vrhovnega sodišča šteti kot dejanje, s katerim prekrškovni organ želi dopolniti dokazni postopek. Tudi pritožnik sam navaja, da je nameraval po dopolnitvi dokaznega postopka sam odločiti o zahtevi za sodno varstvo in ustaviti postopek zoper vlagatelja zahteve za sodno varstvo. Vendar če storilec v takem primeru zahteve za sodno varstvo ne dopolni, je prekrškovni organ ne more zavreči kot nepopolne, temveč jo mora v skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. Glede na pojasnjeno se ni mogoče strinjati s stališčem pritožnika, da je odločitev prekrškovnega organa o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo zaradi nepopolnosti utemeljena in zakonita. Sodišče prve stopnje je tako pravilno postopalo, ko je zahtevi za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo z dne 11. 12. 2019 ugodilo in v nadaljevanju pristopilo k reševanju zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog.

9. V okviru obravnavanja zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v zahtevi za sodno varstvo storilec izjavil, da v času storitve prekrška ni on vozil vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, temveč je bil voznik M. B., slednji pa je take navedbe potrdil s podpisom izjave na zahtevi za sodno varstvo kot tudi na zaslišanju pred sodiščem. Tako izjavo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno in pravilno ocenilo, da je izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je vozilo v času storitve prekrška vozil storilec, zaradi česar je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 5. točke 163. člena ZP-1. Te odločitve pa niti prekrškovni organ izrecno ne izpodbija.

10. Ker četrti odstavek 144. člena ZP-1 jasno določa, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun, je sodišče prve stopnje glede na sprejeto odločitev o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog pravilno in utemeljeno odločilo, da stroški predmetnega postopka bremenijo proračun. Pritožnik s pritožbo izrecno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka z navedbami, da je stroške predmetnega postopka povzročil storilec po svoji krivdi ter da stroškov zagovornika, ki bodo v tem primeru zagotovo nastali, ne bi bilo, v kolikor bi kršitelj pravilno vpisal podatke v zahtevo za sodno varstvo ali pa bi jih na poziv prekrškovnega organa vsaj dopolnil. Čeprav glede na določbe tretjega odstavka 66. člena ZP-1 odločitve o stroških postopka v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ni dovoljeno izpodbijati, pritožbeno sodišče v vednost pritožniku pojasnjuje, da je pri odločanju o tem, kdo krije stroške postopka, primarno potrebno upoštevati določbo 144. člena ZP-1, ki temelji na načelu, da stroške postopka krije tisti, ki je povzročil potrebo po njihovem nastanku. Če se ugotovi, da je storilec storil prekršek, da je zanj odgovoren in se mu zato izreče sankcija, je stroške postopka dolžan plačati storilec, saj je v prvi vrsti storilec tisti, ki je s samo storitvijo prekrška povzročil potrebo po postopku in nastanku stroškov postopka. V kolikor se ugotovi, da storilec prekrška ni storil oz. se postopek o prekršku ustavi, se šteje, da je postopek bil uveden neutemeljeno in je stroške postopka dolžna kriti država oz. proračun, kot izhaja iz četrtega odstavka 144. člena ZP-1. 11. Poleg tega so stroški zastopanja po zagovorniku nastali zaradi vložitve zahteve za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju z dne 11. 12. 2019 (in ne zaradi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog), za katerega je bilo predhodno ugotovljeno, da je nepravilen in nezakonit. Potreba po vložitvi zahteve za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju tako ni nastala zaradi ravnanja storilca, temveč zaradi ravnanja prekrškovnega organa, ki je ob napačni uporabi 63. člena ZP-1 izdal sklep o zavrženju. V kolikor bi prekrškovni organ postopal v skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 in kljub nedopolnitvi zahteve za sodno varstvo spis in zahtevo za sodno varstvo odstopil v reševanje sodišču prve stopnje, zahteva za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju ne bi bila potrebna, saj bi sodišče obravnavalo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil sam in bi sodišče prve stopnje presodilo, ali obstaja potreba po dopolnitvi dokaznega postopka. Stališče pritožnika glede obveznosti plačila stroškov postopka je tako neutemeljeno.

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).