Jedro

Ob ugotovitvi, da odločanje o predlogu za tožnikovo predčasno razrešitev z delovnega mesta direktorja študentske organizacije ni bilo pravočasno uvrščeno v predlog dnevnega reda seje študentskega parlamenta in da tožnik s strani pristojnega predsednika študentskega parlamenta ni bil obveščen o prevzemu postopka za njegovo razrešitev ter mu na seji ni bil omogočen zagovor, je bila odločitev študentskega parlamenta o tožnikovi predčasni razrešitvi nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in kot nezakonit odpravilo sklep Študentskega parlamenta z dne 14.1.1999, s katerim je bil tožnik predčasno razrešen z mesta direktorja tožene stranke. Hkrati je razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 25.1.1999 in 16.3.1999 o razrešitvi tožnika oziroma prenehanju funkcije direktorja in prenehanju delovnega razmerja. V posledici takšne odločitve je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova plačila nadomestila plače in razlike nadomestila plače za čas od 23.1.1999 do poteka mandata oziroma delovnega razmerja za določen čas, to je do 31.3.2002 izplača 19.675.102,07 SIT ter iz naslova odpravnine izplača 7.240.094 SIT, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov dalje do plačila ter tožniku povrne 475.396 SIT stroškov postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le toliko, da je višino dosojenih zakonskih zamudnih obresti omejilo z višino posameznih delnih glavnic, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bil tožnik dne 14.1.1999 nezakonito razrešen z mesta direktorja tožene stranke zaradi napak pri uvrstitvi predloga za razrešitev na dnevni red seje Študentskega parlamenta in zato, ker mu pred razrešitvijo ni bil omogočen zagovor. Zaradi tega sta bili nezakoniti tudi odločbi o prenehanju funkcije direktorja in prenehanju delovnega razmerja. Zato je bil vse do poteka mandata in delovnega razmerja za določen čas upravičen do plačila nadomestila plače oziroma razlike nadomestila plače, kot bi jo prejemal, če ne bi bil nezakonito razrešen in mu ne bi delovno razmerje nezakonito prenehalo. Poleg tega pa je bil upravičen tudi do odpravnine, ki je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena za primer predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga in prenehanje delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče neutemeljeno in v nasprotju s 337. členom ZPP odklonilo izvedbo dokazov z listinami, iz katerih izhaja, da je tožnika z mesta direktorja Študentski parlament razrešil že dne 14.5.1998. Ker je tožena stranka zaradi ravnanja tožnika te listine odkrila šele po zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, jih je utemeljeno predložila in se nanje sklicevala šele v pritožbi. Hkrati je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izrecno odločilo o spremembi tožbe, ki ji je tožena stranka dne 29.4.2002 izrecno nasprotovala. Prav tako je šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni odločalo o ugovoru zastaranja. Na obe kršitvi je tožena stranka opozorila v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Tako so bile podane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, pa tudi v smislu 14. točke drugega odstavka tega člena. Poleg tega bi moralo sodišče slediti njenim navedbam, da je bila tožba vložena prepozno in na podlagi 274. člena ZPP tožbo zavreči, saj tožnik ni dokazal, da bi pri toženi stranki pravočasno ugovarjal zoper sporno razrešitev in prenehanje delovnega razmerja, prav tako pa glede na izdajo drugostopne odločbe z dne 16.3.1999 ni dokazal, da bi dne 6.4.1999 tožbo vložil pravočasno, oziroma je bila tožba očitno vložena prepozno. Navaja, da pravno varstvo zoper razrešitev direktorja tožene stranke, to je zoper odločitev Študentskega parlamenta o razrešitvi, niti v Zakonu o skupnosti študentov (Uradni list RS, št. 38/94) niti v Študentski ustavi (Uradni list RS, št. 65/97) in niti v internih aktih tožene stranke, ni predvideno. Zato sporni sklep o razrešitvi tožnika ne more biti predmet sodne presoje in bi moralo že zato sodišče zahtevek zavrniti. Ker je imel tožnik status poslovodnega delavca, v zvezi z njegovo razrešitvijo noben akt ne določa pravice do zagovora. V skladu s poslovnikom študentskega parlamenta pa je bil tožnik obveščen, da bo Študentski parlament odločal o njegovi razrešitvi. Zato je sodišče zmotno presodilo, da je bil sklep študentskega parlamenta o tožnikovi razrešitvi nezakonit. Predčasno razrešitev direktorja sicer 8. člen Pravilnika o službah tožene stranke izrecno predvideva. Sodišče je zmotno presodilo, da tožnik ni imel pravice do zagovora, saj je aktivno sodeloval na seji študentskega parlamenta. Sodišče bi lahko v sodnem postopku ugotavljalo le, ali je bil tožnik predčasno razrešen iz utemeljenih razlogov. Neutemeljenost razlogov za razrešitev pred sodiščem ni bila ugotovljena. Le v tem primeru bi tožniku pripadala odpravnina. Ker je sodišče odločitve o predčasni razrešitvi in prenehanju delovnega razmerja razveljavilo, že iz tega razloga tožnik ni bil upravičen do plačila odpravnine. Poleg tega se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, ko je tožniku priznalo polno nadomestilo plače za ves preostali čas mandata. V zvezi z denarnimi zahtevki na podlagi razširitve tožbe v letu 2002 bi moralo sodišče upoštevati ugovor zastaranja. V zvezi s svojimi navedbami se tožena stranka sklicuje na stališča, zavzeta pred Vrhovnim sodiščem v zadevi VIII Ips 239/2005. Revizija je bila na podlagi določb 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da pomenijo revizijske navedbe, da naj bi bil tožnik razrešen že v letu 1998 in da je imel možnost zagovora, nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je tožnikovo razrešitev in prenehanje delovnega razmerja utemeljeno obravnavalo v smislu odločanja o prenehanju delovnega razmerja zaradi razrešitve z delovnega mesta direktorja, saj ni šlo za razrešitev direktorja v smislu izvajanja korporativnih pravic. Ker tožnik v postopku razrešitve ni imel možnosti zagovora, se šteje, da je bil razrešen brez utemeljenih razlogov. V odgovoru zanika utemeljenost tudi drugih revizijskih navedb in predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo določb 337. člena ZPP, ko v pritožbenem postopku ni upoštevalo novih navedb tožene stranke, da naj bi bil tožnik razrešen s funkcije direktorja že v letu 1998 in ni upoštevalo pritožbi priloženih listin v zvezi s tem. Toženi stranki je bilo že ves čas znano, da je že v mesecu aprilu 1998 stekel postopek za predčasno razrešitev direktorja, saj se je predsednik študentskega parlamenta v mesecu januarju 1999 v zvezi z razrešitvijo tožnika celo izrecno skliceval na nadaljevanje tega postopka. Neutemeljena je zato trditev, da ob običajni skrbnosti tožena stranka že ob vložitvi tožbe ne bi mogla razčistiti, kako je bilo s postopkom razrešitve tožnika v letu 1998, s tem da je tožnik delo direktorja vse do januarja 1999 nesporno dejansko opravljal. Zato tožena stranka ni dokazala, da brez svoje krivde vse do vložitve pritožbe ni vedela za zatrjevano tožnikovo razrešitev že v letu 1998 in tako v smislu določb 377. člena ZPP ni opravičila zakasnelih pritožbenih navedb glede tega.

V svoji pripravljalni vlogi z dne 28.2.2002 je tožnik v bistvu le spremenil reintegracijski zahtevek in namesto vrnitve na delo zahteval plačilo nadomestila plače za čas do izteka mandata. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je v nadaljevanju obravnavalo tako spremenjen tožbeni zahtevek brez izrecnega sklepa o spremembi tožbe, ker je tožena stranka taki spremembi nasprotovala. V nadaljevanju postopka se je tožena stranka lahko izjavila tudi o tako spremenjenem zahtevku, tako da takšna opustitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost sodbe.

Ne opredelitev sodišča do toženkinega ugovora zastaranja bi lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če bi ostala nerazčiščena dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost takšnega ugovora. Ta dejstva pa niso ostala nerazčiščena. Zato se neupoštevanje ugovora zastaranja presoja z vidika uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno revizija neutemeljeno zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje, kot v smislu 14. točke drugega odstavka navedenega člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti.

Glede uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je sodišče kot pravno pomembne upoštevalo zlasti ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da je v začetku meseca januarja 1999 tožnik še vedno opravljal funkcijo direktorja (strokovnih služb) tožene stranke in da mu na seji študentskega parlamenta dne 14.1.1999 ni bila dana možnost zagovora, pa tudi da odločanje o njegovi razrešitvi ni bilo predvideno v prvotno najavljenem dnevnem redu seje študentskega parlamenta. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 327. člena ZPP) in zato sodišče nasprotnih revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

Imenovanje in razrešitev direktorja tožene stranke ureja Poslovnik Študentskega parlamenta (priloga A3 spisa), ki v 194. členu določa, da je za razrešitev direktorja pristojen študentski parlament na predlog študentske vlade. Na podlagi 92. člena Poslovnika je lahko predsednik študentskega parlamenta odločil, da se na predlog dnevnega reda seje študentskega parlamenta uvrstijo tudi zadeve, ki so bile predlagane že v prejšnjem mandatu, pa na sejo niso bile predložene oziroma študentski parlament v prejšnjem mandatu o njih še ni odločil. Volitve in imenovanja oziroma razrešitve nosilcev funkcij tožene stranke so se na podlagi 35. člena Poslovnika tudi sicer uvrščale med obvezne točke predloga dnevnega reda redne seje študentskega parlamenta, predlog dnevnega reda redne seje pa je v skladu s prvim odstavkom 33. člena Poslovnika obvezna sestavina vabila na redno sejo. Na podlagi drugega odstavka 194. člena Poslovnika mora predsednik študentskega parlamenta direktorja tožene stranke nemudoma obvestiti o predlogu za njegovo razrešitev.

Glede na gornje določbe poslovnika bi moral predsednik študentskega parlamenta tožene stranke nadaljevanje postopka predčasne razrešitve tožnika na podlagi predloga iz prejšnjega mandata študentskega parlamenta v skladu s 35. členom Poslovnika uvrstiti že na predlog dnevnega reda seje, ki je bil posredovan članom študentskega parlamenta skupaj z vabilom za redno sejo (35. člen), hkrati pa bi moral tožnika v smislu določb drugega odstavka 194. člena poslovnika obvestiti o prevzemu predloga za njegovo predčasno razrešitev iz predhodnega mandata. Navedene določbe poslovnika so namenjene temu, da so člani študentskega parlamenta že vnaprej seznanjeni, da bodo na seji obravnavane tako pomembne zadeve, kot so imenovanja in razrešitve posameznih funkcionarjev, hkrati pa je obvestilo o predlagani razrešitvi lahko namenjeno le temu, da lahko direktor tožene stranke na tak predlog reagira in se o njem izjavi. Iz določb 194. člena poslovnika tako vsaj posredno izhaja tudi tožnikova pravica do izjave oziroma do zagovora v primeru odločanja o predlogu za njegovo predčasno razrešitev. Ob ugotovitvi, da odločanje o predlogu za tožnikovo razrešitev ni bilo pravočasno uvrščeno v predlog dnevnega reda redne seje študentskega parlamenta in da tožnik s strani pristojnega predsednika študentskega parlamenta ni bil obveščen o prevzemu postopka za njegovo razrešitev, ter mu na seji ni bil omogočen zagovor, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila zaradi navedenih napak razrešitev tožnika na seji študentskega parlamenta dne 14.1.1999 nezakonita.

Pravilno tožnik navaja, da se njegova razrešitev ne more presojati po pravilih korporacijskega prava oziroma po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami), saj je tožena stranka specifična organizacija, organizirana na podlagi Zakona o skupnosti študentov in na podlagi določb Študentske ustave ter na podlagi svojih internih aktov. Zato sklicevanje tožene stranke na stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 239/2005, v kateri je sodišče odločalo o predčasni razrešitvi direktorja v svojstvu uprave delniške družbe, ni utemeljeno.

Ker je bila tožnikova predčasna razrešitev v neposredni zvezi s prenehanjem delovnega razmerja oziroma s prenehanjem njegove pogodbe o zaposlitvi ter je tožnik pri toženi stranki izkoristil pravico do ugovora, je že na podlagi določb prvega odstavka 83. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/98) zoper sporne odločitve tožene stranke lahko uveljavljal sodno varstvo. Trditve, da naj bi tožnik zamudil rok za vložitev ugovora in rok za sodno varstvo, pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Za presojo pravočasnosti vložitve ugovora in vložitve tožbe sta bili pomembni vročitvi prvostopne in dokončne odločbe tožene stranke. S podatki, kdaj sta bili sporni odločbi tožniku vročeni, je razpolagala le tožena stranka. Zato je bilo na njej breme, da dokaže, da sta bila ugovor in tožba vložena po poteku zakonskega roka, računajoč od dneva vročitve spornih odločb. Tega pa tožena stranka ni storila.

Ker je sodišče zaradi ugotovljenih napak sklep študentskega parlamenta z dne 14.1.1999 o predčasni razrešitvi tožnika kot nezakonit odpravilo, je utemeljeno kot nezakoniti razveljavilo tudi odločbi tožene stranke o predčasnem prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi njegove razrešitve. Glede na takšno odločitev je bil tožnik upravičen do nadomestila plače, kot bi jo prejemal do poteka rednega mandata in izteka njegove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če ne bi bil nezakonito razrešen. Podlago za takšno odločitev predstavlja tudi prvi odstavek 154. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami), saj je šlo za protipravno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega je bil tožnik prikrajšan na osebnih prejemkih in pravicah iz socialnih zavarovanj ter je zato tožena stranka dolžna to prikrajšanje odpraviti oziroma škodo povrniti.

Ne glede na to, da je odločitev o plačilu nadomestila plače utemeljena tudi na odškodninskem temelju, gre za odločitev o denarni terjatvi iz delovnega razmerja. Za terjatve iz delovnega razmerja je v spornem obdobju veljal petletni splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (sedaj 206. člena ZDR - Uradni list RS, št. 42/02). Tudi če se upošteva, da je tožnik zahtevek za plačilo nadomestila plače izrecno postavil šele v pripravljalni vlogi z dne 28.2.2001, njegov zahtevek ni zastaral, saj zastaralni rok dotlej nikakor še ni potekel. Zato sodišče ugovora tožene stranke o zastaranju denarnih zahtevkov utemeljeno ni upoštevalo.

Pogodba o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu direktorja tožene stranke z dne 31.3.1998, ki je bila sklenjena za mandatno obdobje štirih let, v 3. členu določa, da je lahko tožnik predčasno razrešen iz utemeljenih razlogov in mu v tem primeru preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem imenovanja novega direktorja (drugi odstavek). V primeru neutemeljene razrešitve pa ima tožnik pravico do odpravnine v višini 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo (tretji odstavek).

Ker je bil sklep o tožnikovi predčasni razrešitvi nezakonit, je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil razrešen iz utemeljenih razlogov. Zato mu je utemeljeno prisodilo tudi odpravnino, ki je bila za tak primer dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, ker revizijski razlogi niso bili podani.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni pomembneje prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije stroške, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).