Jedro

Ni mogoče sprejeti stališča, da degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ne trpi nobenih telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu, predstavljajo škodo, za katero bi bilo potrebno odškodnino zmanjšati. Če oškodovanec zaradi degenerativnih sprememb pred škodnim dogodkom ni trpel nobene škode, sodišče odškodnine ne sme znižati. Izvedenec kot strokovnjak ugotovi zdravstveno stanje oškodovanca in druga dejstva, do katerih je prišel na temelju svojega strokovnega znanja ter oceni, kako ta dejstva vplivajo na druga dejstva s stališča svoje stroke. Pravilna uporaba prava pa je naloga sodišča, ki najprej izvedensko mnenje presoja po načelu proste presoje dokazov, nato pa na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi pravno pravilo. Izvedenec praviloma ne pozna prava in naloga sodišča je, da v vsakem konkretnem primeru ob pravilni uporabi prava odloči, ali je potrebno pravično odškodnino zmanjšati za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec pred škodnim dogodkom. Položaj oškodovanca mora biti takšen, kakor da ne bi bilo prej škodnega dogodka. Povzročitelj naj plača vso škodo, kot jo je povzročil. Degenerativne spremembe pri 43-letnem oškodovancu, zaradi katerih pred nezgodo ni imel nobenih zdravstvenih težav, niso nenormalna in nenavadna okoliščina, zaradi katere bi bila škoda nesorazmerno večja. S škodo v takšnem obsegu, kot jo je utrpel tožnik, je mogoče računati in ni nenavadna po splošnih življenjskih izkušnjah. Materialnopravno ni pravilna presoja, da mora tožnik sam trpeti tisti del škode, ki ga je pripisati degenerativnim spremembam.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v točki 1 izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 pa v višini predpisane obrestne mere. Zavrnilni del, vsebovan v točki 2 izreka, se spremeni tako, da se zavrne glede nepremoženjske škode znesek 1.250.000 SIT (sedaj 5.216,16 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2001 do plačila in zamudne obresti od 1.100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR) od 25.1.2001 do 31.12.2001. V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 159,74 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 187,28 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 880.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 400.000 SIT za telesne bolečine, 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 80.000 SIT za strah) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi in toženkini pritožbi delno ugodilo in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 900.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (odškodnino za strah je zvišalo na 100.000 SIT), ki tečejo od 1.1.2002 do 26.7.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 27.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri in ji povrniti pravdne stroške. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Tožnik je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti tistemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine 1.230.000 SIT z obrestmi in obresti od prisojenih 400.000 SIT za čas od 23.5.2001 do 13.11.2003. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.230.000 SIT s pripadajočimi obrestmi, tožniku prisodi zakonske zamudne obresti od zneska 400.000 SIT za čas od 25.1.2001 do 1.1.2002 in toženki naloži plačilo njenih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je napačno povzelo listine, zlasti mnenje izvedenca, po katerem tožnik pred obravnavano nezgodo ni imel poškodbe vratne hrbtenice niti se zaradi težav z vratno hrbtenico ni zdravil. Pritožbeno sodišče je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo, ker naj bi na tožnikovo zdravstveno stanje vplivale prejšnje poškodbe. Tožnik pred obravnavano nezgodo ni imel težav z vratnim delom hrbtenice. Tožnik zaradi predhodno obstoječih degenerativnih sprememb v vratnem delu hrbtenice nikoli ni imel nobenih težav in če škodnega dogodka ne bi bilo, tožnik z vratnim delom hrbtenice še vedno ne bi imel nobenih težav. Vso škodo gre pripisati zgolj temu škodnemu dogodku, zato sodišči ne bi smeli znižati odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 20%. V nadaljevanju povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni zadosti upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, kot je bila določena v tožbi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS št. 73/2007-UPB-3). Pritožbeno sodišče je na tretji strani sodbe zapisalo, da je delno utemeljena tožnikova pritožba glede 20% znižanja pravične denarne odškodnine zaradi prejšnjih degenerativnih sprememb. Prav takšne spremembe je ugotovil tudi izvedenec, kar je zapisal na šesti strani izvedenskega mnenja (l. št. 34 v spisu). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče pravilno povzelo izvedensko mnenje. Ko je pritožbeno sodišče v nadaljevanju v istem (petem na tretji strani) odstavku pojasnilo, zakaj ni mogoče znižati odškodnine za strah, in navedlo, da "ni mogoče govoriti, da so prejšnje poškodbe vplivale na trenutna občutenja strahu," je povprečnemu bralcu jasno, da ne gre za konkretnega tožnika, pač pa za povprečnega oškodovanca, ki občuti strah, ne glede na prejšnje bolezni, posebne fizične ali duševne lastnosti in stanja.

Drugače je z uporabo materialnega prava za odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno ugotovili, da je treba uporabiti pravni standard pravične odškodnine, kot je opredeljen v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja po 1060. členu Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 83/01), nista pa pravilno prisodili popolne odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo in opisalo poškodbi - zvin vratne hrbtenice in obtolčenino po levi strani čela, ki ju je utrpel tožnik v prometni nesreči, njegove nevšečnosti, prestane in bodoče bolečine ter obseg konkretnih tožnikovih življenjskih prikrajšanj. Sodišči sta pravično denarno odškodnino (500.000 SIT za telesne bolečine in 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) znižali za 20% zaradi tožnikovih degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici, kot jih je ugotovil izvedenec v svojem mnenju. Ugotovili sta, da je bil tožnik pred nezgodo operiran na križnem delu hrbtenice. Iz obrazložitev obeh sodb pa ne izhaja, da bi sodišči ugotovili kakršnekoli težave tožnika, ki bi bile povezane z vratno hrbtenico, pred škodnim dogodkom 6.10.2000. Prav ima revident, ko trdi, da operacija na križnem delu hrbtenice ni povezana s težavami na vratnem delu hrbtenice. Ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik pred obravnavano nezgodo operiran na križnem delu hrbtenice, ne omogoča sklepanja, da je imel tožnik težave z vratno hrbtenico. Ni mogoče sprejeti stališča, da degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ne trpi nobenih telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu, predstavljajo škodo, za katero bi bilo potrebno odškodnino zmanjšati. Če oškodovanec zaradi degenerativnih sprememb pred škodnim dogodkom ni trpel nobene škode, sodišče odškodnine ne sme znižati. Izvedenec kot strokovnjak ugotovi zdravstveno stanje oškodovanca in druga dejstva, do katerih je prišel na temelju svojega strokovnega znanja ter oceni, kako ta dejstva vplivajo na druga dejstva s stališča svoje stroke. Pravilna uporaba prava pa je naloga sodišča, ki najprej izvedensko mnenje presoja po načelu proste presoje dokazov, nato pa na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi pravno pravilo. Izvedenec praviloma ne pozna prava in naloga sodišča je, da v vsakem konkretnem primeru ob pravilni uporabi prava odloči, ali je potrebno pravično odškodnino zmanjšati za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec pred škodnim dogodkom. Položaj oškodovanca mora biti takšen, kakor da ne bi bilo prej škodnega dogodka. Povzročitelj naj plača vso škodo, kot jo je povzročil. Degenerativne spremembe pri 43-letnem oškodovancu, zaradi katerih pred nezgodo ni imel nobenih zdravstvenih težav, niso nenormalna in nenavadna okoliščina, zaradi katere bi bila škoda nesorazmerno večja. S škodo v takšnem obsegu, kot jo je utrpel tožnik, je mogoče računati in ni nenavadna po splošnih življenjskih izkušnjah. Materialnopravno ni pravilna presoja, da mora tožnik sam trpeti tisti del škode, ki ga je pripisati degenerativnim spremembam. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji delno ugodilo in dosojeno odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 834,59 EUR (prej 200.000 SIT). Glede zadoščenja za strah pa je revizijsko sodišče mnenja, da stopnja in trajanje strahu ter primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogočajo višje odškodnine od prisojene. V tem delu je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tako je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 2.086,46 EUR (500.000 SIT), iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti 2.086,46 EUR (500.000 SIT) in iz naslova strahu 417,29 EUR (100.000 SIT), ali skupno 4.590,22 EUR (1.100.000 SIT), kar pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 6,5 povprečnih neto plač.

Tožnik izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sodišči prve in druge stopnje sta prisodili zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 1.1.2002 dalje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podlage za prisojo zamudnih obresti že od 25.1.2001. V tem delu sta nižji sodišči obrestni zahtevek pravilno zavrnili. Opozoriti je treba na funkcijo obresti, ki so v preteklosti imele poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo, hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju 189. člena ZOR o povračilu škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj se je lahko šele tedaj določila vsebina pravnega standarda pravične denarne odškodnine. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Navedena sodna praksa je vezala vrhovno sodišče, dokler se niso stekle okoliščine za drugačno odločanje (primerjaj razloge načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljenega v Pravnih mnenjih I/2002). Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni bilo mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem. Sodišča morajo namreč enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Ker torej dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati, je prišlo do spremembe sodne prakse s 1.1.2002, kar je upoštevano tudi v tožnikovem primeru.

Sprememba drugostopenjske sodbe glede odločitve o glavni stvari je narekovala tudi odločanje o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O njih je bilo odločeno na podlagi določb 154. člena ZPP glede na vrednost prisojenega zneska (220.000 SIT), upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003). Toženka je dolžna tožniku povrniti 159,74 EUR pritožbenih stroškov. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve njegovih stroškov revizijskega postopka, ki so mu bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo od zneska, s katerim je v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspel (200.000 SIT) - in to v obsegu, razvidnem po posamičnih postavkah iz njegovega, reviziji priloženega, stroškovnika na list št. 60 spisa. Toženka je dolžna tožniku povrniti 187,28 EUR revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Rok začne v skladu s tretjim odstavkom istega člena teči prvi dan po vročitvi revizijske odločbe.