Jedro

Tožnik je v zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da je zapustnik naredil veljavno oporoko v njegovo korist dolžan dokazati: - da je oporoka obstajala, da pa je bila uničena, izgubljena ali založena in če se je to zgodilo za življenja zapustnika, da se je to zgodilo brez njegove vednosti; - da je bila sestavljena v eni od oblik, predpisani z zakonom in - vsebino tistega njenega dela na katerega se sklicuje.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 16.12.2010 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2 in 3 (stroškovni del) spremeni tako, da se - v točki 2 izreka znesek stroškov zniža za 2.022,00 EUR, to je na znesek 4.798,90 EUR, - v točki 3 izreka znesek stroškov zniža za 2.821,46 EUR, to je na znesek 5.900,94 EUR.

V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16.12.2010 zaradi umika tožbe zoper prvo toženo stranko MB postopek v tem delu ustavilo (točka 1 izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi MB povrne 3.279,12 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka 2.izreka).

2. S sodbo z dne 28.2.2011 je isto sodišče zoper preostale tožene stranke zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je zapustnik ZL naredil lastnoročno oporoko, s katero je za dediča vsega svojega premoženja določil tožečo stranko (točka 1 izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi VP pravdne stroške v višini 6.820,90 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka 2 izreka), toženi MF, VJ, ZŠ, KĐ, MPR in LM pa pravdne stroške v višini 8.722,40 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka 3 izreka).

3. Zoper sklep in sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka.

4. S pritožbo zoper sklep tožnik izpodbija odločitev pod 2. točko izreka, torej odločitev o stroških. Meni, da je nepravilna. Tožbo zoper MM je vložil zato, ker ga je tako napotilo zapuščinsko sodišče s sklepom II D 484/2008 z dne 29.10.2009. Tožena MB, čeprav je vedela, da ni dedinja, ni ugovarjala sklepu o napotitvi in je s tem pustila pritožnika v veri, da je pasivno legitimirana. Za nastale stroške je torej kriva sama. Ona je tista, ki bi morala stroške povrniti tožniku. Opozarja, da so v tej zadevi tožene stranke enotni nujni sosporniki in bi zato moralo sodišče pri odmeri stroškov, upoštevajoč 196. člen ZPP, presojati, ali so bili stroški potrebni. Po tej določbi navedbe in ugovori enega sospornika učinkujejo za vse ostale. Nepotreben je bil zato odgovor na tožbo, ki ga je vložila MB, saj so odgovor podali že drugi toženci. Nepotrebno je bilo tudi zastopanje toženke na naroku 2.12.2010. Na tem naroku so toženci nastopali kar s tremi pooblaščenci. Poleg tega je pooblaščenca MB na tem naroku nadomeščal substitut, to je odvetnik BŽ, sicer pooblaščenec nekaterih drugih toženih strank. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije. Pritožnik je moral vložiti tožbo zoper vse dediče in bo moral povrniti stroške kar enajstim osebam. V primeru, ko bi bila enotna nujna sospornika le dva, pa bi bili stroški bistveno manjši. Tudi višina odmerjenih stroškov za eno, manj kot tri strani dolgo, vlogo ter eno zastopanje na naroku, je nesorazmerno visoka. Ker je tožnik umaknil tožbo le zoper MB, gre le za delni umik tožbe in to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

5. S pritožbo zoper sodbo tožnik izpodbija tako odločitev o glavni stvari kot odločitev o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da obstaja dvom v obstoj oporoke. Dejansko stanje je bilo v tem pogledu zmotno in nepopolno ugotovljeno. To, da tožnik oporoke nikoli ni videl, ne pomeni, da oporoka ni obstajala, ampak to dokazuje kvečjemu njeno izginotje. Sodišče nepravilno ugotavlja, da priča K. navedb tožnika, da je oporoko videla in da njeno vsebino pozna, ni potrdila. Priča je namreč povedala, da je videla šop papirjev, med katerimi je bila oporoka in da ji je ob tem pokojni L. zatrdil, da je za tožnika poskrbljeno. Opozarja, da je priča zapustniku izročila tudi kuverto in je tudi ta kuverta izginila. O vsebini oporoke ne obstajajo zgolj predpostavke in domneve kot trdi sodišče, ampak je pokojni L. jasno pokazal in povedal, da se med šopom papirjev hrani oporoka, s katero je za tožnika poskrbljeno. To, da oporoke ni bilo najti med dokumenti, dokazuje zgolj to, da je bila izgubljena, založena ali uničena. Izpovedba priče MB je v nasprotju z izpovedbo priče K., sodišče pa se do tega nasprotja ni opredelilo in ima sodba zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča, da bi se oporoka gotovo nahajala med zapustnikovimi dokumenti, če bi obstajala, je povsem napačna. Če bi bilo to res, potem tožba v tem postopku sploh ne bi bila potrebna. Če tožnik oporoke ni našel, je to le zato, ker je bila za časa življenja zapustnika izgubljena ali založena ali pa po njegovi smrti uničena. Pri tem pa je pomembno dejstvo, da je tožnik MB po zapustnikovi smrti izročil ključe hiše in je tako imela dostop do vseh prostorov, kar pomeni, da ni pravilna niti ugotovitev sodišča, da v zapustnikovo hišo brez vednosti tožnika oziroma brez njegove prisotnosti ni vstopil nihče. Ne strinja se tudi z razlago sodišča, kaj naj bi pomenile zapustnikove besede, da je za tožnika poskrbljeno. Izpovedi prič ni mogoče razumeti tako, kot je to obrazložilo sodišče in obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o izpovedbah prič in med samimi zapisniki o teh izpovedbah (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, ko na eni strani ugotavlja natančnost zapustnika, nato pa ugotovi, da je šlo kvečjemu za napovedovanje oporoke. Ker je bil zapustnik načelen človek, je naredil, kar je rekel. Če bi šele mislil narediti oporoko, bi tako tudi povedal. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava, saj 77. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni bil uporabljen. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Enako kot v pritožbi zoper sklep z dne 16.12.2010, opozarja na to, da so tožene stranke enotni in nujni sosporniki in bi posledično zadoščal en odgovor na tožbo, prav tako pa ni bilo potrebno zastopanje toženih strank s strani dveh pooblaščencev. Stroški v tako visokem znesku zato niso bili potrebni. Sodišče tudi ni navedlo, katere stroške je toženim strankam priznalo oziroma je to, kar je navedeno, premalo specificirano. Preizkus odločitve zato ni mogoč in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponovno opozarja tudi na kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije.

6. Tožene stranke na vloženi pritožbi niso odgovorile.

7. Pritožba zoper sklep je neutemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 16.12.2010

8. Pritožnik je bil s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 484/2008 z dne 29.10.2009 res napoten, da vloži tožbo tudi zoper toženo MB. Drži tudi, da slednja pritožbe zoper tak sklep ni vložila. Vendar pa to ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških zato napačna. Pritožnik ob tem namreč spregleda, da na sklep zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo ni vezan. Tako ni vezan, da postavi zahtevek kot ga je oblikovalo zapuščinsko sodišče, prav tako pa ni vezan, da tožbo vloži zoper osebe, ki jih je zapuščinsko sodišče v sklepu navedlo kot tožene stranke. Pritožnik tudi nima nobene podlage za očitek, da bi MB, če je vedela, da ni dedinja, morala zoper sklep vložiti pritožbo. To bi sicer lahko storila in se s tem morebiti izognila tožbi, vendar pa njena pasivnost v zapuščinskem postopku ne more biti v njeno škodo v pravdi. Gre namreč za dva ločena postopka. Tožnik, ki je bil na pravdo napoten, je bil tisti, ki bi moral pred vložitvijo tožbe preveriti, zoper katere osebe mora tožbo vložiti. To namreč narekuje že osnovna skrbnosti, ki se pričakuje od osebe, ki vlaga tožbo. Toženi MB zato ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za stroške, ki so nastali s tožbo zoper njo.

9. Toženci so v tem sporu res enotni in nujni sosporniki, vendar pa to ne vpliva na pravico vsakega od sospornikov do povračila stroškov v postopku. Vsaka od strank namreč ne glede na enotno in nujno sosporništvo ohrani lastno pravdno subjektiviteto in individualnost. Sosporniki med seboj niso v zastopniškem razmerju in je bilo zato potrebno že vročitev tožbe opraviti vsem, ter tudi vse vabiti na narok. Vsi, kar velja tudi za MB, so imeli tudi pravico vsak zase vložiti odgovor na tožbo in se naroka udeležiti, bodisi osebno ali s pooblaščencem, ter predlagati izvedbo dokazov. Ob pritožnikovem sklicevanju na to, da dejanja enega sospornika učinkujejo tudi za druge, pa pritožbeno sodišče opozarja, da nujni enotni sosporniki v pravdi nimajo nujno enakih interesov, niti niso nujno enako procesno aktivni, seveda pa tudi ni nujno, da so dejanja enega od njih vedno koristna tudi za druge. Tak učinek zato velja le za najkoristnejša procesna dejanja. Posledično zato od nujnih enotnih sospornikov ni mogoče zahtevati, da bi v postopku nastopali kot ena stranka (z enim pooblaščencem). Vložitve ločenega odgovora na tožbo in udeležbo tožene stranke na naroku s pooblaščencem zato ni mogoče oceniti kot strošek, ki je bil za pravdo nepotreben. Na to ne more vplivati niti dejstvo, da je MB na prvi glavni obravnavi zastopal substitut pooblaščenega odvetnika. Upoštevajoč 5. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) se namreč tudi nagrade in izdatki za storitve, ki jih odvetnik ni opravil osebno, ampak ga je zastopal drug odvetnik, odmerijo po tem zakonu.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moralo sodišče o stroških odločiti zgolj z upoštevanjem umaknjenega dela tožbenega zahtevka, upoštevajoč pri tem prvi odstavek 158. člena ZPP. V konkretnem primeru namreč ni šlo za delni umik tožbenega zahtevka, ampak je tožnik umaknil (celotno) tožbo zoper eno od toženih strank.

11. Sodišče prve stopnje je tako toženi MB, ob upoštevanju 1. odst. 158. člena ZPP, pravilno priznalo pravico do povračila stroškov in jih je tudi po višini odmerilo pravilno oziroma v skladu z določili ZOdvT. Pri tem je pritožnika, upoštevajoč njegove očitke o nesorazmerno visokih nagradah, potrebno posebej opozoriti na to, da je višina nagrade, ki jo sodišče odmeri pooblaščencu, odvisna predvsem od vrednosti predmeta obravnavanja. To vrednost pa je v tožbi po lastni presoji navedel tožnik, sodišče prve stopnje pa je to vrednost le upoštevalo. Sklicevanje, da so priznane nagrade nesorazmerno visoke je zato neupoštevno. Na višino odmerjenih stroškov pa seveda tudi ne more vplivati premoženjsko stanje tožnika.

12. Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije. Kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na razliko v višini stroškov, ki nastanejo v postopku z manjšim številom nujnih sospornikov. Takšna razlika je namreč objektivno pogojena. To, koliko strank bo v primeru nujnega enotnega sosporništva nastopalo na pasivni strani, ni odvisno ne od tožnika, ne od sodišča, ampak konkretnega materialno pravnega razmerja oziroma od tega, koliko oseb je udeleženih v takšnem materialnopravnem razmerju. Pri presoji morebitnega posega v pravico, ki jo varuje 22. člen Ustave, pa je pomembno, da sodišče v sporih, v katerem nastopajo na pasivni strani nujni enotni sosporniki, v pogledu stroškov odloča enako, in torej pravico do povračila stroškov priznava vsakemu od sospornikov. Da bi bile odločitve v tem pogledu različne, pa pritožnik ne zatrjuje, niti pritožbenemu sodišču kaj takšnega ni znano.

13. Ker je pritožba tožeče stranke zoper 2. točko izreka sklepa z dne 16.12.2010 glede na obrazloženo v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. V zavrnitvi je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnik, saj s pritožbo ni bil uspešen, do povračila ni upravičen.

Glede pritožbe zoper sodbo

14. Sodišče prve stopnje očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo in ovir za vsebinski preizkus odločitve zato ni bilo. Tudi ne drži očitek, da bi med izpovedbo priče MB in priče K. obstajalo nasprotje, saj sta priči pač izpovedali o tem, kar sta zaznali, pri čemer ne gre za istočasno zaznavanje iste stvari (MB ni bila prisotna, ko je po izpovedi priče K. le ta videl šop dokumentov). Ne glede na to pa tudi sicer ne bi šlo za očitano kršitev saj ne gre za odločilno dejstvo. Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Sklepanje sodišča o pomenu zapustnikovih izjav, upoštevajoč pri tem izpovedi zaslišanih prič, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju prič, ampak gre za dokazno oceno sodišča, s katero se tožnik očitno ne strinja in gre v tem delu kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Tožeča stranka je v tem postopku s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev, da je pokojni ZL naredil lastnoročno oporoko, s katero je za dediča vsega svojega premoženja določil tožnika. Trdil je, da je zapustnik takšno oporoko naredil, vendar pa se je po njegovi smrti ali celo pred njo, brez njegove vednosti, uničila ali založila.

16. Pravno podlago za presojo takšnega zahtevka predstavlja 77. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da ima oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po opročiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, učinek veljavne oporoke, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje. Tožeča stranka je bila v tem postopku torej dolžna dokazati: - da je oporoka obstajala, da pa je bila uničena, izgubljena ali založena in če se je to zgodilo za življenja zapustnika, da se je to zgodilo brez njegove vednosti; - da je bila sestavljena v eni od oblik, predpisani z zakonom in - njeno vsebino.

Gre za dejstva, ki morajo biti kumulativno izkazana, neizkazanost enega od njih zadostuje za zavrnitev zahtevka.

17. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi zapustnik lastnoročno napisal oporoko, v kateri bi za svojega dediča celotnega premoženja določil tožnika. Posledično se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila oporoka pred zapustnikovo smrtjo, vendar brez njegove volje in vednosti uničena po naključju ali z dejanjem druge osebe oziroma ali je bila izgubljena, skrita ali založena po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti.

18. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje strinja, saj temelji na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih.

19. Za tak zaključek je po presoji pritožbenega sodišča odločilna predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne tožnik (tega tudi sicer ni trdil), niti kdo drug, oporoke nikoli ni videl. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je priča K. potrdila navedbe tožnika, da je oporoko videla in da njeno vsebino pozna in je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče (l.št. 93), je le-ta izpovedala, da ji zapustnik ni pokazal konkretnega dokumenta, pokazal ji je šop papirjev. Ker ji je zapustnik rekel, da je med temi papirji dokument, s katerim je zadeve uredil tudi v pogledu tožnika (kot ji je v razgovoru rekel), pa je prepričana, da je tak dokument vmes res bil. Konkretnega dokumenta, ki naj bil zapustnikova oporoka, s tem pa tudi ne njegove vsebine in oblike, tako priča ni videla. Trditve tožnika o obstoju oporoke in njeni vsebini torej temeljijo zgolj in izključno na posrednih dokazih(1), trditve glede oblike (oporoka naj bi bila sestavljena v obliki lastnoročne oporoke) pa niti na tem ne (glede na to, da listine, na kateri naj bi se nahajala oporoka, nihče ni videl, ni jasno, na kakšni podlagi je tožnik trditev o obliki lastnoročne oporoke sploh postavil). Pritožbeno sodišče v zvezi s posrednimi dokazi tudi ne deli mnenja pritožnika, da le-ti z gotovostjo potrjujejo obstoj in vsebino oporoke. To, da naj bi se izgubila kuverta, last priče K., ne dokazuje ne obstoja, ne vsebine, sploh pa ne oblike zatrjevane oporoke. Tudi izjave samega zapustnika ne pomenijo nujno le tega, da je bila oporoka, v kateri je za dediča vsega premoženja določil tožnika, z njegove strani res narejena (sploh pa iz izjav ni mogoče sklepati na njeno obliko). Izjave bi tako lahko pomenile tudi to, da je zapustnik sicer res naredil oporoko, vendar v korist enega od zakonitih dedičev ali koga tretjega, tožniku pa volil (brezplačno) služnost stanovanja ali drugo obliko oskrbe. Za tožnika je zapustnik torej lahko poskrbel tudi na drug način. Pri razlagi zapustnikovih izjav gre torej lahko, saj drugih dokazov v tej smeri pritožnik ni ponudil, zgolj za ugibanje, ki pa ne more pomeniti podlage za zaključek o obstoju in vsebini oporoke, kaj šele o njeni obliki.

20. Da oporoka zapustnika ob njegovi smrti ni bila najdena, bi sicer lahko posredno res dokazovalo, da je oporoka obstajala (ne pa njene vsebine in oblike), vendar le, če gre za zatrjevanje, da je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena pred zapustnikovo smrtjo. V kolikor pa gre za situacijo, ko je do tega prišlo po zapustnikovi smrti(2), pa je sklepanje sodišča, upoštevajoč tudi ugotovitve sodišča o značaju zapustnika, povsem na mestu. Njegova dokumentacija je bila namreč pregledana dan po pogrebu. Ključ od hiše je imela od zapustnikove smrti dalje sicer tudi njegova sestrična MF, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se toženci v hiši nahajali le v tožnikovi prisotnosti. S takšno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj tožnik v hiši živi in je živel tudi ob smrt. 21. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, je glede na obrazloženo, upoštevajoč že citirano vsebino 77. člena ZD, pravilna. Pritožbo je bilo zato v tem delu potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Pritožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na potrebnost zastopanja toženih strank po več pooblaščencih in s tem potrebnost stroškov, ki so nastali, ter očitek o kršitvi 22. člena Ustave, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že v zvezi z odločitvijo o pritožbi zoper sklep o odmeri stroškov MB, saj gre za enake ugovore kot jih je pritožnik uveljavljal že s pritožbo zoper ta sklep. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje zgolj do dodatnih očitkov.

23. Preizkus stroškovne odločitve je mogoč, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, kakšne stroške je priznalo pooblaščencema in v kakšni višini. Neutemeljen je posledično očitek o storjeni kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

24. Je pa pritožba delno utemeljena v pogledu višine odmerjenih pravdnih stroškov, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju s tar.št. 3102 ZOdvT pooblaščencema priznalo dve nagradi za narok, torej nagrado za vsak narok posebej. Po tej tarifni številki namreč nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in znesek stroškov, ki so bili priznani pooblaščencema, ustrezno znižalo ( v višini ene nagrade za narok in ustreznega dela DDV-ja) kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Glede na to, da je pritožnik delno uspel le s pritožbo zoper stroškovni del, glede odločitve o glavni stvari pa je bil neuspešen, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pritožbene stroške nosi sam.

(1) Posreden dokaz tako predstavljajo izjave zapustnika, da je za tožnika poskrbljeno in da se to nahaja med njegovimi dokumenti oziroma pokazanim šopom dokumentov, prav tako dejstvo, da je bil zapustnik načelen človek in je naredil tisto, kar je rekel, nadalje zatrjevano dejstvo o kuverti priče K., ki naj bi se izgubila (enako kot oporoka).

(2) Tudi to možnost je tožnik v svoji, sicer pavšalni, trditveni podlagi zajel.