Jedro

Prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 je potrebno razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Takšna razlaga pa dopušča poznejše navajanje podrobnejših okoliščin oziroma ravnanj, ki so bila že dovolj določno nakazana v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Glede na to, da tovrstna razlaga prekluzije dopušča konkretizacijo splošnih dejstev iz izjave o dejstvih in okoliščinah, pa je v podkrepitev podrobnejših navedb dopustno predlagati tudi določene dokaze, kot je bilo to v obravnavani zadevi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Postojna, je zoper storilko pravno osebo K., d.o.o. in zoper odgovorno osebo K. N. dne 7. 6. 2016 izdal odločbo o prekršku, in sicer zoper storilko pravno osebo zaradi prekrška po 4. alineji prvega odstavka 52. člena Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (v nadaljevanju ZFfS-1) v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zoper odgovorno osebo pa zaradi prekrška po 4. alineji prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvim odstavkom 15a. člena ZP-1. Storilki pravni osebi je bila izrečena globa v višini 15.000,00 EUR, hkrati pa ji je prekrškovni organ naložil plačilo sodne takse. Odgovorni osebi K. N. je prekrškovni organ izrekel globo v višini 2.500,00 EUR in sodno takso. Okrajno sodišče v Krškem je ugodilo zahtevi za sodno varstvo zagovornika storilke pravne osebe in postopek o prekršku zoper njo ustavilo iz razloga po 8. točki prvega odstavka ZP-1. Zahtevi za sodno varstvo zagovornika odgovorne osebe je delno ugodilo in odločbo o prekršku spremenilo, tako da ji je izreklo globo v znesku 1.250,00 EUR, v preostalem pa je zahtevo odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, in sicer zaradi kršitve tretje alineje 62. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ter zaradi kršitve prvega odstavka 167. člena ZP-1, v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da se v skladu s 3. alinejo 62. člena ZP-1 smejo v zahtevi za sodno varstvo navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če vlagatelj izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku. Opozarja, da je bila storilka pravna oseba ob pozivu na podajo pisne izjave seznanjena s tem, da mora navesti dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogla več uveljavljati. Kljub temu je pravna oseba nova dejstva in dokaze predložila šele naknadno v zahtevi za sodno varstvo, pri čemer ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v hitrem postopku. Vrhovni državni tožilec dodaja, da nosilni razlogi sodbe, zaradi katerih se je pravna oseba razbremenila odgovornosti za očitani prekršek, temeljijo prav na novih dejstvih in dokazih. Opozarja, da sodišče ni presodilo odstopa od zakonske zahteve, da mora kršitelj obrazložiti zakaj novih dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati v hitrem postopku, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila razbremenitev odgovornosti priznana brez upoštevne podlage. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi kršitev 3. alineje 62. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ter kršitev prvega odstavka 167. člena ZP-1, v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki pravni osebi in njenemu zagovorniku, ki je podal izjavo, v katerih je izpostavil, da je bilo že v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška zatrjevano, da je pravna oseba od svojih zaposlenih zahtevala dosledno spoštovanje predpisov, ki urejajo prodajo fitofarmacevtskih sredstev. Glede na navedeno je predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. V obravnavani zadevi je bila storilki pravni osebi izdana odločba o prekršku, ker je njena odgovorna oseba prodala fitofarmacevtsko sredstvo za poklicno rabo, ne da bi pred tem zahtevala predložitev veljavne izkaznice o opravljenem usposabljanju v skladu s Pravilnikom o usposabljanju o fitofarmacevtskih sredstvih, oziroma ni zavrnila prodaje fitofarmacevtskih sredstev. Opisano ravnanje predstavlja kršitev prvega odstavka 15. člena ZFfS-1, zaradi česar je bila storilki pravni osebi z odločbo o prekršku izrečena globa po 4. alineji prvega odstavka 52. člena ZFfS-1, v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1. Pred izdajo odločbe o prekršku je prekrškovni organ Inšpektorat za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin storilki pravni osebi posredoval obvestilo o prekršku, v kateri jo je poučil, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, pri čemer mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokazov v svojo korist , ker jih kasneje v postopku ne bo mogla več uveljavljati. V izjavi pravne osebe, ki jo je po njenemu pooblastilu vložil njen zagovornik, je le-ta navedel, da pravna oseba in njen zakoniti zastopnik od zaposlenih zahtevata dosledno spoštovanje predpisov, ki se nanašajo na prodajo fitofarmacevtskih sredstev. Hkrati je v izjavi navedeno, da sta pravna oseba in njen zakoniti zastopnik storila vse kar je bilo v njuni moči, da ne bi prihajalo do tovrstnih prekrškov. V dokaz izpostavljenim trditvam je zagovornik predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika ter dveh zaposlenih, hkrati pa je izjavi priložil potrdilo o pridobitvi znanj iz fitofarmacevtskih sredstev za zaposlene, opomin pravne osebe glede kršitve delovnih obveznosti za zaposleno K. N. in dokumentacijo o uvedbi disciplinskega postopka zoper M. A. V zahtevi za sodno varstvo je zagovornik zgoraj navedeno trditev, da sta pravna oseba in njen zakoniti zastopnik storila vse kar je bilo v njuni moči, da ne bi prihajalo do tovrstnih prekrškov, podrobneje konkretiziral. Pri tem je pojasnil, da je pravna oseba poskrbela, da imajo njeni zaposleni vse znanje in usposobljenost za manipulacijo in prodajo, hkrati pa je izdala tudi navodila vsem zaposlenim, da je dovoljeno fitofarmacevtska sredstva prodajati samo osebam, ki se izkažejo z veljavno ustrezno izkaznico. V dokaz takšnim trditvam je zagovornik zahtevi za sodno varstvo dodatno priložil pisno navodilo pravne osebe, ki se nanaša na prodajo fitfarmacevtskih sredstev ter predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper K. N. 5. Okrajno sodišče je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo izhajalo iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ki določa, da pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Pri tem je sodišče opozorilo, da je dolžnost kršiteljice pravne osebe, da osebe, ki so pooblaščene opravljati delo v njenem imenu, na njen račun, v njeno korist ali z njenimi sredstvi, bodisi seznani s pravnimi pravili ravnanja, ki veljajo v okviru njene dejavnosti, bodisi jim poda navodilo, kako morajo opraviti konkretno nalogo, da do prekrška ne bi prišlo. Poudarilo je tudi, da mora kršitelj pravila, katerih kršitev predstavlja prekršek, sprejeti ter potencialne storilce z njimi seznaniti oziroma jim podati konkretna navodila, ki storitev prekrška izključujejo, to pa lahko stori tako, da ta pravila oziroma navodila dogovori v pogodbi, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev, ali da storilcu pravila oziroma navodila posreduje na drug način. Sodišče je ob upoštevanju takšnih izhodišč sledilo navedbam iz zahteve za sodno varstvo in zaključilo, da je storilka pravna oseba odgovorno osebo K. N. pravočasno seznanila s pravili ravnanja v okviru njene dejavnosti. Takšen zaključek je sodišče oprlo zlasti na pisno navodilo pravne osebe o prodaji fitofarmacevtskih sredstev, ki ga je zagovornik priložil zahtevi za sodno varstvo. Iz omenjenega navodila je namreč izhajalo, da je pravna oseba svoje zaposlene seznanila kako morajo izvajati prodajo fitofarmacevtskih sredstev ter, da morajo prodajo v primerih, kakršen je bil obravnavani, zavrniti. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZP-1 spremenilo odločbo o prekršku in postopek zoper storilko pravno osebo ustavilo po 8. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. 6. Uveljavljana kršitev 3. alineje 62. člena ZP-1 temelji na očitku, da pravna oseba odločilnih dejstev v pisni izjavi ni navedla, ampak je le-te izpostavila šele v zahtevi za sodno varstvo. Takšen očitek pa ni utemeljen. Pravna oseba je namreč že v pisni izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška podala trditev na kateri je tudi pozneje temeljila njena obramba, in sicer, da je storila vse kar je bilo v njeni moči, da ne bi prihajalo do tovrstnih prekrškov. Hkrati je poudarila, da od svojih zaposlenih zahteva spoštovanje vseh predpisov in prepovedi. Omenjeno trditev je nato v zahtevi za sodno varstvo podrobneje konkretizirala in pojasnila, da je izdala navodilo vsem zaposlenim glede prodaje fitofarmacevtskih sredstev, pri čemer je navodilo dovoljevalo prodajo sredstev samo osebam, ki se izkažejo z veljavno izkaznico. S tem je pravna oseba odločilno dejstvo, ki se je nanašalo na njeno dolžnostno ravnanje, podrobneje konkretizirala z navedbo točno določenih ravnanj, ki so bila usmerjena v preprečitev tovrstnih kršitev. V obravnavani zadevi, je zato potrebno presoditi, ali tovrstna poznejša konkretizacija splošno navedenega odločilnega dejstva, ki je bilo izpostavljeno že v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, predstavlja kršitev 3. alineje 62. člena ZP-1. 7. Zakonsko določilo 3. alineje 62. člena ZP-1 dopušča vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je v zahtevi dopustno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku. Zakon je s tem uveljavil prepoved poznejšega navajanja dokazov oziroma institut prekluzije, ki pa ni povsem združljiv z načelom ugotavljanja materialne resnice. Zato je Vrhovno sodišče v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je načelo materialne resnice tudi v prekrškovnem postopku vodilno in da mu je načeloma potrebno dati prednost pred zakonskimi določbami, ki uzakonjajo prekluzijo.1 Glede na navedeno je potrebno prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Takšna razlaga pa dopušča poznejše navajanje podrobnejših okoliščin oziroma ravnanj, ki so bila že dovolj določno nakazana v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Glede na to, da tovrstna razlaga prekluzije dopušča konkretizacijo splošnih dejstev iz izjave o dejstvih in okoliščinah, pa je v podkrepitev podrobnejših navedb dopustno predlagati tudi določene dokaze, kot je bilo to v obravnavani zadevi. Uveljavljana kršitev določila 3. alineje 62. člena ZP- 1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, tako ni podana.

8. Vrhovni državni tožilec izpodbijani sodbi očita tudi pomanjkanje opredelitve do odstopa od zakonske zahteve, da mora kršitelj obrazložiti zakaj novih dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati v hitrem postopku. Uveljavljana kršitev določb postopka ni podana. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno tolmačilo zakonsko določilo 3. alineje 62. člena ZP-1 in v presojo sprejelo navedbe iz zahteve za sodno varstvo. Glede na to, da je sodišče pravilno uporabilo omenjeno zakonsko določilo in ker pri navedbah v zahtevi za sodno varstvo ni šlo za nova dejstva, ampak zgolj za konkretizacijo navedb iz izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška, sodišču ni bilo potrebno posebej presojati odstopa od zakonske določbe o prekluziji. Hkrati pravilno tolmačenje omenjene zakonske določbe izključuje vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno uveljavljana kršitev prvega odstavka 167. člena ZP-1, v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ni podana.

C.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi ni ugotovilo zatrjevane kršitve 3. alineje 62. člena ZP- 1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ter kršitve prvega odstavka 167. člena ZP-1, v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 65/2017 z dne 19. 12. 2017, IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017 in IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017.