Jedro

Načeloma je sicer pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je namen izdane sodbe z ugotovitvijo nedopustnosti izvršbe v posledici preprečitev le-te na sredstvih, ki niso dolžnikova. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da ima v primeru uveljavljanja denarnega zahtevka istočasno vložena tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, četudi je le-ta že bila opravljena, značaj vmesnega ugotovitvenega zahtevka v smislu 3. odstavka 181. člena ZPP. Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je namreč tako imenovana izločitvena tožba, katere temelj je običajno lastninska pravica, ki jo je na premičninah, prodanih v izvršilnem postopku, uveljavljala z ugovorom tožeča stranka. Zato bo predmet razpravljanja o utemeljenosti dajatvenega zahtevka nujno tudi ugotavljanje lastninske pravice tožeče stranke na premičninah pred prodajo le-teh v izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožnikovo tožbo in mu naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil tožnik, uveljavljal pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je poleg tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ker se je ta vršila na sredstva, ki so bila njegova in ne dolžnikova, zahteval tudi plačilo denarnega zneska, ker je bila tožena stranka neupravičeno v izvršilnem postopku poplačana iz njegovih sredstev in zato zahteval vračilo protivrednosti njegovih premičnin. Tožnik je namreč že v tožbi navajal, da je bila izvršba na njegove premičnine že opravljena.

V situaciji, kakršna je obravnavana, ko so bile po navedbah tožnika njegove premičnine v izvršilnem postopku že prodane, tretji kot domnevni lastnik prodanih premičnin nima nikakršnega zahtevka zoper kupca premičnin, ima pa zoper povzročitelja oz. obogatitelja pravico do denarne terjatve, če se izkaže, da je bil lastnik premičnin. Tako denarno je v predmetnem sporu tožnik tudi uveljavljal. Načeloma je sicer pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je namen izdane sodbe z ugotovitvijo nedopustnosti izvršbe v posledici preprečitev le-te na sredstvih, ki niso dolžnikova. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da ima v primeru uveljavljanja denarnega zahtevka istočasno vložena tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, četudi je le-ta že bila opravljena, značaj vmesnega ugotovitvenega zahtevka v smislu 3. odstavka 181. člena ZPP. Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je namreč tako imenovana izločitvena tožba, katere temelj je običajno lastninska pravica, ki jo je na premičninah, prodanih v izvršilnem postopku, uveljavljala z ugovorom tožeča stranka. Zato bo predmet razpravljanja o utemeljenosti dajatvenega zahtevka nujno tudi ugotavljanje lastninske pravice tožeče stranke na premičninah pred prodajo le-teh v izvršilnem postopku.

Ob povedanem se tako izkaže, da tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa za vloženo tožbo. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).