Jedro

Obveznost povrnitve stroškov postopka nastane z odločbo sodišča, s katero je o njih odločeno. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V takšnem primeru dolguje poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti. Noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti stroške postopka. Ta rok določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. To je paricijski rok, torej rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka pa je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 8305/2012, z dne 9. 2. 2012, obdrži v veljavi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da poravna v predlogu naloženo terjatev v višini 3.936,21 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.880,40 EUR od 16. 1. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.940,32 EUR od 16. 1. 2012 do 5. 6. 2012 in od zneska 55,81 EUR od 23. 1. 2012 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 114,84 EUR. V preostalem delu se citirani sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 60,00 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom), v delu, s katerim je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v znesku 1.940,32 EUR, zaradi delnega umika tožbe, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 8305/2012, z dne 9. 2. 2012, in postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu (glede plačila glavnice v višini 3.936,21 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.910,36 EUR od 30. 11. 2011 dalje do plačila, od zneska 970,04 EUR od 30. 12. 2011 dalje do plačila ter od zneska 1.840,32 EUR od 30. 12. 2011 do 5. 6. 2012 in izvršilnih stroškov v višini 114,84 EUR) je prej citirani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 373,11 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper obrestni del odločitve (II. točka izreka) in zoper rok za plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da poravna v predlogu za izvršbo navedene zamudne obresti od zneska 3.880,40 EUR od 16. 1. 2012 dalje do plačila in od zneska 1.840,32 EUR od 16. 12. 2012 do 5. 6. 2012; v III. točki izreka pa tako, da črta besedilo „od prejema sodbe“.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o teku zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo zahtevala plačilo zneska 5.876,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 dalje do plačila. Ta znesek vključuje dve mesečni najemnini za poslovni prostor (vsaka 2.910,36 EUR – skupaj 5.820,72 EUR) ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake od najemnin do 15. 1. 2012 (v skupni višini 55,81 EUR – glej prilogo A5). Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka, skladno s 378. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega računa dalje, je tako materialnopravno napačna. Toženi stranki namreč nalaga dvakratno plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamezne terjatve do 15. 1. 2012. 378. člen OZ podlage za takšen obračun ne daje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da od zapadlih, a ne plačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače (1. odstavek 375. člena OZ). Te je tako mogoče zahtevati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ).

6. Iz navedenega izhaja, da je bila tožeča stranka ob vložitvi predloga za izvršbo upravičena do plačila glavnice v višini 5.820,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2012 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti v višini 55,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga – torej od 23. 1. 2012 dalje do plačila. Tožena stranka je nato, dne 5. 6. 2012 plačala glavnico v višini 1.940,32 EUR. Zakonske zamudne obresti od tega zneska so na ta dan prenehale teči. Tožena stranka je tako iz naslova glavnice vtoževane terjatve tožeči stranki dolžna plačati še: 3.880,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2012 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti v višini 55,81 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2012 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.940,32 EUR od 16. 1. 2012 do 5. 6. 2012. 7. Napačno pa je pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Obveznost povrnitve stroškov postopka nastane z odločbo sodišča, s katero je o njih odločeno. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ). V takšnem primeru dolguje poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti stroške postopka. Ta rok določi sodišče na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). To je paricijski rok, torej rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka pa je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (1).

8. Navedeno je narekovalo delno ugoditev pritožbi v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev stroškovnega dela izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

9. Kadar višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožnica je s pritožbo v velikem delu uspela, vendar to na uspeh strank v prvostopenjskem postopku ni bistveno vplivalo. Višje sodišče zato prvostopenjske odločitve v tem delu ni spreminjalo. Ker pa tožena stranka s pritožbo ni uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu in zaradi tega niso nastali posebni stroški, ji mora tožeča stranka povrniti njene pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Toženi stranki je priznalo 50,00 EUR nagrade za postopek s pritožbo in 10,00 EUR materialnih stroškov. Tožeča stranka mora tako toženi povrniti 60,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, zato je o njem odločil sodnik posameznik (5. odstavek 458. člena ZPP).

(1) Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v načelnem pravnem mnenju z dne 13. 12. 2006.