Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Izrek

I.

Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se 1. do 5. alineja I. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje spremenijo tako, da se glasijo:

"- Prvega pol leta po izdaji tega sklepa oče otroka vsak petek prevzame v šoli po opravljenih šolskih obveznostih in ju vrne na naslov matere do 19.00 ure, razen prvega petka v posameznem mesecu, ko otroka pri očetu prenočita in ju oče vrne na naslov matere v soboto ob 18.00 uri. V primeru, da otroka v petek nimata šolskih obveznosti, oče otroka prevzame na naslovu matere ob 16.00 uri in ju vrne na naslov matere do 19.00 ure, razen prvega petka v posameznem mesecu, ko otroka pri očetu prenočita in ju oče vrne na naslov matere v soboto ob 18.00 uri.

- Po preteku pol leta od izdaje tega sklepa oče otroka vsak petek prevzame v šoli po opravljenih šolskih obveznostih, na dom matere pa ju izmenjaje vrne istega dne do 19. ure oziroma v soboto ob 18.00 uri (nočitev pri očetu je vsak drugi vikend). V primeru, da otroka v petek nimata šolskih obveznosti, oče otroka prevzame na naslovu matere ob 16.00 uri in ju vrne na naslov matere izmenjaje istega dne do 19. ure oziroma v soboto ob 18.00 uri.

- V primeru bolezni otrok se stiki nadomeščajo na način, da se naslednji petkov popoldanski stik podaljša do sobote zvečer, v primeru, da je v naslednjem tednu predviden stik z nočitvijo do sobote, pa se odpadli stik nadomešča naslednji vikend.

- Po preteku pol leta od izdaje tega sklepa otroka krajše počitnice preživita z vsakim staršem do polovice. Na prvi dan počitnic, ki ga otroka preživita z očetom, oče otroka prevzame na domu matere ob 9.00 uri, na zadnji dan počitnic, ki ga otroka preživita z očetom, pa ju na dom matere vrne ob 18.00 uri.

- Po preteku pol leta od izdaje sklepa otroka v času poletnih počitnic z vsakim od staršev strnjeno preživita dvakrat po sedem dni ali enkrat štirinajst dni, v preostalem delu pa potekajo redni stiki. Na prvi dan poletnih počitnic, ki ga otroka preživita z očetom, oče otroka prevzame na domu matere ob 9.00 uri, na zadnji dan počitnic, ki ga otroka preživita z očetom, pa ju na dom matere vrne ob 18.00 uri."

II.

V preostalem delu izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. do VI. točka izreka) se pritožba predlagateljice zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.

Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremenilo sodno poravnavo II N 506/2020 z dne 26. 5. 2021, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, v delu, ki se nanaša na obseg stikov mld. otrok A. A. in B. B. z očetom - nasprotnim udeležencem (I. točka izreka) in v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine, tako da je znesek preživnine, ki jo mora nasprotni udeleženec plačevati predlagateljici zvišalo na 160,00 EUR mesečno za vsakega otroka (II. točka izreka). Po uradni dolžnosti je predlagateljici in nasprotnemu udeležencu za čas enega leta omejilo starševsko skrb in ju napotilo na svetovalno obravnavo (III. točka izreka). Odločilo je, da se v preostalem delu predlog predlagateljice zavrne (IV. točka izreka), da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka), da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (VI. točka izreka) in da z dnem izdaje sklepa preneha veljati predhodno izdani sklep o začasni odredbi II N 506/2020 z dne 11. 6. 2025 (VII. točka izreka).

2.

Zoper I. do VI. točko izreka navedenega sklepa se pravočasno pritožuje predlagateljica. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja, da je odločitev sodišča o režimu stikov nerazumljiva, saj ni jasno, ali se režim počitniških stikov izvaja že od izdaje sklepa dalje ali šele po poteku polletnega obdobja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odnos med udeležencema je visoko konflikten, zato ni primerno, da se natančnejši način izvrševanja stikov prepušča staršema. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo predlogu predlagateljice za postavitev sodnega izvedenca s področja klinične psihologije, temveč se je oprlo na mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD). Zmoten je zaključek CSD in posledično sodišča, ki se je na mnenje CSD oprlo, da je odpor otrok do očeta posledica manipulacije in čustvene zlorabe otrok s strani matere. Razlog, da otroka odklanjata stike z očetom, je v nezmožnosti nasprotnega udeleženca za prepoznavanje dejanskih potreb otrok. Nasprotni udeleženec je na stike z otrokoma že hitro pripeljal svojo novo partnerko, na kar otroka nista bila pripravljena in česar nista mogla razumeti in sprejeti. CSD pri podaji mnenja škodljivega ravnanja očeta ni obravnaval in ni upošteval volje in želje otrok. V posledici nekritičnega sledenja mnenju CDS je sodišče določilo preobsežne stike, ki jih otroka ne zmoreta izvajati, zaradi česar sta v stiski in trpita. Mnenje CSD je neustrezno in nestrokovno ter ni niti približek izvedenskemu mnenju, zato mu sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče je predlagateljici kršilo pravico do izjave, ker ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu, da se razkrijejo vprašanja, ki jih je CSD postavil otrokoma in na podlagi katerih je izdelal mnenje. Sodišče bi moralo preizkusiti, ali so bila otrokoma postavljena ustrezna, nesugestivna vprašanja. Pri odločanju o višini preživninske obveznosti je sodišče prenizko ovrednotilo potrebe otrok, zlasti pri postavkah oblačil in obutve ter pri postavki osebne higiene za mld. A. A., kar predlagateljica podrobneje pojasnjuje. Nerazumna je odločitev sodišča, da nasprotni udeleženec nosi le 30 % stroškov otrok. Na predlagateljico odpade znesek v višini 440,00 EUR mesečno za oba otroka, kar je pretirano in v nasprotju z njenim premoženjskim stanjem, saj prejema dohodek v višini cca. 700,00 EUR. Nasprotni udeleženec je bistveno boljšega finančnega stanja, kot kažejo uradni podatki, saj opravlja številne vodstvene funkcije, kar pomeni, to pa narekuje določitev višjega preživninskega bremena. Predlagateljica je v tem postopku predlagala zmanjšanje obsega stikov in zvišanje preživnine, s čimer je uspela, zato bi moralo sodišče o povračilu stroškov postopka odločiti po po uspehu v postopku in po načelu krivde, saj je nasprotni udeleženec predlogu neutemeljeno nasprotoval. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča o takojšnji izvršljivosti izpodbijanega sklepa. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v I. do VI. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika, nasprotnemu udeležencu pa v plačilo naloži pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, predvsem pa otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne.3 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje vse to ustrezno upoštevalo, kot je razvidno iz 13. do 17. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko predlagateljici ni razkrilo vprašanj, ki jih je CSD postavil otrokoma na razgovorih, kršilo predlagateljičino pravico do izjave. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsebine razgovora z otrokom niti ni treba dobesedno zapisati niti posneti, temveč je ključno, da se povzame bistvo razgovora z otrokom. V obravnavani zadevi je bilo to storjeno, saj je bilo mnenje otrok povzeto v zapisniku CSD, s katerim je bila predlagateljica seznanjena in se do njega tudi izjavila. Njene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave so torej neutemeljene.

Prvostopenjska odločitev o spremembi stikov je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je našlo ustrezno ravnovesje med upoštevanjem mnenja otrok, ki stike odklanjata in njunim dolgoročnim interesom, ki je v kontinuiranem izvajanju stikov, tako da je določilo šestmesečno uvajalno obdobje, v katerem stiki potekajo v manjšem obsegu, po izteku tega obdobja pa v širšem obsegu. Pritožbeno zavzemanje za manjši obseg stikov je neutemeljeno.

Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče jasno razbrati, ali se režim počitniških stikov, kot je določen v 4. in 5. alineji, izvaja že od izdaje izpodbijanega sklepa dalje (26. 1. 2926), ali šele po poteku polletnega obdobja. Zato je izrek v tem delu nejasen in nerazumljiv, odgovora na to vprašanje pa ni mogoče razbrati niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je v skladu s stališči pravne teorije sicer na pritožbeni stopnji glede na naravo kršitve praviloma neodpravljiva, saj ne more pritožbeno sodišče namesto sodišča prve stopnje napisati sklepa.4 Vendar bi po oceni pritožbenega sodišča razveljavitev izpodbijanega sklepa povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato je treba v obravnavani zadevi uporabiti pooblastilo iz drugega odstavka 354. člena ZPP, v skladu s katerim lahko v takih primerih pritožbeno sodišče vsebinsko odloči o zadevi samo. V obravnavani zadevi gre za družinsko pravno zadevo, ki je v času odločanja stara približno leto in pol, kar sicer ni pretirano dolgo obdobje, vendar je postopek pred sodiščem prve stopnje pokazal, da obstaja nevarnost za odtujitev otrok od očeta in da mld. otroka ves čas postopka doživljata stisko, v posledici česar je sodišče prve stopnje tudi določilo, da pritožba ne zadrži izvršitve in staršema omejilo starševsko skrb ter ju napotilo na svetovalno pomoč (III. in VI. točka izreka). To pomeni, da je za varstvo koristi mld. otrok v obravnavani zadevi treba ukrepati hitro. Odlašanje z odločitvijo ni v korist koristi mld. otrok, ker bi s tem otrokoma lahko nastala škoda v smislu nadaljnjega rahljanja odnosa z očetom. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje uporabilo pooblastilo iz drugega odstavka 354. člena ZPP in samo spremenilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da je odpravilo nerazumljivost v izreku ter jasno določilo čas pričetka izvajanja režima počitniških stikov, in sicer na način, da se ta prične izvajati po preteku po šestih mesecih od izdaje izpodbijanega sklepa.

Sodišče druge stopnje se je pri tej odločitvi oprlo na strokovno mnenje CSD (povzeto v 10. do 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), iz katerega izhaja, da je v obravnavani zadevi treba omogočiti postopno razvijanje odnosa otrok z očetom in razreševanje konflikta lojalnosti (mld. otroka namreč zavračata stike z očetom iz razloga, ker sta lojalna materi in je nočeta prizadeti) na način, da mld. otroka pridobita lastne izkušnje z očetom;5 v ta namen naj bodo stiki v začetku redkejši, pozneje, po preteku pol leta, pa pogostejši. Izhajajoč iz strokovnega mnenja CSD, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje določilo, da se počitniški režim stikov uveljavi šele po šestih mesecih od izdaje izpodbijanega sklepa, s čemer bo zagotovljeno, da stiki v začetnem obdobju ne bodo preobsežni in bo tako tudi dosežen namen, ki se zasleduje s postopno širitvijo stikov z nočitvijo.

V izogib nastanka dodatnih konfliktov med udeležencema je sodišče druge stopnje določilo tudi, kje in kdaj nasprotni udeleženec prevzame otroka v času izvajanja počitniškega režima stikov in takrat, ko otroka ob petkih nimata šolskih obveznosti.6 Za kraj prevzema otrok je določilo naslov matere, saj je to isti kraj, kot je bil določen za prevzem otrok v času izvajanja rednih stikov po sodni poravnavi iz leta 2021 (priloga A3).

O spremembi višine preživnine

Pritožbeno ni sporno, da so se od zadnje določitve preživnine (leta 2021) okoliščine do te mere spremenile, da je treba na novo določiti višino preživnine.7 Pritožbeno sporna je višina preživnine in s tem povezane potrebe mld. otrok ter zmožnosti preživninskih zavezancev (obeh staršev).

Sodišče prve stopnje se je pri določanju višine preživnine pravilno oprlo na določbi 189, in 190. člena DZ, v skladu s katero se preživnina določi upoštevaje potrebe in koristi otroka in zmožnosti preživninskih zavezancev (staršev). Potrebe otrok je ocenilo na 530,00 EUR za mld. A. A. in 535,00 EUR za mld. B. B. Prikazane dohodke obeh staršev je ugotovilo v višini cca. 700,00 EUR mesečno, vendar je njune dejanske preživninske zmožnosti ocenilo nekoliko višje (predlagateljičine zmožnosti je ocenilo višje, ker kot kozmetičarka dela le 30 ur tedensko, zmožnosti nasprotnega udeleženca pa je ocenilo višje, ker deluje v vlogi direktorja, prokurista ali družbenika v več gospodarskih družbah in ker na njegove višje prihodke kaže tudi njegov življenjski slog). Na podlagi navedenega in upoštevaje, da ima nasprotni udeleženec še tri otroke iz prejšnje zveze, za katere plačuje preživnino v višini 135,00 EUR mesečno za vsakega otroka, je preživnino v višini 110,00 EUR, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo iz leta 2021, zvišalo na 160,00 EUR mesečno za vsakega otroka, kar pomeni, da predlagateljica krije okoli 70% potreb mld. otrok, nasprotni udeleženec pa okoli 30 % njunih potreb. Razloge za odločitev je obširno in natančno pojasnilo v 20. - 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče druge stopnje pa jih sprejema kot pravilne.

Po presoji sodišča druge stopnje je ocena potreb mld. otrok povsem realna. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prenizko ocenilo potrebe otrok pri postavkah oblačil in obutve ter pri postavki osebne higiene za mld. A. A. Res je sicer, da se potrebe po oblačilih in obutvi na lestvici potreb umeščajo visoko (gre za eksistenčne potrebe otroka), vendar pa jih je mogoče v zadostni meri zadovoljiti z zneskom 70,00 EUR mesečno na otroka za oblačila in obutev ter 30,00 EUR mesečno na otroka za osebno higieno, zlasti, ker ni verjetno, da bi udeleženca v primeru, če družinska skupnost ne bi razpadla, navedene dobrine otrokoma zagotavljala izven teh okvirjev. Kajti v primeri nizkih preživninskih zmožnosti staršev se morajo temu prilagoditi tudi potrebe otrok,8 to pa velja tudi pri nakupu oblačil in obutve (razpon cen teh izdelkov je lahko zelo velik, zato v primeru nižjih preživninskih zmožnosti staršev zadošča nakup cenejših oblačil in obutve). Potrebe mld.A. A. po ličilih in prehranskih dopolnilih (kar predlagateljica izrecno izpostavlja v pritožbi) se na lestvici vseh potreb otroka po kriteriju nujnosti umeščajo na sam rep lestvice. Gre za nadstandardne dobrine, kritje nadstandardnih potreb je odvisno zmožnosti preživninskih zavezancev.9 Zato od staršev s slabšim ekonomskim položajem, za kar gre v obravnavani zadevi, ni mogoče pričakovati, da jih bodo zagotavljali, kot se neutemeljeno zavzema pritožba.

Predlagateljica v pritožbi poudarja, da je neustrezno, da je ob svojem dohodku v višini 700,00 EUR in otroškem dodatku cca. 300,00 EUR dolžna kriti 70 % potreb obeh mld. otrok (440,00 EUR za oba otroka), in da izpodbijani sklep razlogov o tem nima, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razloge za tak zaključek podalo v 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je pojasnilo, da je predlagateljica kljub neokrnjeni delovni zmožnosti zaposlena le s krajšim delovnim časom 30 ur na teden, in da ima nasprotni udeleženec še preživninske obveznosti do treh mld. otrok iz prejšnje zveze (skupno je dolžan preživljati pet otrok).

Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je tudi materialnopravno pravilen. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da se preživninska zmožnost presoja široko, kar pomeni, da se ne upošteva zgolj dejansko izkazani dohodek, temveč tudi splošna pridobitna sposobnost, t.j. koliko bi lahko starš zaslužil, če bi izkoristil svoje potenciale (upoštevaje strokovno usposobljenost in možnosti zaposlitve).10 Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je splošna pridobitna zmožnost predlagateljice višja, kot izkazuje njen dohodek za opravljenih 30 ur tedensko, saj bi se lahko ob svoji neokrnjeni delovni zmožnosti zaposlila za poln delovni čas 40 ur tedensko. Z zaposlitvijo za polni delovni čas lahko pridobi tudi višje prihodke (minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v letu 2026 znaša 1.442,92 EUR bruto,11 kar znese približno 1.000,00 EUR neto).

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se pri določitvi preživninske zmožnosti otroški dodatek sicer ne upošteva, ker gre za denarni prejemek, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država, poleg tega je sestavni del materialnega položaja upravičencev, ki se ugotavlja kot pogoj za pridobitev posamezne socialne pravice, vselej tudi preživnina.12 Vendar pa je takšno stališče v določenih okoliščinah, ko imata starša zelo nizke preživninske zmožnosti (kot v obravnavani zadevi), v sodni praksi nadgrajeno. V teh (skrajnih) primerih je potrebe otrok treba kriti z vsemi prejemki, s katerimi starši razpolagajo,13 torej tudi z otroškim dodatkom. Zato bo lahko potrebe mld. otrok krila tudi iz sredstev otroškega dodatka in ni bojazni, da bi bila eksistenčno ogrožena.

Predlagateljica v pritožbi še navaja, da so prihodki nasprotnega udeleženca višji od prikazanih. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj na to kaže tako njegovo udejstvovanje v več gospodarskih družbah kakor tudi njegov življenjski slog (ukvarjanje nasprotnega udeleženca z dražjimi hobiji, omogočanje plačljivih dejavnosti otrokom; 24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar predlagateljica spregleda, da ima nasprotni udeleženec preživninsko obveznost še do treh drugih otrok iz prejšnje zveze, za katere plačuje po 135,00 EUR mesečno za vsakega otroka,14 to pa je bil tudi nosilni razlog prvostopenjskega sodišča za določitev nekoliko nižje preživnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ustrezno, da k preživljanju mld. A. A. in B. B. prispeva po 160,00 EUR mesečno, s čimer krije 30 % njunih potreb (pri čemer so tudi zneski preživnin za vseh pet mld. otrok nasprotnega udeleženca med seboj primerljivi).

Predlagateljica v pritožbi konkretiziranih razlogov, ki bi se nanašali na III. točko izreka izpodbijanega sklepa (omejitev starševske skrbi in napotitev na svetovalno pomoč), ne podaja. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, ki pa nepravilnosti ni pokazal.

Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve, pri čemer izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ti očitki niso utemeljeni. Razlog za takšno odločitev je sodišče prve stopnje navedlo v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (dolgotrajnost postopka, neredno izvrševanje stikov, poglabljanje konflikta lojalnosti pri otrocih, stiska otrok), sodišče druge stopnje pa sprejema kot materialnopravno pravilne, pri čemer pritožba tudi ni uspela vzbuditi dvoma v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Predlagateljica v pritožbi graja stroškovno odločitev, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. V tej zvezi navaja, da je s predlogom uspela in da so stroški nastali po krivdi nasprotnega udeleženca, ker je predlogu nasprotoval. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče o stroških v postopku za varstvo koristi otroka odloči po prostem preudarku (101. člen ZNP-1), ne pa glede na uspeh v postopku, kot si neutemeljeno prizadeva predlagateljica. Upoštevaje, da je bil postopek v korist mld. otrok, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (26. točka obrazložitve). Predlagateljica se neutemeljeno zavzema za povračilo stroškov na podlagi krivdnega načela po petem odstavku 40. člena ZNP-1. Ta določa, da mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Povračilo stroškov po krivdnem načelu je izjema, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Uporablja se v primerih, ko je udeleženec ravnal očitno malomarno in s tem povzročil nepotrebne stroške,15 zgolj nasprotovanje nasprotnega udeleženca predlogu predlagateljice pa ne pomeni krivdno povzročenih stroškov.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člen ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. do VI. točka izreka) pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje zaključno poudarja, da so stiki v (kratkoročno in dolgoročno) korist mld. otrok in da je odgovornost za izvajanje stikov na starših, zato te odgovornosti ni dopustno prelagati na pleča mld. otrok. V skladu z določbo drugega odstavka 141. člena DZ in stališči sodne prakse16

mora tisti od staršev, pri katerem je otrok, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike, mora si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev in otroka pripraviti na stik. Ta določba predlagateljici nalaga, da ima pred očmi koristi svojih otrok in ju pripravi na stik, vzpodbudi stik z očetom in jima stik predstavi kot nekaj pozitivnega, saj je to pomembno za njun razvoj.17

V skladu s 165. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je sodišče druge stopnje odločilo tudi o pritožbenih stroških. Upoštevaje, da je predmetni postopek v korist mld. otrok, je po prostem preudarku (prvi odstavek 101. člena ZNP-1) odločilo, da predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Nasprotni udeleženec stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.