Jedro

Tudi v primeru, ko ne potrebuje posebnega gradbenega dovoljenja za zatrjevana dela na hiši, bi morala toženka pred pričetkom prenove pridobiti soglasje tožnikov, ne pa prestaviti kontejnerje na parcelo, ki je v lasti tretje osebe.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo motenje posesti tožeče stranke in sicer 7 komunalnih kontejnerjev na vzhodnem delu parcele ... k. o. X s tem, da jih je tožena stranka 29.11.2014 odstranila in zagradila svojo parcelo s plastično ograjo in s tem tožeči stranki onemogočila mirno posest in uporabo sedmih komunalnih kontejnerjev. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da umakne plastično ograjo in na to mesto ponovno namesti 7 komunalnih kontejnerjev ter tožeči stranki omogoči nemoteno posest in uporabo teh kontejnerjev. V 3. točki je toženi stranki prepovedalo takšna in podobna motilna dejanja in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni upoštevalo, da tožniki ves čas nemoteno izvršujejo posest nad kontejnerji, ki so bili prestavljeni in so začasno locirani le nekaj metrov stran nepremičnini tretje osebe. Ta oseba ni ovirala tožnikov. Ne drži ugotovitev iz 1. točke, da je tožena stranka motila tožečo v izvrševanju posesti sedmih komunalnih kontejnerjev. Tožeča stranka ima namreč kontejnerje ves čas v posesti, le njihova lokacija je spremenjena. Tožniki ne zatrjujejo, da je motena posest na komunalnih kontejnerjih. Res so tožniki soposestniki nepremičnine, vendar v zvezi s kontejnerji ni motilnega ravnanja. Zato je tožba nesklepčna in v sklepu je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je nepravilen prepovedni del izreka. Sodišče ne razlikuje med vprašanje pravice domnevnega posestnika do posesti po 33. členu SPZ in 426. členom ZPP in ugovoru po tretjem odstavku 33. člena. Sodišče se ne more s sklicevanjem na te člene razbremeniti presoje zakonitosti domnevnega motilnega dejanja, česar sodišče ni opravilo. Ker se o zakonitosti ravnanja tožene stranke ne opredeli, je podan kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev 22. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Tožena stranka ima pravico do obnove svoje nepremičnine, česar sodišče ni presojalo. Želi urediti hišo za dostojno bivanje družine, hišo mora vzdrževati in obnoviti. Nevzdrževana hiša lahko ogroža zdravje in življenje ljudi. To je implicirano številne določbe zakona, zlasti pa 159. člen OZ, 73. in 75. člen SPZ. Zato je tožena stranka zavezana s kogentnimi gradbenimi predpisi oziroma 83. členom ZGO-1, da zavaruje gradbišče in po 8. členu Pravilnika o gradbiščih, po katerem mora gradbišče ograditi in varovati z gradbeno ograjo. Toženka ni pustila kontejnerjev na gradbišču, vgrajenih z ograjo. Tedaj bi posegla v posest kontejnerjev. Tretji ne smejo vstopiti na gradbišče. Zato ravnanje tožene stranke ne predstavlja protipravnega ravnanja. Zadeva je primerljiva z zadevo VSL I Cp 374/2010 v katerem je sodišče zavarovanja gradbišča po gradbenih predpisih štelo za zakonito ravnanje. Razlika je v tem, da v tej zadevi tožena stranka ni rabila gradbenega dovoljenja, saj izvajanj investicije po 6. členu ZGO-1 in 7. členu Uredbe o razvrščanju objektov. Interesi tožnikov niso v ničemer prizadeti. Tožeča stranka nima ekonomskega interesa. Nova lokacija je oddaljena le nekaj metrov, tožniki niso prikrajšani. Gre za nepotrebno obremenjevanje sodišč, kar je že v sodni praksi ugotovljeno. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnikoma grozi neposredna in grozeča nevarnost, da bi tretji prepovedal začasno postavitev kontejnerjev na novi lokaciji. Gre za teoretično možnost inšpekulacije. Tožniki nimajo ekonomskega interesa. V primeru ugovora tretjega bi tožniki vselej imeli pravico ugovora po 76. členu SPZ za začasno uporabo novega zemljišča. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka ugovarjala z vidika sorazmernosti, pa to ni bilo prerekano. Sodišče pa tega ni upoštevalo. Zato je podana kršitev iz 214. člena ZPP. Tožena stranka je predlagala ogled in lastno zaslišanje, sodišče pa je to zavrnilo, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče očita toženi stranki, da ni navedla časovnega okvira obnove. Če je to menilo, da je odločilno, bi moralo v okviru odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva pozvati toženo stranko. Zato gre za kršitev iz 285. člena ZPP.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Opozarja, da je od pričetka obnovitvenih del minilo 60 dni in da se nič ni spremenilo. Prilaga fotografijo, ki kaže, da je stanje isto in da gre za samovoljno tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnimi strankami ni spora o tem, da so tožniki uporabljali 7 kontejnerjev na parceli tožene stranke in sicer na podlagi vknjižene stvarne služnosti dostopa do komunalnih kontejnerjev. Tožena stranka ne oporeka, da je 29.11.2014 odstranila 7 kontejnerjev in jih prestavila na parcelo v bližini, ki je v lasti tretje osebe. Tožena stranka le trdi, da s tem tožniki niso bili prizadeti, saj imajo še zmeraj posest sedmih kontejnerjev in da je njeno ravnanje bilo v skladu z Zakonom o graditvi objektov in Pravilnikom o gradbiščih, saj je želela obnoviti fasado in okolico stavbe. Tožena še meni, da je kot lastnica služeče nepremičnine imela pravico začasno prestaviti služnost. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ravnanje tožene stranke protipravno in ji naložilo vzpostavitev v prejšnje stanje oziroma, da na isto mesto postavi sedem komunalnih kontejnerjev in umakne plastično ograjo. Ni dvoma, da je toženka kot lastnica upravičena do del na svoji hiši. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi tožena stranka pred pričetkom prenove morala pridobiti soglasje tožnikov, ne pa prestaviti kontejnerje na parcelo, ki je v lasti tretje osebe. V zadevi tožena stranka ne trdi, da je med tožniki in tretjo osebo obstajalo soglasje o tem, da so kontejnerji začasno na parceli tretje osebe. Pravilno ugotavlja sodišče, da imajo tožniki ekonomski in s tem pravni interes na predmetni tožbi, saj tretja oseba lahko prepove uporabo svoje parcele in s tem prepove dostop do kontejnerjev. Med pravdnimi strankami ni bilo spora o tem, da so tožniki uporabljali sedem komunalnih kontejnerjev in so torej bili posestniki.

7. Tudi v primeru, ko toženka ne rabi posebnega gradbenega dovoljenja za zatrjevana dela na hiši, to še ne upravičuje toženko, da brez dogovora s tožniki, prestavlja kontejnerje na parcelo tretje osebe. S takšnim stališčem tožena stranka ni omejena v izvajanju svoje lastninske pravice (37. člen SPZ) in tudi ne pravic do izvedbe nujnega dela po 76. členu SPZ. Tožena stranka ni nikoli trdila, da bi na primeren način in ob primernem času obvestila lastnika ali posestnika kontejnerjev in si pridobila potrebna soglasja od tožnikov. Šele, ko pridobi potrebna soglasja, lahko začne izvajati dela za investicijsko vzdrževanje na svoji hiši. Če bi pa služnostni upravičenci ob predhodnem opozorilu in poskusu dogovora, kje bodo ta čas kontejnerji, onemogočali dela, bi lahko tožena stranka z ustrezno pravdo in začasno odredbo dosegla zatrjevane pravice. Če pa želi prestavitev služnosti, bo pa to morala tudi doseči na ustrezen legitimen in legalen način. Pritožba nima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elementov zakonskega dejanskega stanu iz 33. člena SPZ. Sodišče je ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno in je ugodilo tožbenemu zahtevku. Tako ima sklep razloge o odločilnih dejstvih in zato ni podana zatrjevana kršite dostopa do sodišča, enakega varstva pravic in torej tudi ne 8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba meni, da bi bilo treba v tem sporu uporabiti določbe SPZ in OZ o sosedskem pravu oziroma prepovedanih imisijah. Pri tem spregleda, da je tožeča stranka vložila tožbo na motenja posesti in da so določbe SPZ, ki urejajo ta razmerja, pravno relevantne. Drugi predpisi pa so relevantni le toliko, da je sodišče prve stopnje preverilo, ali je bilo ravnanje tožene stranke res v skladu s predpisi. Zmotno je naziranje tožene stranke, da če ne rabi gradbenega dovoljenja, lahko služnostnemu upravičencu oziroma v tem primeru posestniku onemogoči dostop na služečo parcelo in pred tem premakne sedem kontejnerjev na parcelo, last tretje osebe. ZGO-1 in SPZ nimata določb, ki bi opravičevale tako ravnanje. Tudi sodna praksa, ki jo pritožba citira, se nanaša na drugačen primer in je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

9. Pritožba tudi graja izpodbijani sklep v delu, ko je sodišče ugotovilo, da tožniki imajo pravni interes za motenje posesti. Trdi, da takšno ravnanje tožene stranke ne pomeni motenja in da zato nimajo tožniki pravnega interesa. Tožeča stranka je s fotografijami dokazala, da so kontejnerji prestavljeni na drugo parcelo in nesporno je bilo, da ta parcela ne pripada tožnikom ali toženi stranki. Samo to dejstvo zadostuje, da v izogib novim sporom s tretjo osebo ali celo s prepovedjo dostopa na to parcelo, tožniki imajo pravni interes za predmetno tožbo. Do kontejnerjev je potrebno priti in torej „uporabljati“ parcelo tretje osebe. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožniki niso ovirani pri izvrševanju posesti na sedmih kontejnerjih. Podpiranje samovoljnega ravnanja, kot je predmetno, ni v skladu z veljavnimi predpisi. Toženi stranki je treba še odgovoriti, da je od vložitve tožbe do konca sojenja in vložitve pritožbe minilo kar nekaj mesecev(1). Tožena stranka ne trdi v pritožbi, da bi fasado popravila in tako odpravila obstoječe stanje. Tožeča stranka pa v pritožbi s fotografijami ponavlja, da protipravno stanje ni odpravljeno in da je tem tožba potrebna. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z ogledom na kraju samem. Sodišče je obrazložilo, da je na podlagi fotografij ugotovilo stanje na terenu in s tem se pritožbeno sodišče strinja. Zato ni podan ponovno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba še trdi, da je ugoditev tožbe nesorazmerna z nastalo posledico. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da bi se tožena stranka zlahka izognila neprijetnostim pravde, če bi pred pričetkom del svoje ravnanje uskladila s tožniki oziroma dogovorila prestavitev kontejnerjev. Ni se mogoče sklicevati na sorazmernost, ko je tožena stranka svoje breme priložila na tretjo osebo in s tem tožnike izpostavila možnosti reakcije te osebe.

10. Pritožba še trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo opozoriti toženo stranko, če je menilo, da je pomembno dejstvo, da tožena stranka ni navedla časovnega okvira obnove. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da ni prišlo do relativne očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 285. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je le odgovorilo toženi stranki na ugovor, da gre za „minorno“ težavo tožnikov, ki ne more imeti pravnega varstva, ker nima ekonomskega interesa. Sodišče prve stopnje je presojalo ravnanje tožene stranke v luči tega ugovora. Na ta ugovor je tožeča stranka odgovorila in tudi v odgovoru na pritožbo še ponavlja, da tožena stranka ni vzpostavila prejšnjega stanja. Ko gre za navedbe, na katere je nasprotna stranka opozorila, sodišču ni treba v okviru materialnega procesnega vodstva to še dodatno opomniti tožene stranke. Zato ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP.

11. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep (365. člen ZPP). Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka in tudi tistih ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena in 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, tožniki pa z odgovorom niso pripomogli k meritorni rešitvi pritožbe.

Op. št. (1): Tožba vložena 29.12.2014, pritožba 25.5.2015.