Jedro

Tožnika preživljata hude telesne bolečine zaradi izgube 18 let starega sina. Živeli so v družinski skupnosti, skupaj so načrtovali sinovo prihodnost, bili so čustveno močno navezani med sabo. Izguba sina je tragična in nenadomestljiva. Prvemu tožniku materi zato pripada pravična denarna odškodnina v znesku l5.022,533 EUR (prej 3.600.000,00 SIT), drugotožniku, očeta pa 12.936,07 EUR (prej 3.100.000,00 SIT).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se: spremeni izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebovan v tč. II tč. 1 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku I. K. odškodnino v znesku 377.749,00 SIT, sedaj 1.576,32 EUR skupaj z zakonskimi in zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003zmanjšani za temeljno obrestno mero, po 27.6.2002 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežni tožbeni zahtevek za tega tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.10.2001 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje se zavrne, spremeni se izrek sodbe sodišča prve stopnje v II tč. 2 in je tožena stranka dolžna plačati tožnici A. K. odškodnino v znesku 752.748,82 SIT, sedaj 3.141,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do 26.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od tega datuma dalje pa po predpisani obrestni meri, vse v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.10.2001 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa se zavrne.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi in se pritožba zavrne.

Spremeni se izrek o stroških vsebovan v tč. I tč. 2 in je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma 534.634,00 SIT, sedaj 2.231,00 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.10.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči plačati njene pritožbene stroške v znesku 200,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.8.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, nastalo v zvezi s smrtjo njunega sina. Glede nepremoženjske škode zaradi plačila pravične denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega je prvo tožeči stranki prisodilo znesek 2,800.000,00 takratnih SIT, drugo tožeči stranki pa znesek 2,300.000,00 SIT. Ker pa je ugotovilo 35 % soprispevek samega pokojnega oškodovanca je za ta % znižalo prisojeno odškodnino, nato pa je odštelo še znesek revalorizirane že plačane odškodnine iz tega naslova v višini 1,947.251,18 SIT. Ugotovilo je, da višji znesek tožečima stranka iz tega naslova ne pripada in je nadaljnji tožbeni zahtevek pod tč. II zavrnilo. Ob upoštevanju enakega % soprispevka pa je prisodilo zneska 20.897,50 SIT in 122.200,00 SIT iz naslova premoženjske škode. Odločilo je še o stroških nastalih na prvi stopnji po načelu uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev sta se pritožili tožeči stranki po svojem pooblaščencu. Uveljavljala sta pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v tej posledici napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je pri opredelitvi višine soprispevka v višini 35 % oprlo na dve okoliščini in sicer, da je bil pokojni s povzročiteljem B. kritičnega večera skupaj in da je tako moral vedeti, da je B. zaužil alkoholne pijače. Na B. prigovarjanje je pokojni le temu dovolil vožnjo in tudi prisedel k njemu kot sopotnik, čeprav mu je bilo znano, da je B. pred vožnjo užival alkohol in mu je bilo znano, da B. nima vozniškega dovoljenja, da vozi to vozilo prvič. Od kod sodišču takšni zaključki tožeči stranki ni znano, kajti do takšnih zaključkov sodišče ni moglo priti z vpogledom v kazenski spis. Iz kazenska spisa bi lahko sodišče prišlo do podobnega zaključka zgolj iz zagovora B., ki ni resničen, nikakor pa ne iz izvedenega dokaznega postopka, to je izpovedb zaslišanih prič. Nobena priča, ki je bila zaslišana v kazenskem postopku ni trdila, da je bil B. v družbi s pokojnim R. Tako je Š. A. povedal, da je bil tistega večera v družbi s K., B., P., B. se kot oseba pojavi šele takrat, ko je pred lokalom B. pregovoril R. naj mu da ključe avtomobila. Tudi ostale priče so povedale, da je R. K. sam odšel iz lokala okoli polnoči. Ugotovitev sodišča torej, da je bil B. v družbi s K. R. ne drži in nima opore v izvedenih dokazih. Zato je očitek sodišča o sokrivdi, da je lahko pokojni videla, da je B. zaužil alkohol napačen, pokojni ni prijateljeval z B. K. I. je povedal, da je poznal vse sinove prijatelje, B. pa sploh ni poznal. Prav tako je neutemeljen očitek, da je pokojni lahko vedel, da je B. zaužil alkoholne pijače. Pokojni K. ni bil z B. v družbi, poleg tega B. očitno ni kazal zunanjih znakov vinjenosti, saj to ni opazil nihče od prisotnih. Tudi izvedenka je ocenila v kazenskem spisu, da B. ob takšni količini alkohola ni bil absolutno nesposoben za varno vožnjo. Enako velja za očitek sodišča, da je bilo pokojnemu znano, da B. nima vozniškega dovoljenja. Nobena izmed zaslišanih prič ni govorila o tem. Tožnika menita, da je sodišče zmotno ocenilo soprispevek pokojnega v višini 35 %. Prav tako se tožnika ne strinjata s stališčem sodišča, da znaša primerna odškodnina za izgubo sina za A. K. 2,800.000,00 SIT, za K. I. pa 2,300.000,00 SIT. Ta znesek ne ustreza pretrpljenim duševnim bolečinam obeh pritožnikov in tudi ni primerljiv z podobnimi primeri. Priglasila sta še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba tožečih strank je delno utemeljena.

Neutemeljena je sicer v delu, ko izpodbijana dejanske in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje o 35 % soprispevku pokojnega k nastali posledici. V tem delu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o tem, da je pokojni vedel, da je B. zaužil alkoholne pijače in da je vozil brez vozniškega izpita, oprlo na izpoved povzročitelja nezgode B. B. Le ta je bil neposredno zaslišan v tem civilnem postopku in je med drugim izpovedal, da sta bila skupaj s pokojnim pred nesrečo od 20.00 do 21.00 ure, da nista bila v lokalu B., temveč pri B. doma in v lokalu T. Izpovedal je, da sta skupaj uživala alkoholne pijače, šla sta skupaj na pijačo k njemu domov na J. m. Poznala sta se že dolgo, pila sta tudi v T. za točilnim pultom. V T. so pili skupaj tudi še z ostalimi prijatelji, v B. z R. sicer nista pila. Tistega večera sta z R. pila pivo. Prav tako je izpovedal, da sta z rokom vedela drug za drugega, da nimata izpita. Tudi iz izpovedbe priče Š., kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil po njegovi oceni B. takrat vinjen. Sklicevanje pritožbe na drugačne izpovedbi zaslišanih prič v kazenskem postopku, katere je sodišče v soglasju s strankami prebralo, pa ne vplivajo na drugačno dejansko ugotovitev glede tega soprispevka pokojnega. Te priče so bile zaslišane za potrebe kazenskega postopka in so bile zaslišane z drugačnimi nameni, torej za potrebe ugotavljanje kazenske odgovornosti storilca kaznivega dejanja. Priča B. pa je bil do sedaj neposredno zaslišan v pravdnem postopku po načelu kontradiktornosti, stranke bi mu lahko zastavljale vprašanje s katerimi bi ugotovili morebitne nejasnosti ali neresnice v njegovi izpovedi. Tako v ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje nima pomislekov. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženec vozil pod vplivom alkohola, da je torej njegova vožnja pod vplivom alkohola v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, saj je imel v krvi najmanj 0,97 grama na kilogram alkohola in civilno sodišče je ugotovilo še to, da je vozil brez vozniškega izpita, torej brez ustreznega znanja in to prvič s predmetnim osebnim vozilom. Navedbe pritožbe, da iz izvedeniškega mnenja izvedenke sodne medicine izhaja, da ni bil absolutno nesposoben za vožnjo, tega dejstva seveda ne morejo ovreči, saj je iz izpovedbe B. razvidno, da je toženec vedel, da je le ta vozil pod vplivom alkohola. Civilno sodišče je vezano na kazensko obsodilno sodbo le v obsegu ugotovitve obstoja kaznivega dejanja in krivde storilca. Druge okoliščine v zvezi s škodnim dogodkom pa lahko ugotavlja neodvisno od teh dejstev (čl. 14 ZPP). Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s soprispevkom pokojnega pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo I. odst. 192. čl. ZOR. Ta ima v primeru kadar je bil oškodovanec tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila večja kot bi bila pravica samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sopovzročitev oškodovanca četudi ni on tisti, ki zahteva odškodnino je treba upoštevati.

Delno pa je utemeljena pritožba tožečih strank glede višine prisojene pravične denarne odškodnine zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega. V tem delu je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe I. odst. 201. in 203. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene hude duševne bolečine obeh staršev pokojnega, katere je ugotovilo na podlagi njunega osebnega zaslišanja in mnenja ustreznega izvedenca prisodilo prenizko denarno odškodnino iz tega naslova. Ugotovilo je, da bil star sin ob smrti 18 let in da je živelj v družinski skupnosti in da so bili medsebojno povezani, skupaj so načrtovali sinovo prihodnost in tožnika sta pomagala pri ustvarjanju pogojev za njegovo samostojnost. Z izgubo sina sta izgubila del sebe. Oba z ženo še vedno preživljata duševne bolečine zaradi izgube sina. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da se je pri tožnici po sinovi smrti razvilo depresivno stanje za katerega se je začela zdraviti pri psihiatru in je bila tožnica potrta brez volje in energije, telesno utrudljiva, nespeča, opustila je vse dejavnosti, ni mogla delati in izogibala se je stikov z ljudmi. Tako stanje z vso intenzivnostjo je trajalo pri tožnici približno tri leta. Sodišče je nadalje izhajalo iz ugotovitev, da sta bila oba tožnika s sinom edincem močno povezana in da je za oba njegova izguba tragična in nenadomestljiva. Tožnik pa je reagiral nekoliko drugače, kakor tožnica in je zato tožnica upravičena do nekoliko višje pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Glede na ugotovljeno dejansko stanje intenzivnosti duševnih bolečin in njihovo trajanje ter da bodo trajale tudi v bodočnosti, je sodišče druge stopnje tudi ob upoštevanju načela objektivizacije, da je torej prisojena odškodnina primerljiva s prisojenimi odškodninami iz podobnih primerov (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 450/2007), in odločilo, da pripada pravična denarna odškodnina zaradi izgube sina za tožnico 3,600.000,00 SIT, za toženca pa 3,100.000,00 SIT. Ob upoštevanju že ugotovljenega soprispevka pokojnega in po odštetju že izplačane valorizirane odškodnine katera se pritožbeno ne oporeka in je znašala 1,947.251,18 SIT pa se izkaže, da je tožnica upravičena še do odškodnine v znesku 752.748,82 SIT, sedaj 3.141,16 EUR, toženec pa še do odškodnine 377.749,00 SIT ali sedaj 1.576,32 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka spremenjene odločitve sodišča druge stopnje. Izrek o obrestnem delu je utemeljen v določilih čl. 299 OZ in SPOMZO-A in je skladno z načelnim pravnim mnenjem VSRS. Višji tožbeni zahtevek je sodišče druge stopnje iz tega naslova zavrnilo(Ur. l. št. 45/95 in 109/2001).

Odločitev o spremembi prisojene pravične denarne odškodnine temelji na določbi 4. tč. I. odst. 358. čl. ZPP. V preostalem še izpodbijanem delu glede nepremoženjske škode pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Sodišče druge stopnje ni posegalo v odločitev o premoženjski škodi prisojeni tožnikoma s strani sodišča prve stopnje vsebovani v tč. I 1. Glede na neprerekano višino prisojene premoženjske škode in glede na to, da je ostala odločitev sodišča prve stopnje o 35 % soprispevku pokojnega je tako v tem delu pritožba tožečih strank neutemeljena in je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbo zavrnilo (I. odst. 353. čl. ZPP).

Zaradi zvišanja prisojene pravične denarne odškodnine pa se je spremenil uspeh tožečih strank v tej pravdi (II. odst. 154. čl. ZPP). Tožeči stranki sta dejansko zahtevali v tej pravdi znesek 8,584.177,00 SIT, to je zahtevek skupaj z že izplačano akontacijo, dejansko pa sta uspeli z zahtevkom 6,843.097,00 SIT, to je seštevek nepremoženjske škode skupaj z že plačano akontacijo in prisojeno premoženjsko škodo. Tako se izkaže, da je % uspeha v pravdi tožečih strank 80 % in jima tako gre 80 % že priznanih pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje, kar znaša sedaj 541.596,80 SIT, stroški tožene stranke pa ob njenem 20 % uspehu v pravdi sedaj znašajo 6.962,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškov se izkaže, da je tožena stranka dolžan tožeči plačati še 534.634,00 SIT ali sedaj 2.231,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje spremenilo izrek o pravdnih stroških vsebovan v tč. 1 2 izreka sodbe. Ta odločitev temelji na 2. tč. 365. čl. ZPP.

Tožeča stranka je priglasila tudi svoje pritožbene stroške in sicer stroške za sestavo pritožbe 800 odvetniških točk, za poročilo stranki 20 točk, kar znaša skupaj z 20 % DDV ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 108.240,00 SIT, skupaj s takso za pritožbo pa znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 200.501,00 SIT. Pritožnica je uspela s 24 % svojega zahtevka. Na pritožbeni stopnji je namreč še vedno bil sporen znesek 4,689.675,20 SIT, sodišče druge stopnje pa zvišalo še prisojeni znesek za 1,130.497,00 SIT. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati njene pritožbene stroške v znesku 200,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot to izhaja iz izreka odločbe sodišča druge stopnje. Izrek o pritožbenih stroških je utemeljen v II. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 154 ZPP.