Jedro

Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami (ki so v pretežnem delu pritožbene novote), s katerimi meri na to, da je izvršilno sodišče zmotno razlagalo učinek zaznamb pri spornih nepremičninah, oziroma, da je pred javno dražbo pravno stanje nepremičnin napačno ugotovilo, posledično pa pri prodaji napačno uporabilo materialno pravo, nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2,00 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovoril stranski intervenient. Navedbam v pritožbi je nasprotoval, predlagal potrditev izpodbijane sodbe ter priglasil stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje je sledeče: - tožeča stranka je v izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, opr. št. In 2000/00118, In 2002/00056 in In 2003/00807 zoper dolžnika T., na javni dražbi kupila nepremičnine parc. št. 1763/2, 1763/6, 1770/2, 1770/3 in 1763/11, vse vl. št. 0, k. o. X ter parc. št. 1763/7 in 1763/12, vl. št. 0, k. o. X; - tožeča stranka je kupnino v celoti plačala; - na podlagi sklepa o izročitvi opr. št. In 2000/00118, In 2002/00056 in In 2003/0080 z dne 16. 12. 2005, so bile nepremičnine izročene tožeči stranki; - zemljiškoknjižno sodišče v skladu s 150. členom ZZK-1 ni dopustilo vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1770/3 in 1763/11, obe k. o. X; - plomba za odpis spornih parcel zaradi predloga za vknjižbo lastninske pravice v korist D. d. o. o. pod Dn 5776/2001 z dne 16. 5. 2001 je bila vpisana pred predlogom za razširitev izvršbe tožeče stranke na sporni nepremičnini z dne 5. 2. 2002 (Dn 1020/2002).

6. Tožeča stranka je v tem sporu zahtevala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja izvršilnega sodišča. Slednjemu je (med drugim) očitala, da se je bilo pred izvedbo javne dražbe dolžno prepričati z vpogledom v zemljiško knjigo, kdo je lastnik nepremičnine in v okviru izvršilnega postopka ni smelo prodati nepremičnin, ki niso last dolžnika.

7. Odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na 26. členu Ustave RS. To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, v tem primeru na 148. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcije. Za odškodninsko odgovornost morajo zato biti izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega delikta - poleg škode tudi nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora torej tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo.

8. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na zaključek sodišča prve stopnje glede pavšalnosti navedb v delu, v katerem tožeča stranka toženi očita nedopustnost ravnanja izvršilnega sodišča. Ni namreč mogoče soglašati z zaključkom izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni natančno opisala dejanja, ki ga šteje za vzrok škode in ga zato očita zatrjevanemu povzročitelju škode. Tožbenim navedbam, da je izvršilno sodišče na javni dražbi prodalo nepremični, ki nista bili last dolžnika, ni mogoče očitati pavšalnosti, saj je tožeča stranka že v tožbi konkretno pojasnila, kako je kupila sporni nepremičnini, za kateri se je kasneje izkazalo, da nista v lasti dolžnika v izvršilnem postopku, zaradi česar vknjižba lastninske pravice ni bila mogoča. Takšne navedbe niso pavšalne, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, kar pa za pravilnost odločitve ni bistvenega pomena.

9. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno (in tega pritožba ne izpodbija), da je bila pri spornih nepremičninah v vrstnem redu pred plombo za vpis zaznambe izvršilnega sodišča, v katerem se je opravila njihova prodaja, vpisana plomba za vknjižbo lastninske pravice v korist osebe, ki ji je izvršilni dolžnik sporni nepremičnini že predhodno prodal. Tožeča stranka se v postopku na prvi stopnji ni sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 92/2011, na katero se sklicuje v pritožbi (kar za samo odločitev sicer ni odločilnega pomena), vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da je izvršilno sodišče ravnalo protipravno zato, ker je štelo, da plomba za vknjižbo lastninske pravice ne preprečuje kasneje zaznamovane izvršbe. Tožeča stranka je šele v pritožbi prvič navajala, da naj bi bilo stališče, ki ga je zavzelo izvršilno sodišče, v direktnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso (katero konkretno sicer ni navedla, to pa ne izhaja niti iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča) in zakonsko določbo četrtega odstavka 89. člena ZZK-1. 10. Na podlagi citirane odločbe Vrhovnega sodišča pritožnik sodišču prve stopnje šele v pritožbi prvič očita napačno materialnopravno izhodišče, pri čemer pa vse, kar v zvezi s tem navaja, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati. Navedbe, da izvršilno sodišče ne bi smelo prodati spornih nepremičnin, dokler ni bilo odločeno o predlogu za vknjižbo lastninske pravice D., d. d., ker je bila vknjižba po tem predlogu predlagana z učinkom od dne vložitve predloga pod Dn 5776/2001, torej pred trenutkom, od katerega je učinkovala zaznamba sporne izvršbe, ter da je bila bila zaznamba sklepa o izvršbi in s tem sama izvršba odvisna od odločitve zemljiškoknjižnega sodišča o prej vloženem zemljiškoknjižnem predlogu, je tožeča stranka podala šele v pritožbi, ne da bi pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že v postopku na prvi stopnji. Isto velja za sicer pravilno materialnopravno stališče, da ima oseba, ki razpolaga z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom lastninsko pravico v pričakovanju, čeprav se še ni vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin. Pritožnik šele v pritožbi izvršilnemu sodišču očita, da je v konkretnem primeru ravnalo protipravno zato, ker je izpeljalo javno dražbo ob zavzetem stališču, da plomba za vknjižbo lastninske pravice D., d. d. ne preprečuje kasneje zaznamovane izvršbe, kar pa je prepozno.

11. Pritožbene novote so tudi navedbe, da je izvršilno sodišče vedelo, kakšni nepremičnini prodaja, saj je bilo seznanjeno z obstojem plomb, na ravni špekulacije pa so pritožbeni očitki, da se je stranski interevenient zavedal, da nepremičnini v izvršilnem postopku ne bi smeli biti prodani, ker je bila pri spornih nepremičninah v vrstnem redu pred plombo za vpis zaznambe izvršilnega postopka, v katerem se je vršila njihova prodaja, vpisana plomba za vknjižbo lastninske pravice v korist osebe, ki ji je izvršilni dolžnik sporni nepremičnini (predhodno) prodal. Ničesar od navedenega pritožnik ni navajal v postopku na prvi stopnji. Pritožnik ni niti zatrjeval, niti dokazoval, da bi bila vsebina zaznamb oziroma predlaganih vpisov v zemljiški knjigi izvršilnemu sodišču poznana, prav tako ne, da bi mu bilo poznano, da gre za plombo v korist D., d. d., zaradi katere do njene rešitve izvršilno sodišče prodaje ne bi smelo izvesti. Ob odsotnosti trditev in dokazov, da je izvršilno sodišče vedelo za vsebino plomb za vknjižbo lastninske pravice tretjega, ki preprečuje kasneje zaznamovane izvršbe, se očitek toženi stranki oziroma izvršilnemu sodišču izkaže kot nedokazan, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Pritožnik po zaključku višjega sodišča s pritožbenimi navedbami (ki so v pretežnem delu pritožbene novote) poskuša nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji in s katerimi meri na to, da je izvršilno sodišče zmotno razlagalo učinek zaznamb pri spornih nepremičninah, oziroma, da je pred javno dražbo pravno stanje nepremičnin napačno ugotovilo, posledično pa pri prodaji napačno uporabilo materialno pravo.

12. Upoštevajoč navedeno višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je intervenientu priznalo stroške po specificiranem stroškovniku, razvidnem na listovni številki 74 spisa.