Jedro

Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun.

Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v drugem odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevi dolžnika A. A. za odpravo nepravilnosti izvršbe delno ugodilo in Banki d.d. odredilo, da sprosti 1.038,75 EUR, zarubljenih 27. 9. 2018, ter ob opravi rubeža denarnih sredstev, ki prispejo na račun dolžnika iz naslova delovnega razmerja upošteva omejitve po 102. in 137. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (prvi odstavek 1. točke izreka). Kar je zahteval dolžnik več glede odprave nepravilnosti izvršbe je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Sklenilo je še, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka za odpravo nepravilnosti (2. točka izreka).

2. Zoper sklep je v delu, kolikor njegovi zahtevi ni bilo ugodeno, pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložil prvi dolžnik (v nadaljevanju dolžnik). Predlaga, da se njegovi zadevi v celoti ugodi in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uvodoma opozarja, da so njegove navedbe iz zahteve za odpravo nepravilnosti neprerekane saj banka dejstev, zneskov in tako dalje, nikdar ni prerekala. Nikdar tudi ni zanikala nepravilnosti, ki jih je storila, niti trdila, da bi jih storila nevede, kar je sodišče brez podlage o navedbah strank povzelo v odločbo. Trdila je, da je njeno pravno stališče drugačno. V zvezi z rubežem sredstev na poslovnem računu navaja, da se izvršba opravi v mejah, določenih v sklepu o izvršbi, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je upnik predlagal rubež denarnih sredstev dolžnika A. A. pri OPP ne pa tudi rubeža denarnih sredstev dolžnika, ki se nahajajo na poslovnem računu podjetja C., A. A. s.p. Meni, da je banka prekoračila meje izvršbe, ko je rubila tudi sredstva na poslovnem računu, česar upnik ni predlagal, sodišče pa ne dovolilo. Ker je bila izvršba dovoljena za obveznosti fizične osebe, ni mogoče poseči na poslovni račun poslovnega subjekta z drugo matično številko, saj ne gre za isto stranko postopka in tudi ne isti predmet izvršbe. V zvezi z rubežem odobrenega izrednega limita dolžnika na njegovem osebnem računu navaja, da to niso denarna sredstva dolžnika, temveč sredstva OPP, ki so bila dana na voljo dolžniku s kreditno pogodbo, ki pa jih dolžnik ni črpal. K temu ga tudi ni mogoče prisiliti z izvršbo. Navaja, da izredni limit niso denarna sredstva dolžnika, zato ne morejo biti predmet izvršbe. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1432/2008, po katerem se, če je izvršba s sklepom o izvršbi na upnikov predlog dovoljena samo na dobroimetje, ki je del kritja, ne more opraviti na dolžnikovo odobreno negativno stanje, ki ni dobroimetje. Nadalje navaja, da banka prejema nakazilo dolžnikove plače mesečno že več let in je brez dvoma seznanjena, kolikšen znesek plače dolžnik prejema. Sklicuje se na razloge sodišča v ugodilnem delu sklepa, da bi morala banka na podlagi 137. člena ZIZ pustiti celoten znesek v višini 1.038,75 EUR na razpolago dolžniku en mesec od dne nakazila, torej v času od 27. 9. 2018 do 27. 10. 2018, po tem datumu pa bi lahko zarubila celoten neporabljen znesek iz naslova prejemka iz delovnega razmerja, kot da gre za privarčevana sredstva. V tem delu je sodišče dolžnikovi zahtevi ugodilo, enako zahtevo dolžnika v zvezi s prehodno plačo pa, čeprav gre za identične razloge, zavrnilo. Banka je 17. 9. 2018 v celoti zarubila vsa denarna sredstva na vseh računih in dolžnik v obdobju od 28. 8. 2018 do 27. 9. 2018 ni razpolagal z 1/3 svojih prejemkov. Ne strinja se, da ni določno izkazal višine plače za mesec avgust 2018, saj gre za nesporno dejstvo, ker banka tega nikdar ni prerekala. Najmanj, kar bi moralo sodišče upoštevati, je zato znesek v višini 1.038,75 EUR, kot ga je upoštevalo v času od 27. 9. 2018 do 27. 10. 2018, saj gre za eksistenčni minimum. V zvezi s stroški dolžnikove zahteve za odpravo nepravilnosti pa navaja, da meni, da je odgovornost banke podana, zaradi česar bi mu stroške morala povrniti. Meni, da je upravičen do povrnitve stroškov, bodisi od upnika bodisi od banke, saj bi mu sicer nastala škoda, poseženo je bilo v njegov eksistenčni minimum.

3. Upnik na pritožbo dolžnika ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep je v izpodbijanem delu, to je v drugem odstavku 1. in v 2. točki izreka, pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)).

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pavšalno opozorilo dolžnika, da so bile njegove trditve s strani banke neprerekane, pri čemer ne pojasni niti katere trditve točno ima v mislih niti katera kršitev naj bi bila v zvezi z njimi storjena, ne omogoča pritožbenega preizkusa in se pritožbeno sodišče zato do njih ne opredeljuje.

7. S sklepom o izvršbi z dne 14. 9. 2018 je bila v predmetni izvršilni zadevi zoper dolžnika (med drugim) dovoljena izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet (OPP).

8. Po prvem odstavku 138. člena ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Navedeno določilo govori o (končni) višini izplačila sredstev upniku, ne pa tudi o ravnanju organizacije za plačilni promet in možni višini dolžniku zarubljenih sredstev, zlasti kadar ta ne zadoščajo za takojšnje plačilo upnikove terjatve. To je v času uveljavitve ZIZ in te določbe podrobneje določal Zakon o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZPlaP) v prvem odstavku 12. člena, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da mora izvajalec plačilnega prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa, ki ga vodi, in dobroimetja iz druge alinee 5. točke 3. člena tega zakona, izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega sklepa sodišča. Kritje fizične oziroma pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa pa je po 4. točki 3. člena ZPlaP vsota pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Ob navedenem torej ob dovoljeni izvršbi na (vsa) denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Tudi veljavni Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (v nadaljevanju ZPlaSSIED) v zvezi z opravljanjem izvršbe na denarna sredstva imetnika plačilnega računa pri ponudniku plačilnih storitev v prvem odstavku 188. člena, ki ureja rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi, določa, da ponudnik plačilnih storitev (OPP) imetniku plačilnega računa na podlagi sklepa o izvršbi _onemogoči razpolaganje z denarnimi sredstvi_.1 Ker je možnost prekoračitve (odobreni limit) izrecna kreditna pogodba, v skladu s katero ponudnik plačilnih storitev potrošniku _omogoči razpolaganje s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu_ (18. točka 4. člena ZPlaSSIED), odobrena prekoračitev torej predstavlja sredstva, s katerimi dolžnik lahko razpolaga, zato mora OPP v skladu z določbo prvega odstavka 188. člena tega zakona ob izvrševanju sklepa o izvršbi dolžniku onemogočiti tudi razpolaganje s temi sredstvi. Odločba Višjega sodišča v Mariboru, na katero se sklicuje pritožba, obravnava drugačno dejansko stanje, saj je bila tam izvršba v skladu s predlogom upnika izrecno dovoljena (in tako omejena) le na dobroimetje dolžnika (in ne na vsa sredstva dolžnika pri OPP), zato OPP ni smela zadržati sredstev preko dobroimetja in ni smela zadržati tudi sredstev limita.2 V konkretnem primeru pa je sodišče na predlog upnika s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo na (vsa) sredstva dolžnika pri OPP in ne le na dobroimetje, zato OPP ni postopala mimo dovoljene izvršbe, ko je dolžniku onemogočila tudi razpolaganje s sredstvi v okviru odobrene prekoračitve oziroma limita. Denarna sredstva dolžnika na računu pri OPP obsegajo vsa sredstva, s katerimi dolžnik lahko razpolaga, zato lahko OPP blokira in opravi plačilo iz denarnih sredstev na računu vse do višine odobrene prekoračitve.

9. V skladu z dovoljeno izvršbo na vseh računih dolžnika pa je OPP zadržala tudi sredstva na podjetniškem računu dolžnika. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, in na čigar razloge se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Po določilu šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, in ki za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Ne glede na dejstvo, da imata fizična oseba in podjetnik različne identifikatorje (ti so pomembni iz davčnih razlogov, pa tudi z vidika stečajnega postopka, kot izpostavlja pritožnik), gre ves čas za eno, to je fizično osebo, ter za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Glede na navedeno, denarna sredstva na računu podjetnika, hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun.3

10. Na dolžnikove denarne prejemke se lahko seže do dveh tretjin prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače (1. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ). Na podlagi navedene določbe dolžnik vztraja, da bi moral imeti v obdobju od 28. 8. 2018 do 27. 9. 2018 na razpolago vsaj 1.038,75 EUR, kolikor je sodišče ugotovilo, da znaša znesek plače za september 2018, na katerega glede na omejitev iz 1. točke prvega odstavka 102. člena, v zvezi s 137. členom ZIZ en mesec ni mogoče poseči. V tem delu je sodišče prve stopnje zahtevo dolžnika za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe zavrnilo iz razloga, ker dolžnik ni izkazal višine plače za mesec avgust 2018, in tako ne, da so bila 17. 9. 2018 zarubljena sredstva ravno tista, ki bi mu na podlagi omejitve iz 1. točke prvega odstavka 102. člena, v zvezi s 137. členom ZIZ, morala ostati na razpolago. Da je sicer v septembru 2018 dolžnik že razpolagal z več kot 2.000,00 EUR, pa tudi v pritožbi ne prereka. Ker torej ni bilo konkretnih trditev glede višine plače za avgust 2018, dolžnik je zatrjeval le povprečni mesečni prejemek iz naslova plače, in tudi nobenih dokazov glede njene (niti zatrjevane povprečne) višine, ni bilo konkretnih trditev, ki bi jih banka sploh lahko prerekala ali sodišče na njihovi podlagi presodilo, ali je bila kakšna kršitev storjena. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Trditvena podlaga je okvir spora oziroma presoje, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa ne podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Ob tem pa dolžnik tudi napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

11. Pravilna pa je, delno iz drugačnih razlogov, tudi odločitev o stroških dolžnika z zahtevo za odpravo nepravilnosti. Določba šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik povrniti dolžniku neutemeljeno povzročene stroške, v primeru, ko napako napravi izvrševalec sklepa o izvršbi, v konkretnem primeru, ko gre za napako, storjeno s strani izvrševalca sklepa o izvršbi, ne daje podlage za naložitev stroškov v plačilo upniku. Ta dolžniku stroškov v zvezi s postopkom za odpravo nepravilnosti ni povzročil z nobenim svojim krivdnim ravnanjem. Prav tako pa v ZIZ tudi ni podlage za naložitev plačila stroškov v breme izvrševalca sklepa o izvršbi (prim. 38. in 147. člen ZIZ), zato jih banki, četudi so bile določene nepravilnosti ugotovljene, izvršilno sodišče že iz tega razloga ne more naložiti v plačilo.

12. Zatrjevani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prvi odstavek 188. člena ZPlaSSIED glasi: „Ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa onemogoči razpolaganje z denarnimi sredstvi in jih prenese na predpisane račune na podlagi sklepa sodišča ali drugega organa, pristojnega za izvršbo in zavarovanje, v skladu s predpisi, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva, razen če je v tem poglavju določeno drugače. 2 Prim. sklep VSM I Ip 1432/2008 z dne 4. 11. 2008 in sklep VSL III Cp 4730/2005 z dne 7. 12. 2005. 3 Tako npr. tudi sodba VSC Cp 609/2016 z dne 2. 3. 2017, prim. še sodbo VSL II Cpg 358/2018 z dne 6. 6. 2018 in sklep VSL II Cpg 305/2016 z dne 1. 6. 2016 ter sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 162/2011 z dne 1. 10. 2012.