Jedro

Sodišče druge stopnje je potrdilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni dvoma, da silobran na strani obsojenca ni bil podan, posebni razlogi o njegovem neobstoju v sodbi sodišča druge stopnje niso bili potrebni.

Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh dokazov, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, in jih ovrednotilo. Iz presoje posameznega dokaza je zato ob uporabi argumenta a contrario mogoče sklepati, kako so bili presojeni nasprotni dokazi in zakaj niso bili upoštevani.

Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja ustrezno spremeni, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis ugodnejši za obsojenca.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 7.11.1996 je bil obsojeni J.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 65. členu KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.12.1996 pritožbo zagovornikov obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornika obsojenega sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljata vse razloge po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagata, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne.

Vložnika zahteve v obrazložitvi navajata, da iz uradnega zaznamka sodnega izvršitelja z dne 26.11.1996 izhaja, da obsojenec ni hotel sprejeti sodnega pisanja, ki mu ga je izvršitelj vročal. V takem primeru bi moral vročevalec po določbi 123. člena ZKP sodbo pustiti v obsojenčevem stanovanju in bi bila vročitev opravljena, v konkretnem primeru pa je obsojencu pustil obvestilo, da lahko pošiljko dvigne pri sodišču. Vložnika izpodbijata verodostojnost omenjenega uradnega zaznamka, ki navaja, da je vročevalec pustil sodbo v obsojenčevem stanovanju, saj ta v tem primeru ne bi puščal obvestila, da obsojenec lahko prevzame sodbo. Ker tako vročitev po mnenju vložnikov zahteve ni bila opravljena, kazenski pregon proti obdolžencu pa je že zastaral, bi moralo sodišče izdati zavrnilno sodbo.

Poleg tega naj bi izpodbijana sodba po mnenju vložnikov ne imela razlogov o vrsti pomembnih okoliščin, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Kot takšne okoliščine navajata neobravnavanje pritožbenih navedb o obsojenčevem silobranu ter dejstvo, da sodišče druge stopnje ni navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Nadalje opredeljujeta kot tovrstno kršitev tudi ravnanje sodišča druge stopnje, ko le-to v sodbi ne navaja razlogov za neupoštevanje pritožbene trditve o prekoračitvi obtožbe. Po mnenju vložnikov bi moralo sodišče druge stopnje odločbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje v svoji odločbi ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisa na povratnici in uradnega zaznamka, ki ga je napravil sodni izvršitelj potem, ko je obsojencu poskušal vročiti sodbo sodišča prve stopnje, je razvidno, da je vročevalec, ko obsojenec pošiljke ni hotel sprejeti, le-to pustil v hodniku stanovanja. S tem je vročevalec ravnal v skladu z določbo 123. člena ZKP in je potrebno v skladu z navedeno določbo šteti, da je bila vročitev opravljena. Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da je vročevalec obsojencu, resda brez potrebe, pustil tudi obvestilo, da lahko od naslednjega dne dalje pri sodišču dvigne priporočeno sodno pošiljko z isto opravilno številko. Ne glede na slednje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojencu sodba sodišča prve stopnje kljub njegovemu nesodelovanju veljavno vročena in določbe kazenskega postopka o vročanju s tem niso bile kršene.

Glede navedb v zahtevi, kjer vložnika sodišču druge stopnje očitata, da se v izpodbijani sodbi ni izreklo o domnevnem silobranu, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo zakonske določbe in glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da silobran na strani obsojenca ni bil podan. Sodišče druge stopnje je potrdilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni dvoma, da silobran na strani obsojenca ni bil podan, zato posebni razlogi o njegovem neobstoju niso bili potrebni. Kazenski zakon tako glede ugotavljanja tega vprašanja ni kršen. Silobran bi bil lahko podan le v primeru, če bi bilo dejansko stanje ugotovljeno drugače. Skladno z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče pravilnosti dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ni presojalo.

Po oceni Vrhovnega sodišča niso utemeljene navedbe v zahtevi, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede ugotovitve, da so bili dokazni predlogi obrambe zavrnjeni kot nepotrebni. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da morebitno zaslišanje K.P. in soočenje priče M. s pričo Z. ter z obsojencem ne bi moglo spremeniti prav ugotovljenih odločilnih dejstev. V nasprotju s pritožbenim ugovorom se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh dokazov, da je obsojenec storil kaznivo dejanje in jih ovrednotilo. Iz presoje posameznega dokaza je ob uporabi argumenta a contrario moč sklepati, kako so bili presojeni nasprotni dokazi in zakaj ti niso bili upoštevani. Skladno z načelom proste presoje dokazov sodišče ob presojanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (18. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je zato v primeru, če so za popolno ugotovitev dejanskega stanja zadostovali dokazi, na katere je oprlo svojo sodbo, dodatne dokazne predloge utemeljeno zavrnilo. Prav tako je tudi sodišče druge stopnje, ko je spoznalo da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pravilno zavrnilo pritožbene ugovore glede neizvedbe dodatnih dokazov.

V 354. členu ZKP je določeno, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodna praksa je zavzela stališče, da ni prekršena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obtoženca. Sodišče druge stopnje se o pritožbenih navedbah, ki zatrjujejo prekoračitev zasebne tožbe, dejansko ni izreklo in je glede na to v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljiva, vendar pri tem glede na zgoraj opisano stališče ne gre za kršitev kazenskega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče zato navedene pomanjkljivosti ne more upoštevati kot razlog, ki bi pripeljal do razveljavitve izpodbijane sodbe.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicujeta vložnika v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.