Jedro

Šele registracija vozila kupcu omogoči polno izvrševanje njegovih lastninskopravnih upravičenj, kar pomeni, da izročitev dokumentov, ki so potrebni zanjo, ne more biti zgolj neznaten del prodajalčeve obveznosti.

Izrek

Revizija se glede zahtevka za plačilo 10.328,83 EUR z zamudnimi obrestmi (vrnitev kupnine za priklopno vozilo KASSBOHRER SBN 25-38, letnik 1976) in zahtevka za plačilo 11.506,20 EUR z zamudnimi obrestmi (vrnitev kupnine za priklopno vozilo SCHWARZMULLER S 22, letnik 1985) zavrže. Reviziji se glede zahtevka za plačilo 29.645,72 EUR z zamudnimi obrestmi (vrnitev kupnine za vozilo GORICA PNRV 330 Z 05, letnik 1993) ugodi in se v tem delu sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala vrnitev več kupnin, ki ji jih je plačala za motorna vozila na podlagi kupoprodajnih pogodb. Sodišče prve stopnje je zahtevke za vrnitev treh kupnin zavrnilo, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

2. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba in potrjen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, tožeča stranka vlaga revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, ali pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija je glede zahtevkov za vrnitev kupnin za priklopno vozilo KASSBOHRER SBN 25-38, letnik 1976, in priklopno vozilo SCHWARZMULLER S 22, letnik 1985, nedovoljena, glede zahtevka za vrnitev kupnine za vozilo GORICA PNRV 330 Z 05, letnik 1993, pa je utemeljena.

O nedovoljenosti dela revizije 5. Po 490. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

6. Z obravnavano revizijo tožeča stranka izpodbija sodbo o zahtevkih za vrnitev treh kupnin, plačanih na podlagi treh različnih kupoprodajnih pogodb. Ker ima vsak od zahtevkov različno dejansko podlago, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega od njih posebej, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

7. Zahtevek za vrnitev kupnine za priklopno vozilo KASSBOHRER SBN 25-38, letnik 1976, znaša 10.328,83 EUR (prej 2,475.200,00 SIT), zahtevek za vrnitev kupnine za priklopno vozilo S. S 22, letnik 1985, pa 11.506,20 EUR (prej 2,757.344,86 SIT). Ker ne presegata zgoraj navedene mejne vrednosti za dovoljenost revizije, revizija glede njiju dovoljena in jo je bilo treba v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavreči. O utemeljenosti dela revizije 8. Vrhovno sodišče je vsebinsko obravnavalo del revizije, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev kupnine za vozilo GORICA PNRV 330 Z 05, letnik 1993, v višini 29.645,72 EUR (prej 7,104.300,00 SIT).

9. Tožena stranka se je tožeči stranki zavezala „izdobaviti“ vozilo GORICA PNRV 330 Z 05, letnik 1993. Tožeča stranka se ji je za to zavezala plačati kupnino v višini 7,104.300,00 SIT, vozilo pa se je zavezala dati v (finančni) leasing samostojnemu podjetniku M. D. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki plačala dogovorjeno kupnino, tožena stranka pa je vozilo skladno z dogovorom izročila samostojnemu podjetniku M. D. 10. Zahtevek za vrnitev kupnine tožeča stranka utemeljuje z navedbo, da je pogodbo razdrla, ker tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Tako kot že tekom postopka tudi v reviziji najprej navaja, da je bila kupoprodajno pogodbo upravičena razdreti zato, ker tožena stranka vozila ni izročila v neposredno posest niti njej niti njenemu leasingojemalcu. Smiselno podredno pa dodaja, da bi bila do razdrtja upravičena tudi na podlagi dejstva, da ji tožena stranka ni izročila listin, ki so bile potrebne za registracijo vozila.

11. Zahtevek tožeče stranke je bil zavrnjen, ker sta sodišči nižjih stopenj menili, da razdrtje pogodbe ni bilo pravno veljavno. Presodili sta, da je tožena stranka z izročitvijo avtomobila izpolnila svojo obveznost in da bi eventuelna neizročitev dokumentov lahko predstavljala zgolj neizpolnitev neznatnega dela obveznosti, zaradi katerega pogodbe ni mogoče razdreti.

12. Ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je tožena stranka skladno z dogovorom vozilo izročila leasingojemalcu tožeče stranke, je dejanske narave, kar pomeni, da je tožeča stranka z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ne more več izpodbiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Utemeljeno pa revizija izpodbija (materialnopravno) stališče, da je neizročitev dokumentov, ki so potrebni za registracijo izročenega vozila, lahko le neizpolnitev neznatnega dela obveznosti, zaradi katerega pogodbe ni mogoče razdreti.(3) Šele registracija vozila kupcu omogoči polno izvrševanje njegovih lastninskopravnih upravičenj, kar pomeni, da izročitev dokumentov, ki so potrebni zanjo, ne more biti zgolj neznaten del prodajalčeve obveznosti v smislu 131. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami).

14. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišči nižjih stopenj nista natančneje preverjali navedb tožeče stranke,(4) da ji tožena stranka ni izročila originalnega računa za vozilo, homologacijskega potrdila ter zavarovalne police, zaradi katerih vozilo ni moglo biti registrirano na njeno ime.(5) Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji glede zahtevka za vrnitev kupnine v višini 7,104.300,00 SIT (sedaj 29.645,72 EUR) ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo treba ugotoviti, ali tožena stranka tožeči stranki res ni izročila dokumentov, ki so bili potrebni za registracijo vozila GORICA PNRV 330 Z 05, letnik 1993. 15. Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, sklepu II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, sklepu III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, sklepu III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, sklepu III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005 in sklepu III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007. Op. št. (3): Stališče v predzadnjem odstavku na deveti strani sodbe sodišča prve stopnje, s katerim se je očitno strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Op. št. (4): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (5): Med dokazili, ki jih je bilo v času sklenitve pogodbe treba priložiti prošnji za registracijo vozila sta bila tudi dokaz o izvoru avtomobila in izjava, da vozilo ustreza vsem predpisanim pogojem za varno udeležbo v prometu - 177. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/1998, 33/2000, 39/2000, 61/2000, 100/2000).