Jedro

Navedbe, ki se nanašajo na vprašanje obdolženčevega zavedanja o protipravnosti njegovega ravnanja in na vprašanje krivde, kar pa presegajo obseg ugotavljanja utemeljenega suma. Pri slednjem se presoja le, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita (predvsem v smislu izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja), večja od verjetnosti, da ga ni storil. Prav tako se v okviru ugotavljanja utemeljenega suma sodišče ne spušča v presojo pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja, razen če bi šlo za tako očitno napačno kvalifikacijo, da bi bilo na prvi pogled jasno, da ne more ustrezati opisu dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu A. A. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, to je do vključno 12. 2. 2024 do 19.45 ure.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi in ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo podanost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da utemeljen sum izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, ki še ni postal pravnomočen, in vseh dokazov, na katerih slednji sloni, ter da dokazi, pridobljeni tekom preiskave tj. zaslišanje prič in listinska dokumentacija, utemeljenega suma niso v ničemer omajali. V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo vsebino dokazov, na katerih gradi zaključek o obstoju utemeljenega suma, in sicer zapisnik o ogledu notranjosti osebnega avtomobila, fotoalbum, ki prikazuje položaj ilegalnih migrantov v vozilu, ki ga je 12. 11. 2023 vozil obdolženec in je bil ustavljen na začasnem mejnem prehodu Dobovec ob 18.45 uri, podatke o najemu vozila, s katerim je obdolženec prevažal ilegalne migrante, ter izpovedbe ilegalnih migrantov, ki jih je obdolženi prevažal v vozilu.

6. Glede na izpovedbe slednjih, ki so opisali, da so organizatorjem potovanja plačali po 4.000,00 oziroma 5.500,00 EUR na osebo, da bi iz Turčije prišli v Nemčijo, da je pot potekala v več etapah in da so med posameznimi deli poti pridobivali sprotne informacije o tem, s kom in na kakšen način bodo nadaljevali s potovanjem do želene destinacije, in glede na to, da je obdolženec tudi sam v zagovoru navajal, da se je dogovoril z organizatorjem prevozov, da bo peljal tujce po ozemlju držav Schengenskega območja iz Hrvaške v Nemčijo in za to prejel plačilo v višini 450,00 EUR na osebo, pri čemer je od organizatorja prejel tudi navodila in lokacijo smeri vožnje, s pripombo, kako mora peljati, da bo na cesti čim manj policistov, je vsekakor izkazano, da je verjetnost, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje, kot se mu očita v sklepu o preiskavi, večja od verjetnosti, da ga ni storil. 7. Pritožbene navedbe, v katerih zagovornik vztraja pri zagovoru obdolženega, da je bil obdolženec tisti, ki je žrtev hudodelske združbe, da je izrecno vprašal organizatorja prevoza, ali imajo te osebe veljavne dokumente, in da so mu zagotovili, da jih imajo, ter da gre za običajni prevoz, da mu tudi te osebe niso povedale, da nimajo veljavnih dokumentov, da je verjel, da prevaža povsem legalne potnike, in da ga ni mogoče šteti kot člana hudodelske združbe, prepričljivih razlogov sodišče prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ne morejo omajati. Te navedbe se namreč nanašajo na vprašanje obdolženčevega zavedanja o protipravnosti njegovega ravnanja in na vprašanje krivde, kar pa presega obseg ugotavljanja utemeljenega suma. Pri slednjem se presoja le, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita (predvsem v smislu izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja), večja od verjetnosti, da ga ni storil. Prav tako se v okviru ugotavljanja utemeljenega suma sodišče ne spušča v presojo pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja, razen če bi šlo za tako očitno napačno kvalifikacijo, da bi bilo na prvi pogled jasno, da ne more ustrezati opisu dejanja. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni z gotovostjo argumentiralo nobenega znaka oziroma elementa za svoj očitek, da je obdolženec del hudodelske združbe, kot jih zagovornik povzema ob sklicevanju na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 23071/2014 z dne 7. 2. 2018. Vsa ta vprašanja so prepuščena razpravljajočemu senatu oziroma sodniku v okviru ugotavljanja dejanskega stanja na glavni obravnavi.

8. V času odločanja o podaljšanju pripora vsebina razpoložljivih dokazov nedvomno izkazuje večjo verjetnost, da je šlo za delovanje v okviru organizirane kriminalne združbe, kot pa na verjetnost, da je obdolženec deloval sam, kot tudi večjo verjetnost, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Zagovornikove navedbe, da ne obstoji utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, je tako zavrniti kot neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta pri obdolžencu izkazana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Pri tem je v 9. točki obrazložitve v zvezi z begosumnostjo izpostavilo, da je obdolženec tujec, državljan Ukrajine, ki ima več prebivališč v tujini, in sicer naj bi imel dve prebivališči v Ukrajini ter enega na Poljskem, za nobenega od teh pa ni posedoval uradnega dokumenta, da v Sloveniji nima prijavljenega stalnega niti začasnega prebivališča, v Sloveniji pa nima družine niti sorodnikov ali znancev, premoženja in tudi ne zaposlitve, kar pomeni, da ga na bivanje v Sloveniji ne veže prav nobena navezna okoliščina. Na podlagi dejstva, da se je obdolženec na obmejnem prehodu Dobovec izkazal z vlogo za podaljšanje dovoljenja za bivanje v Republiki Slovaški in pojasnil, da mu je bila ponujena možnost bivanja v mestih Nihalovce in Košaca na Slovaškem, ima pa tudi možnost bivanja na Poljskem, je sodišče tehtno sklepalo, da ima obdolženec možnost prostega prehajanja držav oziroma menjavo države bivanja, ne glede na to, da nima rednih prihodkov ter je brez zaposlitve in brez premoženja. Poleg tega se je na ozemlju Slovenije nahajal zgolj v tranzitu (zaradi izvršitve kaznivega dejanja) in tako obstaja upravičena bojazen, da bi v primeru izpustitve na prostost zapustil Slovenijo in postal nedosegljiv pravosodnim organom, s čimer bi bilo dokončanje predmetnega kazenskega postopka oteženo ali celo onemogočeno. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da je za očitano kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od 3 do 15 let ter denarna kazen, kar je nedvomno lahko motiv za pobeg obdolženca, da bi se izognil kazenskemu postopku ter morebitni zaporni in denarni kazni, ki mu grozita.

10. Pri presoji o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki jo je obrazložilo v 10. točki obrazložitve, je sodišče upoštevalo težo in način storitve kaznivega dejanja ter okolje in razmere, v katerih obdolženec živi, saj je ugotovilo, da naj bi aktivno deloval pri ilegalnem spravljanju več tujcev v evropske države, tj. v pričakovanju zaslužka, s katerim so ta kazniva dejanja v praksi tudi motivirana, saj je izkustveno pričakovati, da bi za opravljen prevoz obdolženec prejel plačilo, upoštevalo pa je tudi, da so bili v vozilu, v katerem je prevažal tujce, tudi dokumenti, ki so se glasili na dva državljana Afganistana, ki nista bila v vozilu (šlo pa naj bi za prosilca za mednarodno zaščito Latvije), na podlagi česar je sodišče sklepalo, da je že pred tem prevozom obdolženi najmanj imel stike z osebami izven držav evropskega prostora, ki so bile v migraciji in prosile za mednarodno zaščito na povsem drugem koncu Evropske unije. Kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje izpostavilo, da naj bi obdolženec dejanje storil iz koristoljubnosti, pri tem pa pokazal veliko mero vztrajnosti in trdne odločenosti, pri čemer pa se je zavedal tveganja, da je lahko pri tem vsak čas zaloten s strani policije, vendar ga to ni odvrnilo od prepovedanega ravnanja, poleg tega pa je obdolženec nezaposlen in brez rednih dohodkov, povezan z ljudmi, ki organizirajo in izvajajo ilegalne prehode tujcev v evropske države, zaradi česar je utemeljeno sklepalo, da je izkazana resna in konkretna nevarnost, da bo v primeru, če bo izpuščen na prostost, s tovrstno dejavnostjo tudi nadaljeval. Ob takih razlogih oziroma utemeljitvi ni mogoče slediti na načelni ravni podanim pritožbenim navedbam, da je prvo sodišče glede pripornih razlogov sprejelo preveč restriktivno razlago. Dejstvo, da obdolženi ni v nobenem kazenskem postopku v EU, da tudi ni bil nikoli obsojen v EU in da trenutno sicer prebiva na območju EU, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ocenilo, da dejstvo bivanja obdolženca v EU ter da ni v nobenem kazenskem postopku niti obsojen, glede na prej ugotovljene okoliščine, ne more omajati zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti.

11. Povsem nekonkretizirano pa zagovornik izpodbija tudi zaključek sodišča o tem, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, saj je sodišče v 11. točki obrazložitve razumljivo in prepričljivo obrazložilo, da z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo moč doseči ne nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka niti zagotoviti varnosti javnega reda in miru ter varnosti tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, ter da varovanje ljudi pred ekonomskim izkoriščanjem, ki se izvaja z obdolžencu očitanimi kaznivimi dejanji, in varovanje ljudi, ki zaradi osebnih stisk iščejo pot v boljše življenje, pretehta nad posegom v pravico do osebne svobode obdolženca.

12. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.