Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bila podana tožnici pred zaključkom habilitacijskega postopka, ko je še imela potrebno izvolitev v naziv docentke, ni bila zakonita. Kljub temu pa ni mogoče šteti, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da sta ji toženi stranki nerazdelno dolžni plačati znesek 40.817,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka (1. točka izreka). Sodišče je odločilo, da je tožnica dolžna toženima strankama povrniti stroške postopka v višini 6.688,93 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da glede točnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 4. 10. 2011 ni bil prepis narejen tako korektno, kot ga želi prikazati sodišče prve stopnje. V prepisu je namreč izpuščen celoten stavek tožnice, ki je izpovedala „sestra ima podjetje, ima 30 delavcev zaposlenih, ima predstavništvo za avtomobile A., ker pa vozila „A.“ nimajo avtomatika, mi je sestra edino lahko pomagala tako, da mi je posodila denar za nakup avtomobila C. in spomnimo se, da so bile to „marke“. Namesto tega stavka je zapisano samo „čeprav ima avtohišo za A., ona ni imela avtomatika“. Tovrstnih napak v prepisu kar mrgoli, vendar tožnica glede na zakonsko določen, življenjsko absurdno prekratek 3 – dnevni rok, ni mogla primerjati celotnega posnetka s prepisom. Sodišče prve stopnje v postopku ni obravnavalo obeh strank enako, saj je predsednica senata prošnji pooblaščenke toženih strank za preložitev obravnave dne 27. 1. 2010 ugodila, medtem, ko ni ugodila prošnji tožnice za preložitev razpisanega prvega naroka dne 14. 10. 2009, kljub temu, da je tožnica tik pred narokom prejela zelo obsežno pripravljalno vlogo. Pooblaščenka tožnice je takoj po prejemu obsežne pripravljalne vloge, s strani tožene stranke, sodišču naslovila prošnjo za preložitev naroka razpisanega dne 14. 10. 2009, vendar sodnica naroka ni preklicala, je pa pooblaščenki pojasnila, da je bila tožba vložena že 24. 10. 2008, zato se z rešitvijo zadeve mudi, da pa bo tožnici dala rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 8. 10. 2009. Nato je na prvem naroku za glavno obravnavo na to svojo obljubo pozabila, ko pa je želela tožnica na naroku podati odgovor na vlogo tožene stranke z dne 8. 10. 2009, pa ji je sodišče določilo rok 30 dni za odgovor na vlogo tožene stranke. Po mnenju tožnice bi ji sodišče moralo določiti bistveno krajši rok, če bi se rešitev zadeve res tako mudila. Sodišče je glavno obravnavo nato preložilo na 27. 1. 2010, kasneje pa je ta narok preklicalo in ga preložilo na 7. 4. 2010. Sodišče je narok razpisan za dne 27. 1. 2010 preložilo na prošnjo pooblaščenke tožene stranke. Po mnenju tožnice takšno postopanje naslovnega sodišča zagotovo ne predstavlja enakega obravnavanja obeh strank, saj je tožnica v svoji prošnji za preložitev prvega naroka navedla tehtne razloge, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Sicer pa je sodišče neenako obravnavalo pravdni stranki tudi tekom celotnega postopka, saj naslovno sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica in s tožnico se sodišče sploh ni posvetovalo, katere priče bi bilo smotrno zaslišati najprej. Sodišče je kljub obsežnosti zadeve naroke razpisovalo v trajanju dve do štiri ure, zaradi česar je ves čas prihajalo do prekinitev zaslišanj in nepotrebnih zapletov, poleg tega je sodišče s takšnim postopanjem vztrajno kršilo načelo ekonomičnosti postopka in koncentracije glavne obravnave. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ko je brez razumnega razloga prekinilo zaslišanje priče J.S. in to v trenutku, ko mu je vprašanje postavljala tožnica. Na narok dne 18. 6. 2010 je sodišče povabilo kar deset prič, pri čemer je sodnik porotnik že na začetku naroka izjavil, da lahko v senatu sodeluje le do 14. 30 ure. Sodišče bi zato moralo po telefonu obvestiti priče, da na naroku ne bodo zaslišane in bi s tem lahko preprečilo nastanek stroškov za prihod teh prič na sodišče. Po mnenju pritožbe je sodišče tudi kršilo načelo kontradiktornosti in s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko je prekinilo zaslišanje priče J.G. in to v trenutku, ko mu je postavljala vprašanja tožnica glede na to, da priče na kasnejši narok, kjer bi mu ponovno lahko postavila vprašanje, sodišče ni vabilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko je prekinilo zaslišanje priče M.S. in to v trenutku, ko mu je postavljala vprašanja tožnica. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokazov, ki jih je tožnica predlagala v četrti pripravljalni vlogi, s katerim je dokazovala, da vročilnica o kateri sta govorila J.G. in A.Š.K. ne obstoji, niti teh dokazov ni izvedlo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka tudi zato, ker ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, da se zaslišijo priče J.B., Z.B. in N.B. in tudi ni obrazložilo zakaj jih ni izvedlo. Nadalje sodišče ni izvedlo zaslišanja priče dr. J.D., ki bi vedel izpovedati vse v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice ter tudi ni izvedlo in obrazložilo zavrnitve dokaza za zaslišanje priče dr. M.Č., ki bi vedel izpovedati o vseh dejstvih v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in glede vseh dejstev v zvezi z zapleti glede izvolitve tožnice v naziv. Sodišče tudi ni zaslišalo priče prof. S.F., ki bi lahko izpovedala o vseh dogodkih v zvezi s tem protipravnim ravnanjem, saj je ta priča tožnici kot družinska prijateljica stala ves čas ob strani, priča pa je bila tudi prisotna ob vseh spornih dogodkih na fakulteti. Prav tako ni izvedlo dokaza z zaslišanjem novinarke B. J.K., ki bi o vsej zadevi vedela veliko povedati, saj je celoten postopek nezakonite odpovedi tožnici spremljala kot novinarka. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo zaslišati tudi priče v zvezi z višino tožbenega zahtevka, saj je nedvomno temelj zahtevka podan. Tožnica se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da zaradi nezakonite podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki nosita tiste pravne posledice, ki jih določa pravnomočna sodba v zadevi II Pd 6/2006 in da je s tem škoda, ki jo ZDR določa za pravnorelevantno, delavcu že priznana. ZDR ureja odškodninsko odgovornost delodajalca v 184. členu, ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Odgovornost delodajalca za škodo, ki je bila delavcu povzročena s kršenjem pravic iz delovnega razmerja je pogodbena odškodninska odgovornost. Pogodbeno odškodninsko odgovornost ureja OZ v 239. členu in naslednjih členih. Temeljni delavčev zahtevek je izpolnitveni zahtevek, ki ne izključuje morebitnega odškodninskega zahtevka za povrnitev škode, ki je delavcu nastala zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi ali zaradi kršitve delavčevih pravic iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 164. člena OZ mora delodajalec v primeru odškodninske odgovornosti, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, vzpostaviti stanje, ki je bilo pred nastankom škode. To pomeni, da mora biti retroaktivno vzpostavljeno enako stanje, kot je bilo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Če pa s postavitvijo prejšnjega stanja škoda ni popolnoma odpravljena, je delodajalec za preostanek škode dolžan plačati delavcu denarno odškodnino (članek Odškodninska odgovornost delodajalca za kršitev pravic iz delovnega razmerja, mag. Horvat Bogomir, Pravna praksa letnik 2006). S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 6/2006 z dne 7. 4. 2008 je bilo vzpostavljeno prejšnjo stanje le glede premoženjske škode in še to le delno. Tožnica je bila zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prisiljena v nakup novega sicer rabljenega vozila C. avtomatik. Tožnica je zato s tožbo zahtevala povračilo premoženjske škode v višini 10.150,00 EUR za nakup vozila C. avtomatik ter plačilo razlike vrednosti, ki bi jo avto imel, če bi imela tožnica zaposlitev v Ljubljani, v višini 1.117,00 EUR in povračilo stroškov cestnine na relaciji Ljubljana – Koper – Ljubljana v višini 3.550,00 EUR. Sodba o tem sploh nima razlogov zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi se lahko ukvarjalo le z obstojem predpostavke, ki se nanaša na odgovornost, saj je protipravnost že dokazana s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 6/2006 z dne 7. 4. 2008. Odgovornost tožene stranke je krivdna, pri krivdni odgovornosti pa delodajalec odgovarja za vse oblike krivde. Tožnica v tem postopku zahteva povračilo nematerialne in materialne škode, ki ji je nastala, zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke. Z vročitvijo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka šikanirala tožnico in je Pedagoška fakulteta ravnala predvsem samovoljno, saj je izdala in tožnici vročila obvestilo o nameravani odpovedi, kljub temu da zato sploh ni imela pravne podlage, saj je bila tožničin delodajalec U.. Prav tako je po mnenju pritožbe sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se sklicuje na listine v spisu opr. št. II Pd 6/2006, ki naj bi dokazovale težave z vročanjem raznoraznih listin tožnici, pri tem pa ne navede katere listine naj bi to bile. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da detektiv ni bil ob vročanju grob do tožnice, da ni uporabil fizične sile, čeprav sodišče večine prič, ki bi o tem lahko izpovedale ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje se je v sodbi, glede obrazložitve o zakonitosti vročitve listin tožnici, sklicevalo na peti odstavek 139. člena ZPP, ki določa, da se na kršitev ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, vendar pa ta določba ZPP v času, ko je bila vročitev opravljena tožnici ni veljala. Tožena stranka je detektivu naročila, da naj tožnici vroči pošiljko v bolnici in ga je seznanila z vsebino pošte, s tem pa povzročila pravo ponižanje tožnice. Detektiv sam ne bi nikoli ugotovil, da je tožnica v bolnici in zato ne bi mogel pred množico ljudi tožnico poniževati in ji groziti s posledicami, če ne podpiše vročilnice. Po mnenju pritožbe ni bilo nobene potrebe po obveščanju 2000 vpisanih študentov, saj je tožnica učila le okoli 300 študentov. Prav tako je bilo obvestilo objavljeno na internetu dostopno praktično vsem ljudem, ki imajo dostop do interneta. Obvestilo je imelo le en cilj in sicer blatenje in šikaniranje tožnice. Tožnica je reševala cel letnik študentov tako, da jim je individualno odgovarjala, da pride na fakulteto 12. 4. 2006, ko ji preneha bolniški stalež. Ravnala je pravilno in zakonito, saj mora delavec ob prenehanju delovnega razmerja preprečiti morebitni nastanek škode in delo predati delodajalcu ali svojemu nasledniku. Po mnenju pritožbe obstoj protipravnosti ne more biti vprašanje tega postopka, saj je bila ta dokazana že v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v sodbi opr. št. I Pd 6/2006 z dne 7. 4. 2008, ko je naslovno sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi. Tožnica pa škodo vtožuje zaradi celotnega postopka nezakonite odpovedi, ki se je nezakonito začel že z vročanjem nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vročanje te je bilo izvedeno v nasprotju z ZDR in ZPP. Ni bilo nobene potrebe po vročanju s strani detektiva, sploh pa ne v bolnici.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi.

Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev tožnica uveljavlja v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica uveljavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.000,00 EUR, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 8.000,00 EUR, za prestali strah pa odškodnino v višini 3.000,00 EUR in zaradi razžalitve dobrega imena in časti odškodnino v višini 7.000,00 EUR, zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Uveljavlja pa je tudi materialno škodo v višini 14.817,00 EUR, ker je bila prisiljena zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi kupiti rabljeno vozilo glede na to, da se je morala vsakodnevno voziti na delo v Koper. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka ni kršila svojih obveznosti iz četrtega odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in da ravnanja tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in njeno vročitvijo dne 28. 11. 2005 po tretji osebi (detektivu), ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Zato je zahtevek tožnice zavrnilo.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje predvsem očita neenako obravnavanje pravdnih strank in pa da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, temveč je izvajalo pretežno dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo zgolj dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, saj je zaslišalo priče dr. J.D., prof. dr. M.S., prof. S.Ž., prof. M.K., D.C., Š.L., katere zaslišanje je predlagala tožnica. Izvedbe dodatnih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, sodišče res ni zavrnilo in v sklepu navedlo, zakaj jih je zavrnilo (v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP) ter je le pavšalno zapisalo, da izvedba dokazov ni bila potrebna, vendar tudi iz zapisnika zadnje glavne obravnave ne izhaja, da je imela tožnica kakršnekoli pripombe v zvezi s tem, da se dokazovanje zaključi. Tožnica je uveljavljala tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da glede na izvedene dokaze, upoštevajoč tudi vsebino izpovedi zaslišanih prič, ni bilo potrebno zaslišati še drugih predlaganih prič. Prav tako ni bilo potrebno zaslišati prič M.R.B., A.G., K.B., D.E. in J.E., K.S., S.Ž., S.N.L., D.Ž. v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta in glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti, torej tega, da bi škoda nastala zaradi njenega nedopustnega ravnanja, ni bilo potrebno izvajati nobenih dokazov v zvezi z ugotavljanjem višine škode, v našem primeru duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je stranki neenako obravnavalo s tem, ko je na predlog pooblaščenke toženih strank preložila narok dne 27. 1. 2010, ni pa ugodilo prošnji tožnice za preložitev razpisanega prvega naroka z dne 14. 10. 2009, saj je tožnici tudi potem, ko naroka ni preložilo, dalo rok za odgovor na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2009. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič J.B., Z.B., M.B. ter dr. M.Č. in ker sodišče ni v celoti izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice ter J.S. in M.S.. Čeprav je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču, ne gre za prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic postopkov pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. UP 107/96 z dne 25. 9. 1996 in Up 181/95 z dne 28. 5. 1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev o sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 175/98 z dne 16. 2. 2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 90/98 z dne 10. 10. 2000). Enaka je tudi praksa Vrhovnega sodišča RS in sicer sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravnorelevantnega dejstva (II Ips 663/96) ali izvedbe dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (II Ips 594/99). O kršitvi pravice do enakega varstva pravic postopka zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka (odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 533/2008 z dne 28. 9. 2010). Iz celotnega teka in rezultata postopka ni mogoče sklepati, da tožnici ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek.

Tožnica v pritožbi tudi očita sodišču, da je kršilo načelo ekonomičnosti postopka in koncentracije glavne obravnave, ker je narok z dne 12. 2. 2010 trajal zgolj 3,5 ure in je bilo potrebno nato zaslišanje tožnice izvesti na naslednjem naroku, kar je postopek zavleklo in podražilo ter da je sodišče na narok dne 18. 6. 2010 povabilo kar deset prič, čeprav je sodnik porotnik že na začetku naroka izjavil, da ima čas samo do 14.30 ure in bi zato sodišče moralo vabljene priče obvestiti, da na naroku ne bodo zaslišane in bi s tem preprečili stroške teh prič. ZPP v 11. členu določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Cilj pravdnega postopka je izdaja zakonite in pravilne odločbe o tožbenem zahtevku. Načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka zapoveduje, da mora sodišče za dosego cilja izbrati in uporabiti take procesne metode, ki bodo s čim manjšimi stroški in truda ter s čim manjšo izgubo časa pripeljale do zaželjenega cilja. Hitrost in ekonomičnost torej ne smeta iti na račun kakovosti sodnega varstva. Po drugi strani pa je bistven element kakovosti sodnega varstva tudi njegova časovna komponenta. Če namreč ta pride prepozno, je v skrajnem primeru podana tudi kršitev konvencijsko in ustavno zagotovljene pravice do sojenja „v razumnem roku“ oziroma „brez nepotrebnega odlašanja“. Uresničitev tega načela v konkretnem primeru pa je seveda odvisna na eni strani od sodnika in procesnih metod, ki jih bo uporabil ter od operativnosti in korektnosti strank oziroma njunih odvetnikov, na drugi strani pa od zapletenosti zadeve, tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Kljub poudarjeni aktivnosti hitrega in učinkovitega sojenja, se je potrebno zavedati, da je cilj postopka predvsem zakonita in pravilna odločba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo v skladu z navedenim načelom in da na podlagi posameznih ravnanj sodišča (ko sodišče na prošnjo tožeče stranke ni preložilo naroka razpisanega dne 14. 10. 2009 in očitek, da je narok dne 12. 2. 2010 trajal zgolj 3,5 ure, zato sodišče ni uspelo v celoti zaslišati tožnice) ni mogoče zaključiti, da sodišče prve stopnje postopka ni izvedlo v skladu z 11. členom ZPP.

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu ali v zvezi z delom, je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče soglaša z materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, da za škodo (zdravstvene težave in premoženjsko škodo nakup vozila C. avtomatik), ki naj bi bila posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, tožena stranka ni odgovorna. Po splošnih pravilih civilnega prava – osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) – mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: nastanek škode, protipravno (nedopustno) ravnanje, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode.

Pritožbeno zavzemanje tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da je protipravnost bila že ugotovljena s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 6/2006 z dne 7. 4. 2008, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da vsaka nezakonita odločitev delodajalca še ne pomeni protipravnosti. Takšno stališče je tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, v sodbah opr. št. VIII Ips 442/2007 z dne 20. 4. 2009, VIII Ips 344/2009 z dne 9. 5. 2011 in VIII Ips 262/2008 z dne 26. 1. 2010. Iz sodbe opr. št. I Pd 6/2006 izhaja, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z U. (drugotoženo stranko) in da je prvotožena stranka (U., P.) tožnici dne 9. 3. 2005 izdala sklep o njeni neizvolitvi v naziv visokošolske učiteljice. Zoper ta sklep se je tožnica pritožila, vendar je drugotožena stranka U., s sklepom z dne 26. 10. 2005 pritožbo tožnice zavrnila, nato pa ji je P. dne 25. 11. 2005 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi tožbe tožnice je Upravno sodišče RS s sodbo z dne 29. 2. 2008 sklep U. z dne 26. 10. 2005 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. P. vse do vložitve tožbe dne 24. 10. 2008 novega postopka ni začela, zato je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi I Pd 6/2006 z delno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2005 nezakonita. Drugotoženi stranki U. je naložilo, da mora tožnico pozvati nazaj na delo in da ji je prvotožena stranka P. U. dolžna obračunati bruto plačo v višini, ki predstavlja razliko med plačo, ki bi jo tožnica prejela pri toženi stranki in plačo pri drugem delodajalcu. Sodišče je tudi ugotovilo, da postopek glede izvolitve tožeče stranke v naziv docentke, v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še ni bil končan oziroma še ni bila izdana dokončna upravna odločba, zato se veljavnost naziva, ki ga je imela tožnica do 26. 10. 2005, podaljša do dokončne odločitve U.. To pomeni, da je tožnica v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti še imela ustrezen naziv oziroma habilitacijo, zato razlog nesposobnosti ni bil podan in zato ni bila podana podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se je pri tem oprlo na določbo 227. člena Statuta U., ki določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve.

Navedena sodba je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 2. 6. 2008. Sodišče je sankcioniralo nezakonito ravnanje tožene stranke, ki ni upoštevala določbe 227. člena lastnega Statuta, vendar pa ravnanje tožene stranke v smislu odškodninske odgovornosti, ni bilo protipravno. V spornem obdobju je zakon predvideval odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in tožena stranka bi tožnici tudi lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neizvolitve v naziv. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno ali samovoljno, ampak nezakonito, ker je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in pri tem ni upoštevala 277. člena lastnega statuta. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke. Vrhovno sodišče RS je namreč v sodbi opr. št. VIII Ips 300/2008 z dne 25. 5. 2010 zavzelo stališče, da je delodajalcu pri odločanju potrebno priznati določen prostor presoje oziroma uporabe materialnega prava. Prav tako je takšno stališče zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 344/2009 z dne 9. 5. 2011, če tudi ne gre za popolnoma identično situacijo, ampak za primerljivo situacijo, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS.

Iz navedenega izhaja, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz nesposobnosti. Posledično pa tudi ni podana odškodninska odgovornost toženih strank za premoženjsko škodo, ki jo je tožnica imela zaradi nakupa rabljenega vozila C. avtomatik, ki ga je tožnica bila prisiljena kupiti, po lastnih navedbah, zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zaposlitve v Kopru.

Pritožbeno sodišče pa tudi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke ni šlo za protipravno ravnanje v smislu šikaniranja in prepovedane diskriminacije, ki bi lahko bila podlaga za toženkino odškodninsko odgovornost v smislu 7. in 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 11. členom in sedmim odstavkom 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) v zvezi z obveščanjem tožene stranke, da tožnica pri toženi stranki več ni zaposlena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obsežno obrazložitvijo sodišča prve stopnje zakaj ravnanje tožene stranke, v zvezi z obveščanjem študentov glede opravljanja izpitov in študijskih obveznosti, ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke.

Prav tako se pritožbeno sodišče tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja dne 28. 11. 2005, ko je tožnici detektiv F.S. v Bolnišnici G. vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok za odpoved je pričel teči 2. 11. 2005, ko so sprejeli sklep senata U., detektivu pa je vročitev uspelo opraviti 28. 11. 2005. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje je vročitev listine morala biti izvedena, ni pa bila opravljena z namenom, da se tožnico prizadene, poniža, prestraši ali diskvalificira.

Za nastanek odškodninske odgovornosti torej morajo biti kumulativno ugotovljeni vsi štirje temeljni elementi civilnega delikta in v kolikor manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ne more biti podana. Ker v predmetni zadevi tožnica ni dokazala protipravnosti je bil njen tožbeni zahtevek že iz tega razloga materialnopravno pravilno zavrnjen.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da se je sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno sklicevalo na peti odstavek 139. člena ZPP, ki v spornem času še ni veljal (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004), vendar pa navedena nepravilnost ne vpliva na zakonitost sodbe.

Na podlagi določbe drugega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče presoditi le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče ni opredelilo do obširnih pritožbenih navedb tožnice, ki pa za rešitev zadeve niso odločilnega pomena.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in sicer, ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).