Jedro

Obsojenčevo dejanje je tudi po novem zakonu kaznivo dejanje, predpisana kazen pa ni milejša, zato novi zakon ni milejši za obsojenca in ni dopustna njegova retroaktivna uporaba po 3. členu KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. J.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77). Po 5o. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da zagovornik po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni razlog za navedeno izredno pravno sredstvo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, da je bilo obsojenčevo dejanje pravno opredeljeno po KZ-77 in ne po določilih KZ, ki velja od 1.1.1995. Po zagovornikovem stališču je v splošnem delu novega KZ veliko določb, ki so za obsojenca milejše, kot so na primer določbe, ki se nanašajo na izvršitev kazenskih sankcij, zato bi moralo sodišče za obsojenca uoprabiti novi KZ.

Po oceni vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Obsojenčevo dejanje je tudi po novem zakonu kaznivo dejanje (325. člen KZ) in zanj ni predpisana milejša kazen, kot je bila v KZ-77. Ker torej v konkretnem primeru za obsojenca novi KZ ni milejši zakon, ni dopustna njegova retroaktivna uporaba (3. člen KZ). Zato je bilo obsojenčevo dejanje pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77. Zagovornikova nekonkretizirana trditev, da so v novem KZ določila glede izvršitve kazenskih sankcij za obsojenca milejša, pa je v tej zadevi brezpredmetna. Obsojencu je bila namreč kazenska sankcija - pogojna obsodba - izrečena po 50. členu KZ, torej po novem zakonu in ne po 52. členu kazenskega zakona SFRJ, ki se je uporabljal v času storitve kaznivega dejanja. V zvezi s tem vrhovno sodišče pripominja, da sicer takšna "kombinacija" prej in sedaj veljavnega kazenskega zakona ni pravilna, ne pomeni pa v konkretnem primeru kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik utemeljuje s tem, da sodišče ni ocenilo oziroma je samo zavrnilo mnenje izvedenca prometne stroke ing. J. K., ki je izključil, da bi bila oškodovanka zadeta s prednjim levim delom prikolice, da je vprašanje ali je obsojenec res kršil določilo 38. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), kar se mu očita in da tudi ni jasno kakšna oblika krivde se obsojencu očita, če sodišče ugotavlja, da je oškodovanka v zmedi zapeljala v desno. Glede navedene kršitve procesnega zakona vrhovno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je prometni izvedenec ing. J.K. najprej podal mnenje, da je oškodovanka prišla v stik z levim vogalom prikolice (list. št. 29), v kasnejšem dopolnilnem mnenju pa je isti izvedenec to možnost izključil. To povsem spremenjeno izvedenčevo mnenje ne temelji na takšnih novih dejstvih, ki so lahko predmet izvedenstva prometne stroke, temveč na izpovedbah obsojenca in prič (list. št. 52). Izvedenec zdravstvene stroke dr. A.H. pa je bil mnenja, da je bila oškodovanka zadeta po topem delu prikolice v hrbet (list. št. 62) in je sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sprejelo njegovo mnenje. Res je sicer, da v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ni izrečno navedlo, zakaj ni sprejelo mnenja prometnega izvedenca ing. K., navedlo pa je, da je pravilno mnenje izvedenca dr. H., torej je ocenilo tudi mnenje ing. K.. Sodišče druge stopnje pa je mnenje izvedenca ing. K., o tem kako je prišlo do zadetja oškodovanke, štelo zgolj za "ugibanja oziroma razmišljanja". Zato, po oceni vrhovnega sodišča, navedena pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornikova trditev, da ni jasno, kakšna oblika krivde se obsojencu očita, ni utemeljena, saj je sodišče v izpodbijani sodbi dalo razloge glede oblike obsojenčeve krivde (nezavestna malomarnost). Ali je obsojenec s svojim ravnanjem res kršil določilo 1. odstavka ZTVCP, pa je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po povedanem kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, niso podane. Zato je vrhovno sodišče njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).