Jedro

Iz dejstev in okoliščin, ki jih je v zvezi z vojnim nasiljem izpostavil tožnik, sicer izhaja, da je bil tožnik gotovo žrtev vojnega nasilja (v širšem smislu), tako kot večina ljudi, ki so preživeli vojno, vendar pa tožnik tistih posebnih in konkretnih okoliščin nasilja, kot se zahtevajo po ZZVN, ni uspel izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Trebnje zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 25. 9. 2009 vložil zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zaradi dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, je bil tožnik v postopku tudi zaslišan. Na zaslišanju je povedal, da so bili od leta 1941 do 1945 pod ognjem partizanske vojske. Doma je bil iz .... V bližini je bila meja med osvobojenim in zasedenim ozemljem in sicer je mejo ločevala rampa, kjer so jih ustavljali in pregledovali. Njegov dom je stal na zasedenem ozemlju, približno 10 metrov od meje, ki se je večkrat tudi spremenila, tako da so bili nekaj časa tudi na osvobojenem ozemlju. Ves čas so bili pod ognjem partizanskih enot. Zaradi tega je bila njihova hiša ogrožena in poškodovana in so morali večkrat prespati v kleti. To obstreljevanje je bilo po vsej verjetnosti namenjeno vojaških bunkerjem okupacijskih sil, ki so bili v bližini hiše, vendar krogle niso izbirale ciljev. Zaradi teh obstreljevanj se niso umaknili, vztrajali so doma do konca vojne in tudi po njej. Po kapitulaciji Italije je v vas prišla partizanska vojska in zasedla njihovo ozemlje. K njim je prišla trojka, verjetno partizanov, in jim pobrala imetje. V začetku maja 1945 se je črnogorska VI. brigada vračala čez njihovo naselje in jim tudi pobrala vso hrano, denar, obleko in opremo (celo glasbila). Najhujše nasilje nad njimi je bilo izvršeno s tem, da so posledično ostali brez vsega (tudi brez sredstev za preživljanje). S tem je nasilje nad njim in nad njegovo družino izkazano, saj tožnik meni, da je vsako nasilje, ne glede na to, kdo ga izvaja in kako, nasilje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja prvostopenjski organ zaključuje, da tožnik v času vojne ni bil izpostavljen vojnemu nasilju, kot ga opredeljuje Zakon o žrtvah vojnega nasilja, zato je bilo odločeno kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik v pritožbi navaja, da je kot nevtralna civilna oseba na osnovi 18. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja vložil vlogo za priznanje statusa žrtve zaradi nasilnih dejanj od leta 1941 do 1945, opredeljeno kot nasilno dejanje ogrožanja življenja in zdravja. Prvostopenjski organ se v svoji zavrnilni odločbi sklicuje na 6 let stari Uradni list RS št. 18/2003 in ne navaja novel Uradnih listov. Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi tudi ne navede, katere njegove navedbe ne opredeljujejo elementov nasilja. S prvostopenjskim aktom so mu bile kršene tudi z ustavo zagotovljene pravice.

Drugostopenjski organ je z odločbo št. 13002-326/2009 z dne 16. 8. 2010 tožnikovo pritožbo zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da je upravni organ prve stopnje na podlagi izjave tožnika pravilno ugotovil, da tožnik v času vojne ni bil izpostavljen vojnemu nasilju, ki je pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja. S tožnikom se sicer strinja glede navedb Uradnega lista in v zvezi s tem pojasnjuje, da se je zaradi razmeroma pogostih sprememb posameznih predpisov, ki spreminjajo tudi druge predpise, uveljavilo citiranje osnovnega predpisa z dodatkom s spremembami; vse te spremembe pa so navedene v uradnem glasilu. Ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno navedel razloge za zavrnitev tožnikovega zahtevka in da je prvostopenjska odločba pravilna in zakonita in je bilo zato potrebno njegovo pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zoper odločbo upravne enote, ker je v odločbi več pomanjkljivosti in napak, ki jih je tudi drugostopenjski organ prezrl. Tožnik ni bil obveščen s spremnim dopisom, da je upravni organ odstopil njegovo pritožbo ministrstvu. Ni prejel zapisnika o razgovoru z dne 23. 10. 2009. Uradna oseba ni vodila pravno veljavni postopek na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, zato tudi ni odločala na podlagi veljavne zakonodaje v času izdaje odločbe, temveč je odločala na podlagi veljavne zakonodaje v času vložitve zahtevka. Odločba ni izdana v skladu s procesnim in veljavnim materialnim predpisom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni utemeljena iz razlogov, ki izhajajo iz napadene odločbe organa prve stopnje, dodatno pojasnjene v odločbi drugostopenjskega organa. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnem ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. odstavku istega člena je žrtev vojnega nasilja tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil. Po 2. členu citiranega zakona je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu, ob pogojih iz 1. odstavka 1. člena tega člena, oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 ali kot bivši italijanski vojak po kapitulaciji Italije odpeljana v ujetništvo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok).

V obravnavani zadevi je torej sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke, ki je potrdila prvostopenjsko odločitev, pravilna in zakonita. Iz dejstev in okoliščin, kot jih je na zaslišanju navedel tožnik, namreč ne izhaja, da bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja po določbah 1. in 2. člena ZZVN. Iz dejstev in okoliščin, ki jih je v zvezi z vojnim nasiljem izpostavil tožnik, sicer izhaja, da je bil tožnik gotovo žrtev vojnega nasilja (v širšem smislu), tako kot večina ljudi, ki so preživeli vojno, vendar pa tožnik tistih posebnih in konkretnih okoliščin nasilja, kot se zahtevajo po ZZVN, tudi po mnenju sodišča ni uspel izkazati. Ker torej pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi ZZVN niso izpolnjeni, je bil tožnikov zahtevek z odločbo drugostopenjskega organa pravilno zavrnjen.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Dejstvo, da tožnik ni bil obveščen o tem, da je upravni organ pritožbo odstopil (v reševanje) ministrstvu, na sam postopek nima nobenega vpliva. Prav tako tudi ne dejstvo, da ni prejel zapisnika o zaslišanju z dne 23. 10. 2009, saj bi po končanem zaslišanju kopijo zapisnika lahko sam zahteval, pa očitno tega ni storil. Prvostopenjski organ je pri izdaji odločbe pravilno upošteval ZZVN, veljaven v času izdaje odločbe in je tožena stranka na njegove navedbe v zvezi z navajanjem Uradnih listov pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je torej prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo.

Ker je po mnenju sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.