Jedro

Tožnica je od pričetka postopka vzrok za padec s podesta zatrjevala in iskala v okoliščinah, ki so se nanašale na delovno mesto in samo organizacijo dela. Pravočasno se je sklicevala na dolžnost delodajalke, poskrbeti za varno delovno mesto. Revizijsko sodišče pritrjuje oceni pritožbenega sodišča, da tožnici ni mogoče naložiti tako hudega trditvenega bremena, da bi morala že sama, preden je bil postavljen izvedenec za varstvo pri delu, točno navajati, kaj je bil vzrok njenega padca. V konkretnem primeru je zato pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnica svoje trditveno breme izpolnila v zadostni meri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 23.750,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti njene pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženka vlaga pravočasno revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanih sodb s stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ponovno opozarja na listino, ki naj bi dokazovala zmotno zavrnitev ugovora zastaranja, saj iz nje izhaja, da je bila tožničina škoda stabilizirana že pred datumom, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje. Revidentka ponavlja svoje stališče, da je tožnica podala pomanjkljivo trditveno podlago o vzroku padca in da sodišče ne bi smelo ugotavljati krivdnega ravnanja zavarovanke tožene stranke na podlagi ugotovitev izvedenca o premajhni površini delovnega podesta. Meni tudi, da vzročna zveza med premajhnim podestom in tožničinim padcem ni podana.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z revizijo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, revizijsko sodišča pa je na njih zaradi omejitve iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, 9. 1. 1997 poškodovala na delovnem mestu. Zaposlena je bila kot šivilja pri zavarovanki tožene stranke. Pri sestopanju s podesta, na katerem se je nahajalo njeno delovno mesto, je padla in se poškodovala. Podest je bil dvignjen nad nivojem tal približno 40 cm. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je delodajalka pri organizaciji dela ravnala protipravno, saj dela ni organizirala varno: površina delovnega prostora – dvignjenega podesta je bila premajhna glede na zahteve pravil o varnosti pri delu, zato je tožnica pri sestopanju padla.

8. Revizijsko sodišče opozarja, da toženka nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje o datumu stabilizacije škode. V reviziji se toženka namreč ponovno sklicuje na listino (ambulantni zapisnik Splošne bolnice ... z dne 27. 1. 1997), ki jo je že pritožbeno sodišče ocenilo za pritožbeno novoto, pravilnosti te ocene pritožbenega sodišča pa revidentka ne izpodbija. Prav tako revizija posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ko izpodbija obstoj vzročne zveze med velikostjo podesta in padcem oziroma nastalo škodo tožnici.

9. V delu, v katerem revizija opozarja na nesubstanciranost tožbe glede očitane protipravne opustitve zagotoviti varne delovne razmere, revidentka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvo točko prvega odstavka 370. člena in 7. členom ZPP. Vrhovno sodišče pritrjuje argumentaciji pritožbenega sodišča, da je bila trditvena podlaga, ki jo je tožnica pravočasno podala, popolna in je zadoščala za nadaljnjo izvedbo dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Tožnica je od pričetka postopka vzrok za padec s podesta zatrjevala in iskala v okoliščinah, ki so se nanašale na delovno mesto in samo organizacijo dela. Pravočasno se je sklicevala na dolžnost delodajalke, poskrbeti za varno delovno mesto. Revizijsko sodišče pritrjuje oceni pritožbenega sodišča, da tožnici ni mogoče naložiti tako hudega trditvenega bremena, da bi morala že sama, preden je bil postavljen izvedenec za varstvo pri delu, točno navajati, kaj je bil vzrok njenega padca.(1) Tožnica je navajala več različnih možnih vzrokov, zakaj je do padca prišlo, pravi (pa čeprav na koncu koncev povsem preprost) pa se je izkazal šele s pomočjo strokovnega znanja izvedenca: delovni prostor je bil bistveno premajhen, da bi omogočal varno delo. V konkretnem primeru je zato pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnica svoje trditveno breme izpolnila v zadostni meri.

10. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

Ker z revizijo ni uspela, tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št.(1): VS RS: sklep in sodba III Ips 130/2009, sklep III Ips 14/2010, sklep II Ips 459/2007.