Jedro

Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. Ker v izdanem računu, ki se vtožuje ni bil določen rok plačila, je potrebno šteti, da je toženec prišel v zamudo, ko je tožnik od njega z računom zahteval plačilo. Zato je stališče pritožnika, da še ni prišel v zamudo s plačilom nepravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig 209/2007 z dne 13. 06. 2007 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.364,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani njeni pritožbi ugodi tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti po 1. odstavku 495. člena ZPP. Zato se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti v pritožbenem postopku ni upošteven.

Ni protispisna ali nepravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka napak na tendi ni pravočasno grajala. Prvostopno sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kot naročnica sicer prvič reklamirala dobavljeno tendo, vendar je tožeča stranka te napake odpravila. Toženec pa ni izkazal, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, da bi v zvezi s popravilom že reklamirane tende napake ponovno uveljavljal. Celo zapis, na katerega se je skliceval, ki ga je poslal tožeči stranki z dne 03. 12. 2005 (priloga B3), tega ne potrjuje. Ta zapis, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče tako ni mogoče šteti za ustrezno ponovno reklamacijo napak. Toženec sodišča s svojo izpovedbo tudi ni prepričal glede druge reklamacije, tako da ni ta podprta prav z nobenim dokazom. Zato je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženec po prvem popravilu tende, eventualne nove napake ni ponovno pravočasno reklamiral, pravilna. Vsi ugovori toženca v zvezi s tem v pritožbi so tako neutemeljeni.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. člena OZ). Ker v izdanem računu št. 2005/007 z dne 22. 07. 2005, ki se vtožuje ni bil določen rok plačila, je potrebno šteti, da je toženec prišel v zamudo, ko je tožnik od njega z računom zahteval plačilo. Zato je stališče pritožnika, da še ni prišel v zamudo s plačilom nepravilna.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo po 353. členu ZPP potrditi. V navedeni zadevi je sodišče izdalo sodbo po sodnici posameznici v skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.