Jedro

Izpovedba priče, ki jo je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti obdolženca in brez njegove vednosti, ne more biti dokaz, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo PR 2302/2007 z dne 4.11.2008 storilca L.G. spoznalo za odgovornega prekrška po drugem odstavku 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). Izreklo mu je globo v višini 500,75 EUR, 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 2596/2008 z dne 4.3.2009 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili plačilo stroškov postopka.

2. Vrhovna državna tožilka N.F. je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje. V sicer skopi obrazložitvi zahteve navaja, da obdolženi ni bil seznanjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila razveljavljena prva sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, niti ni bil seznanjen, da je sodišče v ponovljenem postopku izvajalo dokaze, skladno z napotilom pritožbenega sodišča, kljub temu, da je izrazil željo, da je navzoč pri zaslišanju predlaganih prič. Obdolžencu ni bila dana možnost, da se izjavi o procesnem gradivu – izpovedbi priče A.H., na katero je sodišče oprlo sodbo in mu tako, niti v minimalnem obsegu, niso bila zagotovljena procesna jamstva.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena obdolženčevi zagovornici, ki se je o njej izjavila in izrazila strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti; ni pa bila vročena obdolžencu, ker ta pošiljke ni dvignil. B.

4. Obdolžilni predlog Policijske postaje Ljubljana z dne 5.6.2006 je storilcu L.G. očital, da je bil udeležen v prometni nesreči s pobegom ter da je imel v organizmu ob upoštevanju predpisane tolerance 0.95 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 6.9.2006 je obdolženec pred zaslišanjem izjavil, da ga o izvajanju procesnih dejanj ni potrebno obveščati, nato pa je sodišču predložil pisni zagovor, v katerem je navedel, da je obravnavanega dne okoli 23. ure parkiral vozilo pred Policijsko postajo na Trdinovi v Ljubljani z namenom, da prijavi prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen. Ker takrat na policijski postaji ni bilo dežurnega policista, se je odpravil v lokal, kjer je popil precej žgane pijače, avtomobil pa je pustil parkiran pred policijsko postajo. Ko se je vrnil na policijsko postajo, je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, vozila pa ni vozil pod vplivom alkohola, ker je le-tega zaužil po tem, ko je avtomobil parkiral pred policijsko postajo. V pisnem zagovoru je še navedel, da želi biti navzoč pri morebitnem kasnejšem zaslišanju policistov v zvezi z obravnavano zadevo. Sodišče navkljub obdolženčevim nasprotujočim si izjavam v zvezi z njegovo navzočnostjo pri izvajanju dokazov tega ni razčistilo, temveč je na naslednjih glavnih obravnavah brez navzočnosti obdolženca zaslišalo priče ter s sodbo z dne 19.12.2006 obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po drugem odstavku 130. člena ZVCP-1, ker je vozil osebni avtomobil po Trdinovi ulici v Ljubljani pod vplivom alkohola.

5. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7.2.2007 pritožbi obdolženčevih zagovornikov ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi, kdo je bil obravnavane noči dežurni policist in da ga zasliši o tem, ali je videl obdolženca pripeljati se z vozilom in kdaj. Sodba pritožbenega sodišča je bila obdolžencu in njegovim zagovornikom vročena šele dne 12.11.2008. 6. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 8.9.2008 v skladu z navodilom pritožbenega sodišča zaslišalo policista A.H., ki je bil dežuren na policijski postaji v času storitve prekrška. Zaslišanje je potekalo v nenavzočnosti obdolženca, ki glede na datum vročitve sodbe Višjega sodišča ni bil seznanjen niti s tem, da je pritožbeno sodišče obravnavano zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Okrajno sodišče v Ljubljani je po izvedenem ponovnem postopku, ki je potekal brez navzočnosti in vednosti obdolženca in njegovih zagovornikov dne 4.11.2008 izdalo sodbo, s katero je L.G. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 130. člena ZVCP-1, ker je dne 27.4.2006 vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola po Trdinovi ulici v Ljubljani. Sodišče je odločitev o storilčevi odgovornosti v odločilni meri oprlo na izpovedbo policista A.H., ki je izpovedal, da je obravnavanega dne skozi steklena vrata policijske postaje videl obdolženca, ki se je pripeljal z osebnim avtomobilom temnejše barve in ga parkiral pred policijsko postajo ter da obdolženec od takrat ni zapustil policijske postaje, temveč je do prihoda policista, ki je z njim opravil postopek, čakal v čakalnici policijske postaje.

7. Omenjena sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila obdolžencu in njegovim zagovornikom vročena dne 11.11.2008, torej dan pred vročitvijo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki je predstavljala podlago za ponovno odločanje sodišča v obravnavani zadevi. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbo, v kateri so med drugim navajali, da obdolžencu ni bilo omogočeno sodelovati pri opravljanju procesnih dejanj, oziroma, da niti ni vedel, da zoper njega teče ponovljeni postopek o prekršku. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno ter v razlogih sodbe navedlo, da nobena od postopkovnih nepravilnosti, na katere je v pritožbi opozarjala obsojenčeva obramba, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti kršitve obdolženčeve iz Ustave izhajajoče pravice do obrambe.

8. Glede na navedena procesno pravno relevantna dejstva vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da obdolžencu v postopku pred sodiščem niso bila zagotovljena temeljna procesna jamstva. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008, IV Ips 78/2008 z dne 28.10.2008, IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009 in druge) navedlo, da morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, zlasti mu morajo biti dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka oziroma, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave Republike Slovenije - Ustava). Eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka, ki izhaja iz druge alineje 29. člena Ustave je namreč tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Pri tej pravici ne gre zgolj za fizično prisotnost obdolženca na sodišču, ki odloča o obtožbi zoper njega, temveč tudi za zagotavljanje možnosti njegove aktivne obrambe.

9. Kot že rečeno je sodišče v ponovljenem postopku o prekršku, ki je sledil razveljavitvi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, brez navzočnosti obdolženca in njegove obrambe zaslišalo pričo A.H. ter na njegovo izpovedbo v odločilni meri oprlo sodbo (izpovedba navedene priče je izpodbila obdolženčev zagovor, da je alkohol zaužil po tem, ko je avtomobil parkiral pred policijsko postajo), s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve očitanega prekrška. Pri tem je sodišče spregledalo izrecno zahtevo obdolženca, da želi biti navzoč pri morebitnem zaslišanju policistov, ki jo je podal v svojem pisnem zagovoru ter jo smiselno ponovil v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila razveljavljena s strani pritožbenega sodišča, v kateri so njegovi zagovorniki navedli, da bi moralo sodišče izvesti ponovno zaslišanje obdolženca in mu predočiti nova dejstva, na katerih bo temeljila sodba. Sodišče prav tako ni razčistilo očitnega nasprotja med obdolženčevo izjavo, ki jo je podal pred začetkom zaslišanja, da ga o izvajanju procesnih dejanj ni potrebno obveščati in njegovo zahtevo po navzočnosti pri zaslišanju prič, ki izhaja iz njegovega pisnega zagovora. V konkretni zadevi je tako za sojenje v nenavzočnosti manjkal bistveni pogoj, to je, da se obdolženec zavestno, nedvoumno in hote odreče pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Povedano drugače; obdolženec se zaslišanja odločilne obremenilne priče policista A.H. ni udeležil zato, ker bi se tej pravici odpovedal, temveč zato, ker na njegovo zaslišanje ni bil povabljen oziroma, glede na datum vročitve sodbe drugostopenjskega sodišča (obdolžencu in njegovim zagovornikom je bila vročena šele dne 12.11.2008, torej dan po vročitvi prvostopenjske sodbe v ponovnem postopku), ni bil seznanjen, da je Višje sodišče pritožbi njegovih zagovornikov ugodilo in da zoper njega teče ponovljeni postopek o prekršku.

10. Glede na navedena ustavna določila (22. člen v povezavi z drugo alinejo 29. člena Ustave) izpovedba priče A.H., ki ga je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti obdolženca in brez njegove vednosti, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz.

11. Vrhovno sodišče je zaradi kršitve 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugo alinejo 29. člena Ustave izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovnem postopku obdolženca pravilno povabiti na glavno obravnavo ter mu tako omogočiti navzočnost pri izvajanju dokazov.