Jedro

Obsojenčevo vlečenje oškodovanke za lase po naravi stvari vsebuje tudi navedbo, da je bila s tem prizadeta njena telesna celovitost oziroma da je oškodovanka čutila bolečine, saj si ni mogoče predstavljati, da glede na način storitve do take prizadetosti ne bi prišlo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni V. H. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega V. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obsojenčev zagovornik pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam v zahtevah za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi, zaradi česar predlaga zavrnitev zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila, ter obsojenčevemu zagovorniku, ki v izjavi navaja, da se ne strinja s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija verodostojnost oškodovankine izpovedbe ter navaja, da razlogi pravnomočne sodbe napeljujejo na popolnoma drugačen zaključek od tistega, ki ga je sprejelo sodišče; da so zaključki, ki izhajajo iz izpovedb prič, napačni; da iz izpovedb prič S. F. in E. G. ni mogoče napraviti zaključkov, ki kažejo na obsojenčevo odgovornost za kaznivo dejanje. Vložnica s podajanjem lastne ocene izvedenih dokazov pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da v obtožnem predlogu ni opisana posledica očitanega kaznivega dejanja. Ob tem se vložnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 113/99 z dne 10. 4. 2003, ki po njegovem stališču obravnava primerljivo stališče državnega tožilca in isto kaznivo dejanje. Vložnik meni, da zgolj navedba, da je obsojenec oškodovanko fizično in duševno prizadel, ki je prepis abstraktnega dejanskega stanu, pomeni le, da je prepovedana posledica kaznivega dejanja opisana na abstrakten in nedoločljiv način, ki se ga ne da preizkusiti in dokazovati. V opisu bi moralo biti konkretno navedeno, kako sta se zatrjevani fizična in duševna prizadetost kazali pri oškodovanki. Razlogovanje sodišča druge stopnje o „razumnih in življenjsko sprejemljivih razlogih“ je za vložnika nesprejemljivo in ne more sanirati nepravilno oblikovanega obtožnega akta. Ker sta sodišči sledili obtožnemu aktu, je po vložnikovem stališču nezakonit tudi izrek izpodbijane pravnomočne sodbe. Vložnik še navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do sklicevanja pritožbe na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 262/2004. 8. Vložnikovim navedbam v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona ni mogoče pritrditi. Po določbi prvega odstavka 146. člena KZ je bilo to kaznivo dejanje storjeno s takim grdim ravnanjem, ki prizadene telesno ali duševno celovitost drugega. V izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je prijetje oškodovanke za lase, vlečenje za lase in porivanje skozi vrata grdo ravnanje, s katerim sta bili prizadeti oškodovankini telesna in duševna celovitost. Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe tako zatrjuje tudi posledico, ki jo določa 146. člen KZ. Opis obsojenčevega ravnanja torej vsebuje vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčevo vlečenje oškodovanke za lase po naravi stvari vsebuje tudi navedbo, da je bila s tem prizadeta njena telesna celovitost oziroma da je oškodovanka čutila bolečine, saj si ni mogoče predstavljati, da glede na način storitve do take prizadetosti ne bi prišlo. Slednje je razvidno tudi iz razlogov sodbe, med katerimi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je oškodovanka utrpela nateg vratnih mišic (sodba, stran 7). Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v vsebinsko podobnih sodbah I Ips 197/2007 z dne 5. 7. 2007 in I Ips 476/2007 z dne 14. 2. 2008. Vložnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 113/1999 z dne 23. 5. 2001 ni utemeljeno. V citirani zadevi namreč v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni bila ne zatrjevana ne opisana posledica obsojenčevega ravnanja, medtem ko opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi zatrjuje, da je do prepovedane posledice prišlo. S tem, ko je sodišče druge stopnje zaključilo, da pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 113/1999 z dne 23. 5. 2001 ni utemeljeno, je smiselno odgovorilo, da tudi sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 242/2004 z dne 30. 6. 2004, katerega vsebina je v bistvenem enaka citirani sodbi Vrhovnega sodišča, ne pride v poštev. Vložniku je treba pritrditi le v delu, ko zatrjuje, da v izreku pravnomočne sodbe ni opisana prizadetost oškodovankine duševne prizadetosti. Vendar za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ zadošča, da nastane ena od v zakonskem opisu alternativno predpisanih posledic, torej prizadetost ali telesne ali duševne celovitosti, zato ob ugotovljeni prizadetosti telesne celovitosti odsotnost opisa duševne celovitosti ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornice in zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

10. Ob podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju, navedenih v prvostopenjski sodbi, je Vrhovno sodišče obsojencu na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.